Urban Praprotnik: »Ko nemočno opazuješ bolnega otroka, si želiš, da bi to preprečil!«

26. 4. 2018
Deli
Urban Praprotnik: »Ko nemočno opazuješ bolnega otroka, si želiš, da bi to preprečil!« (foto: Erik Žunec)
Erik Žunec

Urban Praprotnik in njegova žena sta bistveno spremenila svoj pogled na cepljenje proti nalezljivim boleznim, ko sta dva od njunih otrok zbolela za oslovskim kašljem.

Urban je znan tekaški trener, zasebno pa oče štirih otrok, dveh fantov in dveh deklet, ki so danes stari »petnajst, skoraj sedem, štiti leta in pol ter eno leto,« kot natančno pove.

»Najprej o cepljenju nisem vedel praktično ničesar in dokler nisem imel otrok, sem bil zagovornik cepljenja. Nato so prišli otroci in z njimi tudi številne zgodbe, da je cepljenje mogoče lahko nevarno. Z ženo sva menila, da o cepljenju ne veva dovolj, da bi se strinjala z njim in da morava zadevo malo preštudirati. Ampak seveda ob malih otrocih za to nikoli ni bilo dovolj časa in še ko se lotiš branja, ugotoviš, da nimaš pravega znanja in sva odlašala in odlašala. Ko s cepljenjem odlašaš, si v bistvu proti cepljenju. Oklevaš s cepljenjem in mislim, da je veliko takih. Skratka, srednjih dveh otrok nisva dala cepiti, torej sva se odločila, da nasprotujeva cepljenju,« se spominja Urban.

Nato pa sta otroka pred dvema letoma en za drugim zbolela za oslovskim kašljem, proti kateremu nista bila cepljena. »Najprej sin, ki je imel dobra štiri leta, nato še takrat dvoletna hčerka. Na srečo nista imela nobene spremljajoče bolezni, lahko pa bi se denimo nalezla gripe, ki je bila takrat na pohodu. Imela sta močne napade kašlja z grozljivim hripajočim zvokom, kar je trajalo skoraj šest tednov. Zaradi sluzi, ki je pri tem nastajala, sta tudi bruhala. Posebno noči so bile grozljive, saj sta se zaradi kašlja in bruhanja vsakih nekaj minut zbudila. Imeli smo srečo, da nista bila slabotna in neješča, zato nista pretirano shujšala, sicer bi jima še bolj padla odpornost. Za vse je bilo res naporno obdobje, saj sva se šest tednov vsako noč zbujala vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da nisva tudi midva od napora zbolela,« Urban opiše obdobje bolezni.

Urban Praprotnik pravi, da je ob pogledu na otroka, ki sta bila hudo bolna, razmišljal, da bi naredil vse, da bi bolezen preprečil: »Oslovskega kašlja do takrat nisem poznal. Tudi večina ostalih staršev teh nalezljivih bolezni verjetno ne pozna več – verjamem, če bi vedeli, kakšne so bolezni, proti katerim se cepimo, bi bil strah pred cepivi veliko manjši. Drži, nihče nam ne more zagotoviti, da po cepljenju ne bo zapletov, a tveganje ob bolezni je veliko večje. Najina otroka nista imela hudih zapletov zaradi oslovskega kašlja, pa sva si vseeno iz srca želela, da bi to preprečila. Vsakokrat, ko slišim za mnenje, da je oslovski kašelj blaga bolezen, za katero je dobro, da jo otrok preboli, se mi zdi, da se delajo norca iz bolezni in vseh otrok, ki so jo preboleli.«

Najmlajši sin je bil proti otroškim nalezljivim boleznim cepljen pred slabim mesecem. Po desetih dneh je imel blago reakcijo, na kar jih je pediatrinja opozorila in je v nekaj dneh izzvenela. »Morda bi zagnala paniko o stranskih učinkih cepljenja, če ne bi bila pripravljena. Tako pa sva pomirjena in hkrati veva, da najin cepljeni sin ščiti tudi ostale vrstnike, ki še niso ali ne morejo biti cepljeni.«

In kaj Urban svetuje ostalim staršem, ki so v dvomih glede cepljenja svojih otrok? »Prav je, da dvomijo, a naj se dobro pozanimajo o teh dvomih. Zanimivo se mi zdi, koliko staršev zelo hitro verjame nepreverjenim in nestrokovnim trditvam na spletu, hkrati pa zavračajo argumentirana pojasnila strokovnjakov in zdravstvenih ustanov. Ne bodimo površni pri tako pomembni temi.«

Urban Praprotnik pravi, da je ob pogledu na otroka, ki sta bila hudo bolna, razmišljal, da bi naredil vse, da bi bolezen preprečil.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju