Upanje za vse, ki bi se radi izvlekli iz primeža zasvojenosti z drogami

A sredi kaotičnega dogajanja se najde tudi oaza v obliki zgodbe s srečnim koncem. To je zgodba Ane in njene 15-letne hčerke Rite.

Rita ni nikoli videla svoje mame zadete, svoje mame ne pozna kot odvisnice in tudi sama ni nikoli posegla po kakršnih koli opojnih substancah. »A so droge kljub temu vplivale na moje življenje in na vse, kar se je v mojem življenju dogajalo,« je povedala najstnica. Anina in Ritina zgodba sta v seriji prižgali lučko na koncu predora. Pripoveduje o grozljivem davku, ki ga zaračuna odvisnost, a hkrati ponuja izhod, možnost za na videz nemogočo družinsko srečo.

Ana Nevoa, doma iz Lizbone, je danes stara 50 let. Odraščala je v urejeni družini, a zavila s poti. »Oče je bil ekonomist, mama učiteljica, imela sem vse potrebno za uspešno življenje. A počutila sem se kot črna ovca v družini, ali še bolje kot nasedla ladja,« je pripoved začela Ana.

V njenem pripovedovanju ni ne samopomilovanja ne sramu ne opravičila. Z uživanjem mamil je začela v zgodnjih najstniških letih, ko jo je zlorabil družinski prijatelj. Pri osemnajstih si je vbrizgavala heroin. Konec 80. in v začetku 90. let je bil strah in trepet AIDS in Ana se je okužila z virusom. Tako kot njeni mamilarski prijatelji. »V tistem času je bila takšna diagnoza enaka smrtni obsodbi. Nisem našla razlogov, da bi korenito spremenila življenje. Le zakaj, saj bom tako ali tako kmalu umrla,« se je vdala v usodo. Svoja dvajseta leta je večinoma preživotarila v Londonu. Za drago razvado je kradla po trgovinah, za osnovne življenjske potrebe ji ni ostalo skoraj nič. Zraven nje pa so umirali njeni prijatelji, ki jih je porazil AIDS. Streznila jo je partnerjeva smrt. »Takrat sem naredila inventuro svojega življenja. Na eni strani je bila moja smrt, na drugi neke vrste trma. Kratek čas, ki je bil še pred mano, nisem hotela zapraviti, nisem hotela umreti, kot odvisnica, nisem želela, da za mano ostane mamilarska kariera kot edino, kar sem v življenju naredila,« se je čustveno prizadeta Rita odločila za drugačno pot.

Njeno odvajanje so sestavljali vzponi in padci, ponesrečeni poskusi in zdrsi, a z vztrajnostjo je postopoma le vzela v roke niti svojega življenja. Spoznala je Steva, še enega zasvojenca, in v Bristolu sta želela začeti novo življenje. Pri dobrih 30 letih je začela razmišljati o materinstvu. »Za okuženo osebo je bila ta misel skoraj bogokletna in veliko let sem jo zavračala, a napredek v medici je spremenil okoliščine. Z zdravili in terapijami je posijalo sonce. Po skrbnem pregledu mi je zdravnik prižgal zeleno luč za otroka. Zaradi protiretovirusnih zdravil, ki sem jih jemala, je bilo moje telo nezaznavno obremenjeno z virusom. Tveganje, da bi na otroka prenesla virus, sem skorajda izničila z načrtnim carskim rezom, poleg tega sem se morala odpovedati dojenju,« je Ana z odprtima rokama sprejela to možnost.

