"Sumila in čutila sem, da nekaj ni v redu v najinem odnosu. Tudi njegovi pogledi na druge ženske se mi niso zdeli 'pravi', zato sem večkrat silila vanj in ga spraševala, kaj čuti do drugih žensk, ali je srečen z mano in ali si želi kakšno drugo. Ker mi je vedno znova zagotavljal, da ni nikogar drugega v njegovem življenju in da sem le preveč ljubosumna, sem mu verjela oziroma sem mu hotela verjeti. Toda njegova zaprtost me je begala, pa tudi instinkt mi nekako ni dal miru," nam je razkrila prevarana O., ki se je po moževem razkritju dolgoletnih in večkratnih prevar odločila za ločitev.

»Po moževem priznanju sva si dala mesec dni časa vsak zase, da v miru razmisliva, kaj hočeva drug od drugega. Čeprav si je partner želel, da začneva znova, sama tega enostavno nisem zmogla. Zavedala sem se, da mu ne bi zmogla več zaupati in bi bila nenehno na preži oziroma sumničava ob vsakem njegovem odhodu od doma. Hkrati pa je prevara tako zelo v nasprotju z mojimi moralnimi vrednotami, da bi njeno sprejetje doživela, kot bi si pljunila v obraz,« je pojasnila prevarana O., ki je danes v novem monogamnem razmerju.

Je naravna ali vsiljena?

Monogamija je zagotovo ena izmed najbolj vsesplošno sprejetih moralnih in etičnih vrednot, zato o njej po navadi ne dvomimo.

»Zavedati se moramo, da je monogamija družbena norma, ki jo zapovedujejo religije in podpira zakonodaja, kar pa še ne pomeni, da je tudi biološko in evolucijsko lastna človeku. Nezvestoba je namreč prisotna pri približno tretjini parov, medtem ko tretjina o nezvestobi sicer sanja in fantazira, a ostaja vsaj de facto zvesta. To pa je statistično že pomemben delež nezvestih, ob katerem se lahko in moramo vprašati, kot pravita avtorja knjige Seks ob zori - predzgodovinski izvori moderne spolnosti, ali še lahko govorimo o izjemnosti pojava nezvestobe. In ko monogamije ne razumemo več kot edine možnosti partnerskega sobivanja, tudi nezvestoba in prevara dobita popolnoma drugačen pomen: nezvestoba kot dogovorjena možnost odnosa z več partnerji in prevara kot laži polno sprenevedanje v monogamno dogovorjenem partnerskem odnosu. Za zadovoljujoče sobivanje partnerjev je zato več kot smiselno, če ne nujno, da se za obliko medsebojnega sobivanja pravočasno dogovorita,« je pojasnila Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja in Familylabova sodelavka, ki vodi tudi usposabljanja za boljše odnose v skupinah in razreševanje konfliktnih situacij tako v družinah kot podjetjih.

Kot nam je zaupala Barboričeva, ima lahko nezvestoba zelo različne vzroke, zato nikakor ne smemo vseh prevar zmetati v isti koš.

»V grobem lahko ločimo predvsem dve vrsti nezvestobe: nezvestobo kot kompenzacijo nezadovoljstva v razmerju in nezvestobo kot nezmožnost monogamnosti ob sicer zadovoljujočem razmerju. Erotični nagon je namreč elementaren in že tisočletja se različni družbeni vzvodi trudijo, da bi ga zajezili, omejili in dali v neki družbeno sprejemljiv kalup. Pa nekako ne gre tako dobro, kot bi želeli. Mogoče pa res ni enotnega obrazca in nekateri ljudje monogamijo živijo z zadovoljstvom, za druge pa to predstavlja neprestano soočanje s poželenjem in premagovanjem le-tega, podleganjem skušnjavi ter občutki krivde in strahu, da bodo zapuščeni,« je drugo plat monogamije predstavila sogovornica. In kaj storiti, če partnerja globoko ljubite, hkrati pa vas (pre)močno privlačijo drugi potencialni ljubimci?

»Pogosto v razmerju s človekom, ki je nagnjen k nezvestobi in vendarle želi ohraniti razmerje ter ne želi vedno znova prizadeti monogamnega partnerja, pomaga že sam občutek, da je sprejet in spoštovan takšen, kakršen je: da lahko brez občutkov krivde odkrito podeli svoje občutke. Mnogo ljudi, ki se težko znajdejo v monogamiji, hkrati pa resnično ne želijo prizadeti ljubljene osebe oziroma partnerja, se pogosto premagujejo in so v tem premagovanju ob podpori partnerja lahko tudi 100-odstotno uspešni. Res pa je tudi, da lahko postane za človeka, ki je težko zvest, takšno razmerje stalne bitke samega s seboj tudi prenaporno. Zlasti če o tej notranji bitki s partnerjem ne more odkrito spregovoriti. Tako kot v vseh odnosih, je tako tudi v odnosu s partnerjem, ki je nagnjen k nezvestobi, ključ v iskreni komunikaciji,« svetuje Barboričeva.

Prevara kot simptom

Pa vendar nezmožnost monogamije ne sme biti izgovor za vse prevare. Velikokrat je namreč prevara le simptom oziroma posledica globljih težav v odnosu dveh partnerjev, ki v bistvu verjameta in zmoreta monogamen odnos. Kot nam je pojasnila sogovornica, bi se te partnerske težave lahko pokazale tudi v obliki depresije, zatekanja v alkohol ali druge zasvojenosti, kompulzivnega nakupovanja ali prehranskih motenj.

»Danes, ko je prevara že nekaj let za mano, se zavedam, da sva bila oba kriva za to, da sva vztrajala v nezadovoljnem in nesrečnem razmerju. Ko sva se spoznala, sva bila zelo mlada in nezrela, zato sva idealizirala ljubezen in partnerstvo. Nekako nisva znala sprejeti drug drugega takšna, kakršna sva takrat pač bila. In ko človek izgubi kompas v sebi in ne dobi ljubezni, ki jo pričakuje, doma, se hitro znajde na točki, v kateri išče zunanje potrditve, da je ljubljen. Toda sama sem že takrat vedela in se tega zavedam tudi danes, da je to slab kompromis,« nam je zaupala prevarana O., ki je ob moževem priznanju poleg neznosne bolečine čutila tudi olajšanje, da se je končno zaključil začaran krog odnosa, ki ga nikakor ni (z)mogla razumeti in izboljšati.

Barboričeva pri tem dodaja, da ko gre za odnose, ne smemo iskati krivde, temveč odgovornost: »Odgovornost za nezvestobo oziroma samo nezvesto dejanje je vedno v rokah tistega, ki se je za nezvestobo odločil. Kadar pa do nezvestobe pride zaradi nezadovoljstva v odnosu oziroma razmerju, lahko govorimo o soodgovornosti obeh partnerjev, ki nista poskrbela za razmerje, sama zase in drug za drugega. Če na primer eden od partnerjev ne čuti več seksualne želje do drugega, je seveda njegova odgovornost, da se o tej spremembi v razmerju tudi iskreno pogovori s partnerjem. Ter seveda obratno. Če se znajdemo v situaciji, da partner ne čuti več privlačnosti do nas oziroma se izmika erotičnemu življenju z nami, je naša odgovornost, kaj bomo storili: to sprejeli in živeli skupaj v odsotnosti erotike, poskušali obuditi poželenje, našli nove poti do drugega ljubimca ali pa se odločili, da tako ne bomo živeli, in s to odločitvijo tudi seznanili partnerja. Vsekakor je najslabše narediti nič ali se le prepustiti avanturi; oboje bo zelo verjetno že načeto razmerje dokončno uničilo. Če povzamem: za vztrajanje v slabem razmerju sta resda odgovorna oba, toda za individualne rešitve pa vsak sam.«

Najbolj bolijo laži

Kaj prevara pravzaprav stori partnerstvu? »Izvenpartnersko razmerje nedvomno v temelju zamaje partnersko skupnost. Ključni razlog za ločitev sicer pogosto ni avantura ali nezvestoba sama po sebi, ampak bolj občutek prevaranosti. Laži, ki pod vprašaj postavijo ne le odnos, temveč tudi vse, kar je bilo sicer v razmerju dobro. Kot nam je zaupala prevarana O.: »Najtežje sem se soočila z lažjo in neiskrenostjo. Toda po dveletnem predelovanju prevare, ko sem prešla vse faze žalovanja za odnosom, sem ugotovila, da mi je bilo najtežje sprejeti to, da je bila v resnici moja naivnost in 'slepa vera' kriva za to, da sem bila 'izdana'. Tako sem se morala soočiti z jezo nase, ker sem bila tako dolgo pripravljena živeti in vztrajati v odnosu, ki me ni osrečeval. In to spoznanje, da sem se preprosto imela premalo rada in sem v odnosu vztrajala zaradi strahu pred izgubo odnosa, je bil najtežji in najbolj boleč del prebolevanja prevare. Lekcija, ki sem se je naučila iz te izkušnje, je bila, da mora človek imeti najprej rad samega sebe in šele, ko je sposoben postaviti zdrave meje v odnosu, se lahko začne zrela ljubezen.« Kot je pojasnila Barboričeva, ni tako redko ali nemogoče, da ravno nezvestoba predstavlja konflikt, zaradi katerega partnerja bolje spoznata sama sebe – od tega, kdo v resnici sta in kaj je vsakemu pomembno v razmerju, do tega, kaj je tisto, kar ju zares povezuje, in ali to v razmerju tudi dobita.

»Po takšnem dogodku, kot je prevara, se mora partnerski odnos v temeljih spremeniti in se vzpostaviti na novo, da lahko preživi. Partnerja se namreč uzreta v novi luči in ponovno se morata posvetiti občutkom medsebojne naklonjenosti ter redefinirati, kaj jima pomeni medsebojno spoštovanje, bližina, poželenje in ljubezen. Predvsem pa morata biti pozorna na to, kaj se je zaradi prevare zgodilo z medsebojnim zaupanjem,« je povedala Barboričeva, ki je prepričana, da zaupanje po izkušnji nezvestobe še dolgo ne more biti več takšno, kot je bilo pred prevaro. »Predvsem ni več samoumevno. Človeku, ki je bil nezvest in nas je s prevaro prizadel, bomo težko zaupali, da se to ne bo več zgodilo. Tudi, če nam bo odslej resnično zvest. Preživelo bo le tisto razmerje, ki bo to realnost lahko nekako legaliziralo – razmerje, v katerem se bosta partnerja sprejela takšna, kakršna sta, in si pomagala pri medsebojni skrbi drug za drugega. Želja, da ne bi prizadeli partnerja, je pogosto najboljše izhodišče, da najdemo način medsebojnega sobivanja tudi po prevari,« je dodala sogovornica.

Umaknite se!

Razumevanje, prebolevanje in preraščanje prevare seveda lahko pride šele potem, ko smo prevaro vsaj za silo sprejeli in se z njo sprijaznili. Toda kaj storiti v tistem emocionalnem viharju takoj potem, ko smo odkrili partnerjevo prevaro? »Če je le možno, se poskusite čim bolj umiriti in čim manj delovati. To je res ekstremno težko, je pa zelo pomembno. V takšnih trenutkih, ko smo popolnoma preliti s čustvi, smo namreč le redko avtentični – v skladu s svojimi pristnimi čustvi, občutki in mislimi. Emocionalni vihar pogosto povzroči, da iz nas izbruhnejo spontane, tudi nekontrolirane besede in dejanja, ki jih lahko pozneje močno obžalujemo. Reakcija na prvo žogo je namreč polna obrambnih mehanizmov, ki praviloma niso produktivni in so polni projekcij. Ob soočanju z nezvestobo je zato najbolje, da se umaknemo, tudi fizično, vsaj dokler ponovno ne vzpostavimo možnosti samonadzora nad svojimi besedami in dejanji. Predvsem je pomembno, da se umaknemo tudi od otrok, ki bi jih naš emocionalni vihar le dodatno prizadel,« svetuje Familylabova svetovalka Barboričeva. V procesu soočanja z vsemi občutki in mislimi, ki jih prinaša prevaranost, je zelo priporočljivo, če se lahko zaupno pogovarjate s kakšno drugo odraslo osebo – naj bo to prijateljica ali sorodnik. Barboričeva opozarja, da se izogibate osebam, ki bi vašo bolečino še poglabljale in situacijo dodatno zaostrovale z besedami, kot so Kako je lahko to naredil/a! ali Tega si pa res ne zaslužiš!

Po emocionalnem tornadu prevare, ki ga povzroči odkritje, da v razmerju nista le dva, ampak nas je več, je vsekakor potrebno okrevanje obeh partnerjev. In to ne glede na to, ali nameravata ostati skupaj ali ne. »Vedela sem, da če želim kdaj v prihodnosti imeti uspešno partnerstvo in se izogniti ponovni prevari, moram presekati miselnost prevarane ženske. To ni bila lahka naloga – potrebovala sem ogromno časa in samoanalize, da sem se lahko soočila s svojimi demoni v omari. Šele ko sem pobožala svojo ranjeno dušo in si zgradila zdravo samospoštovanje, sem lahko ponovno spustila moškega v svoj intimni notranji svet,« je optimistična prevarana O.

Ste zalotili prijateljičinega moža?

Kaj bi storili, če bi pri prevari zalotili prijateljičinega moža? Odgovor na to vprašanje zagotovo ni lahek. »Sama bi svetovala predvsem previdnost s sodbo, saj je bilo že velikokrat povzročene veliko bolečine 'dobronamernih' prijateljev, ki so si realnost interpretirali po svoje. Če na vsak način želimo svojo resnico podeliti s prevarano prijateljico, ne smemo pozabiti, da se prevarani pogosto obrnejo proti prinašalcu slabe novice. Ni redko, da prevarani o nezvestobi partnerja sploh noče verjeti in prinašalcu slabe novice očita opravljanje in ukvarjanje z intimnostjo drugih. Velikokrat se tudi izkaže, da prevarani za partnerjevo nezvestobo že ve in da je nezvestoba nekako dogovorjena. Zato svetujem, da ob soočanju z nezvestobo ljudi, ki jih poznamo, raje odkrito spregovorimo s tistim, ki je nezvest. Mu tudi povemo, da nas to odkritje, ki ga nismo iskali, resnično obremenjuje. Najslabši načini soočanja z omenjeno situacijo pa so različne 'anonimke', ki pri prevaranem največkrat povzročijo še dodatno bolečino,« je prepričana Darja Barborič Vesel. Prevarana O. pa dodaja: »Zame je bilo spoznanje, da so nekateri najini prijatelji in znanci vedeli za moževo nezvestobo, pa nič storili, zelo boleče. Sama bi namreč svojim prijateljem zagotovo to povedala, in to od pravih prijateljev tudi pričakujem. Po prevari sem zato 'očistila' tudi krog t. i. prijateljev in se znašla v povsem novi družbi. Z novimi prijatelji sem se o tej izkušnji tudi pripravljena pogovarjati in tako vedo, kako gledam na ta odnos do prevare »to se mene ne tiče in gre za zelo osebno stvar, zato se raje ne bom vtikal/a.«

Besedilo: Helena Primic
Fotografije: shutterstock

27. julij 2016 Zanimivosti foto: Shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Jana

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Čarovnija okusa

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 28,70 €

REDNA CENA: 35,88 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri