Tomaž in Martin sta komentatorski dvojec, ki prinaša v naše dnevne sobe do 23. julija v živo najbolj spektakularno kolesarsko dirko, francoski Tour.
Odkrivamo, zakaj imajo gledalci tako radi njune prenose.
Tomaž Kovšca
Športni novinar na TV Slovenija, ki že vrsto let spremlja kolesarski šport. S sokomentatorjem Martinom Hvastijo sta nas prikovala pred male zaslone že deveto leto zapored.
Prenosi Dirke po Franciji so z leti postali tako priljubljeni, da jih spremljajo tudi številni, ki jih kolesarstvo ne zanima preveč. Kako vam je to uspelo doseči?
Prenose smo vsako leto postopno dopolnjevali, izboljševali, poskušali gledalcem ponuditi več in več. Od začetkov, ko smo prenašali le nekaj etap brez dodatne vsebine, do zdajšnjega formata, ko prenašamo vse etape, z dodatnimi prispevki, statističnimi podatki, komunikacijo z gledalci ipd. Očitno nam je uspelo zadeti format, ki je gledalcem všeč – tako tistim, ki prenose spremljajo zaradi kolesarstva in dobijo strokovne informacije, kot tistim, ki Tour spremljajo zaradi posnetkov narave in gradov, tudi ti namreč dobijo ogromno podatkov in zanimivosti. Projekt selimo tudi na druge platforme – v sodelovanju z MMC smo razvili virtualno dirko.
Dolge etapne dirke zahtevajo kondicijo tudi od komentarjev. O kolesarjih in osnovnih potrebah na kolesu ste veliko povedali že v prenosih. Kako pa se sami spopadate s tovrstnimi izzivi med komentiranjem?
Kondicijo dobiš s prakso. Torej, več je komentiranja, večjo komentatorsko kondicijo imaš. Kolesarski prenosi so sicer posebnost, ker so v primerjavi z drugimi športi daljši, tako da je potreben dan ali dva, da padeš v ritem, potem pa ni več težav. Ampak saj imam ob sebi Martina Hvastijo, ki zapolni vsaj polovico programskega časa, pa še Miha Mišič s statističnimi zanimivostmi se nama pridruži v studiu. (smeh) Spomnim pa se začetkov, ko sva bila z Martinom po etapah tako izmučena, da sva samo tiho obsedela ...
Kaj vam je pri vašem delu največji izziv?
Ostati ves čas zbran in ne narediti kakšne neumne napake. TV je medij, ki ne oprošča. Če lahko pišoči novinar za sabo svoj tekst prebere, še enkrat vse premisli, kaj popravi, besede, ki gre v eter, pač ne moreš vzeti nazaj. In zato moraš biti še toliko bolj zbran.
Koliko časa se s strokovnim komentatorjem pripravljate na posamezen prenos? Koliko je prostora za improvizacijo in koliko je vnaprej pripravljenih zgodb?
Skupnih priprav nimava. V vseh letih sodelovanja sva se uigrala do te mere, da natančno veva, kakšna je čigava vloga. Vnaprej pripravljenih zgodb je kar precej, največkrat več, kot jih je potem v etru. Vedno moraš biti pripravljen za primer, če se na dirki nič posebnega ne dogaja. Po drugi strani pa gre za živ prenos in dirko, na kateri se lahko vsak trenutek zgodi kaj nepredvidenega, in takrat je čas za improvizacijo. To so trenutki, ki so izziv in v katerih najbolj uživam.
Zdaj že marsikdo ve, da ste eden izmed najbolj cenjenih strokovnjakov za vzgojo bonsajev pri nas. Ali v času dirke komu prepustite skrb za svoja drevesca?
Dirko po Franciji komentiramo iz Ljubljane, tako da s tem ni težav ...
Martin Hvastija
...je bil nekoč zelo uspešen kolesar, danes pa je v vlogi kolesarskega strokovnjaka. Kritični slovenski gledalci so do Martina in Tomaža prizanesljivi.
Čemu pripisujete veliko naklonjenost gledalcev?
Kaj pa vem, drugih športov ne spremljam tako resno. Ob prenosih kolesarstva poizkušam gledalcem prenesti lastne izkušnje in jim omogočiti vsaj osnovno razumevanje tega, sicer precej kompliciranega športa. Kolesarstvo ne spada med športe, o katerih vsi vse vedo, in bi vsaj za šankom ali doma na kavču lahko bili vsi selektorji. Obstajajo pa poznavalci, ki vedo res veliko, in tem sem za konstruktivno kritiko vedno hvaležen.
Kot kolesar ste verjetno najbolj trpeli med dolgimi vzponi, ki pa so za gledalce najbolj atraktivni. Verjetno so s komentatorskega vidika precej bolj nehvaležne ravninske etape?
Res, za klance nisem bil specialist in še danes, če se že peljem s kolesom, se jih lotim le zato, ker potem sledi spust ... No, na resnih dirkah se seveda največje zgodbe pišejo na legendarni vzponih in prelazih. Na Touru imam sicer rad tudi 'dolgočasne' etape, ker se potem da povedati kaj več in nekoliko bolj poglobljeno. Ne le o taktiki in dogajanju na dirki.
Zaradi odlične produkcije in izjemnih posnetkov lahko opazujemo naravne lepote, umetnostno zgodovinske znamenitosti ob poti, s statistikom Miho Mišičem razdremo kakšno zabavno in odgovorimo celo na nekaj od številnih vprašanj gledalcev. Večkrat mi je že kateri od znancev rekel na primer: a veš, da Tour gleda tudi moj oče, zato ker so mu všeč urejena pšenična polja in brezhibno zorane njive ob trasi ... Mame navadno opazijo včasih že kičasto okrancljana krožišča ob francoskih vaseh.
Koliko časa se pripravljate na posamezen prenos? Kako se s kolegom Tomažem usklajujeta med komentiranjem?
Ne pretirano. Jaz dopoldne delam na Kolesarski zvezi Slovenije. Pol ure pred prenosom etape potem osvežim situacijo. Trase etap za naprej in izjave protagonistov ter rezultate pogledam zvečer. Nimava posebnega usklajevanja, mislim, da sva drug na drugega navajena.
Ali ste imeli, preden ste se prvič usedli za komentatorski mikrofon, kakšnega vzornika?
Kolesarstva smo se učili od legendarnega komentatorja angleškega Eurosporta, žal že pokojnega Davida Duffielda, ki je znal biti tudi zelo zabaven. S svojim strokovnim, eksplicitnim in racionalnim pristopom me je na RAI navduševal strokovni sokomentator, nekdaj tudi kolesarski kolega Davide Cassani, danes italijanski selektor. Sicer pa zdaj najraje prisluhnem nekdanjemu kolegu iz ekipe Švedu Magnusu Bäckstedtu, ki v perfektni angleščini sokomentira drugorazredne dirke na Eurosportu.
V času aktivne kariere ste kondicijo v glavnem pridobivali na kolesu. Kako pa med tako dolgo dirko skrbite za svoj glas? Vas je že kdaj pustil na cedilu?
Ne skrbim in za zdaj me še ni pustil na cedilu. Je pa res, da sva ob začetkih prenosov na TV Slovenija s Tomažem po etapi odšla v prvi lokal na orangino in bila pol ure čisto tiho.
Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: arhiv TV Slovenije, arhiv tour de france