Ritino rojstvo je bilo za Ano veliko dejanje vere – vere vase in vere v prihodnost. Hčerka je bila zanjo najmočnejši motiv, da ostane čista. »Rita ni bila razlog, da sem opustila mamila, bila je razlog, da sem vztrajala v programu za odvajanje,« je povedala Ana in nadaljevala: »Bili sva nerazdružljivi, kamor sem šla, sem jo vzela s seboj. Tudi na sestanke društva anonimnih odvisnikov in k zdravniku. Odraščala je v tistem okolju, saj nisem nikoli skrivala svojega življenja. Ne pred drugimi ne pred hčerko se nisem pretvarjala. Pazila sem le, da sem Riti povedala toliko, kolikor je bilo primerno njenim letom.«

Za Rito so bili sestanki anonimnih odvisnikov in zdravniški pregledi del vsakdanjega življenja. Nekoliko dolgočasnejši del seveda. »Odraščala sem v odprtem, z okužbo prežetem okolju, tako da sploh nisem dojela, da sta HIV in zasvojenost pri mnogih ljudeh besedi, ki se le šepetata,« se Rita dolgo ni zavedala, da veliko ljudi pometa to temo pod preprogo. Včasih pa sta ti dve besedi trčili skupaj: »Pri uri spolne vzgoje v osnovni šoli nas je učiteljica opozorila: 'Če je kdo okužen z virusom HIV ali ima AIDS, bo umrl.' Tako me je zadelo, da sem bruhnila v jok. Sošolcem nisem povedala, kako je z mojo mamo, vendar ne zato, ker bi želela kaj skriti. Preprosto se mi ni zdelo to nič posebnega. Zdaj hodim v srednjo šolo in moji prijatelji poznajo zgodbo o mamini in očetovi odvisnosti.«

Očetova življenjska pot je zdrvela v prepad. Ni uspel pobegniti drogam, z Ano sta se ločila in mamilarski vrtinec ga je spet posrkal vase. Ko je Rita začela hoditi v srednjo šolo, je umrl. »Podpirala sem ga in hodila z njim na odvajalni program v bližnji Gloucester. Žal ni zdržal. Nekaj pred smrtjo sem mu napisala pismo. Navdihnil me je dokumentarec z moji podobno zgodbo. Hči je v pismu očetu napisala, da ga ne želi videti, dokler ne bo opustil mamil ali se vključil v program zdravljenja. Želela sem ga vzpodbuditi, upala sem, da mu to dalo moč,« je Rita očetu stala ob strani do bridkega konca.

Ana in Rita ne obžalujeta, da sta svoje življenje razgalili v televizijski seriji, a razmišljata o morebitnih posledicah. »Šele zdaj sem pomislila na odziv sosedov. Morda se bodo nekateri ohladili, morda bo med nami nastala kakšna napeta nelagodnost. A se ne obremenjujem, sem, kar sem,« je Ana, ki danes dela kot mentorica za odvisnike in okužene z virusom HIV, odločna, da ji takšni odzivi ne bodo zagrenili vsakodnevnega življenja. Tudi Rita se ne boji spremenjenih odnosov: »Gre za odrasle ljudi, ki mojo mamo poznajo, zato verjamem, da ne bodo pograbili vil in se pognali za nama.«

Rita hkrati verjame, da jo njeno odraščanje varuje pred tem, da bo zavila na stranpot. »Na šoli sta dve skupini: v eni so taki, ki občasno uživajo mamila, v drugi, taki, ki nočejo poseči po tej omami. Jaz in moje prijateljice smo na varni strani. Kolikor vem, drugi z mamili le eksperimentirajo, a mene že misel na drogo požene v zrak. Ne morem si niti zamisliti, da bi se ji sploh približala.«

Čeprav se Rita na široko ogiba stiku z mamili, se zaveda domače nevarnosti. Kljub temu je optimistična: »Nekdanjemu odvisniku vedno grozi ponovitev, a mislim, da je mama že toliko let čista, povrhu pa ima še mene, da ne bo podlegla. Prestala je program odvajanja, rešila se je iz krempljev mamil, spremenila svoje življenje. Preobrazba je bila dolga, vlekla se je leta, desetletja. Oče ni zmogel. Mnogo ljudi ne zmore. Mama pa je. Bila je dovolj močna, trmasta in odločna, zato sem ponosna nanjo. Lahko je svetilnik upanja in kaže pot drugim.«

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži