Uroš Prikl (kandidat za župana mesta Maribor): "Volitve niso nogomet"

Uroš Prikl (kandidat za župana mesta Maribor): "Volitve niso nogomet" (foto: IGOR ZAPLATIL) IGOR ZAPLATIL
Vir: Jana
14. 11. 2018

Premalo je storjenega zgolj z empatijo v mislih. 

To je samo pasiven skok na pomoč. Potrebna je popolna simbioza med generacijami. Mariborčan se nikjer drugje na svetu ne more počutiti tako odlično kot doma. »Ljudje, ki grejo v svet iz Maribora, hitro pozabijo, od kod prihajajo. Dobivam občutek, da na Trojanah pojedo golaž in krofe in se imajo za Ljubljančane,« nonšalantno steče najin pogovor ob prvem vprašanju, kako domače se počuti pri nas, v prestolnici. Razumljivo.

Leta 1972 rojen v prestolnici štajerske regije je sprva delal v študentski organizaciji, nato postal univerzitetni diplomirani ekonomist. 13 let je služboval na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, bil je generalni sekretar na Ministrstvu za zdravje in direktor Doma pod Gorco v Mariboru. Zdi se, da diha z družinsko, socialno in invalidsko politiko.

S profiliranim čutom za socialno pravičnost in potrebo po nudenju pomoči. Ob tem verjame v nogomet in vse njegove zdravilne posledice – združevati narod v ključnih trenutkih, do točke, ko zaživimo v popolnem sožitju. Uroš Prikl tokrat malo drugače. Malo manj uradno politično in vsaj na najinem srečanju odet v vijoličasto barvo rojstnega mesta. Bolj očetovski in pokroviteljski. Priljuden in domač.

Prisluhnete in poskušate pomagati ljudem na svojih močnih področjih. Neposredno iz ust mladih in starih se vas dotikajo svojevrstne zgodbe. Kaj vam dajo misliti?

Še pred nekaj leti sem se gibal v študentskih krogih. No, približno 25 jih je pa res minilo. (smeh) Glede na to, da sem bil v študentskih časih aktivist in minister v Študentski organizaciji Univerze v Mariboru, se je v meni že takrat zasidral čut po potrebni enakomerni skrbi za vse generacije. Mlade in starejše. Potrebna je simbioza. Jezi me nameren razdor med njimi.

Mladi so primorani pomagati starejšim, ti pa se ob mladih pomlajujejo in jim na dlan položijo za pest nujno potrebnih življenjskih izkušenj. Dajo jim priložnost, da dozorijo. Bogatiti moramo drug drugega. Saj poznate to obrabljeno šalo, naj gredo starejši v penzijo in prepustijo mladim zaposlitve. Ne gre za to. Starejši morajo vzporedno delovati z mladimi, šele nato počasi izpreči. Mladi so takrat pripravljeni prevzeti odgovornost, breme in voz vleči naprej.

Se tudi vi ob sinu pomladite?

Seveda. Emšo pa ostaja neizprosen.

Znate se pošaliti na svoj račun. To je pomembno.

Če bi že moral izbrati svojo dobro lastnost, bi omenil iskrenost. Ne zmorem lagati. Kot politik na očeh ljudi tako rekoč ne moreš ponuditi praznega odgovora. Kar ljudi zanima, moraš povedati. Verjamem, da sem dovolj vztrajen. Tako ali drugače. Ne predam se hitro.

Je vztrajnost skupna točka, ki si jo delita s sinom?

Morda. In vse prostočasne zadevščine. Nekoč sva skupaj plavala. Danes malo manj, saj zaradi treniranja vaterpola že neprimerno hitreje plava od mene. Tudi glede šole zaradi mojega občasno pretiranega opozarjanja ne najdeva ravno skupnega jezika. Mislim pa, da je prav, da se zaveda svojih obveznosti.

Na družbenih omrežjih radi objavljate skupne trenutke z nogometnih tekem. Viole, kakopak.

Nogomet je najina ljubezen. Konec tedna je rezerviran za žogo.

Igrata skupaj?

Seveda.

Vam mimogrede da kakšen nasvet, ki si ga zapišete za uho?

Predvsem me uči novosti v svetu računalništva in mobilne telefonije, kar je povsem normalno. Sem slabši učenec, kot bi on pričakoval. Rad me opozarja, da ni zdravo, ko prižgem cigareto ali dve. Ja, mlademu človeku da šport disciplino in odgovornost, oblikuje osebnost. Predvsem pa ga spravi z ulice in ga vsaj za nekaj ur na dan loči od nesrečnega telefona in računalnika. Nama uspeva ohranjati pravo mero.

Ponašate se z izoblikovanim čutom za socialno pravičnost. Menite, da dobro opravljate svoje delo?

O tem naj sodijo drugi. Da pa ne bom bežal pred odgovorom – mislim, da nisem povsem zanič. Vedno sem bil kritičen do vseh in do vsakogar, tudi do sebe. Ne pravijo zastonj, da beseda ni konj. Bolijo bolj od udarcev. Ko se s sinom podiva za žogo na zelenici, dobim brco, tudi dve. Modrice izzvenijo. Kadar pa nekdo nameni grdo besedo, si človek začne jemati k srcu.

Se pri odločitvah počutite svobodnega? Pazite, kaj govorite?

Ne obljubljam mleka in medu.

Na mladih svet stoji. Skrb pa zbuja dejstvo, da gojijo tako pasivno in indiferentno stališče do današnjih političnih načel. Vas to skrbi?

Absolutno. Od tistih, ki so ravno dopolnili polnoletnost, pa do najstarejšega državljana velja, da imajo zgolj z udeležbo na volitvah pravico do kritike. Ko voliš, četudi pozneje neizvoljenega, lahko sodiš. In ko voliš, daješ legitimnost volitvam. To ni nogomet, kjer smo lahko vsi selektorji. Politika je namenjena vsem generacijam in zmotno je razmišljanje, da bomo težave rešili brez glasov.

Zdi se, da težko obidete javno mnenje. Kar je po svoje razumljivo. Ne glede na vašo profesijo.

Če bi dejal, da mi je javno mnenje nepomembno, bi lagal. Vsak želi biti všečen. Pohvaljen. Slišati lepo besedo na račun dejanj in intelekta. In če bi dejal, da kritike ne sežejo v srce, prav tako ne bi govoril resnice.

Čemu raje intuitivno prisluhnete? Srcu ali razumu?

Vsi smo živa bitja, srce je težko postaviti na stranski tir. Ključne odločitve pa morajo biti razumske. Moraš slediti racionalnosti, podkrepljeni z zdravimi čustvi. Kadar ni srčnosti, je delo šablonasto in mehansko.

Delo ni dobro, če ni opravljeno s srcem.

Ko je prisotno srce, ljudje občutijo barvo glasu. Še razvažalec pice dela ne more opravljati mehansko. Mora se nasmejati in zaželeti dober tek, kajne?

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Igor Zaplatil

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri