Terapevt Tomislav Kuljiš: Samo celi lahko polno ljubimo

Pred mano je zadnji izziv. Da se zavestno predam, spustim kontrolo, zaupam in se prepustim življenju v vsej svoji polnosti in čarobnosti, ki jo prinaša. Brez omejitev, ki so mi jih postavili drugi in sem jih vzela za svoje, brez lastnih sodb. A ne morem. Telo mi povsem otrpne. Srčni utrip naraste, postane mi vroče, in zdi se mi, da čutim, kako mi utripa žila v glavi. Dlani se potijo, postane mi slabo. Bom zmogla ta korak? Tako preprosto je, pa vendarle ni. Zajamem sapo, naredim globok vdih in rečem življenju DA!«

Otroški svet, ki te zaznamuje

Takšni občutki so me prevevali na zadnjem dnevu intenzivne delavnice IPD (Integral Personal Developement– Center And School) centra za osebni razvoj iz Zagreba, ki ga vodi Tomislav Kuljiš, terapevt in avtor programa Osebni razvoj in Starševstvo 0–6 ter ustanovitelj IPD Centra in Centra Naravno starševstvo. Delavnice so zasnovane na podlagi aktualnih spoznanj s področja osebnostne nevrobiologije in sodobnih psihodinamičnih smeri, s poudarkom na telesu, in nam omogočajo, da se poglobimo in ozavestimo svoje 'zgodnje programe' ter si odpremo pot za spremembo. Kuljiš namreč poudarja, da se odgovor na naša odzivanja, čustva in stres skriva v prvih treh letih našega življenja. Svet, kot ga otrokovi možgani doživljajo takrat, je svet, ki zaznamuje človeka za vse življenje.

»V prvih treh letih se oblikujejo otrokova pričakovanja, odzivanje, delovanje ... in če v tem obdobju niso bile izpolnjene njegove potrebe, če je bilo obdobje problematično, naša podzavest to lepo pospravi, zelo globoko potlači, a še vedno je tam. In potlačena čustva se nam nato kažejo v obliki raznovrstnih težav, ki jih imamo v odrasli dobi. Sploh v partnerstvu ali pozneje tudi kot starši z otrokom. Preprosto rečeno – v partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo.«

Obnašamo se kot otrok

Seveda, pa smo spet pri naši 'osebni prtljagi' in kako moramo prazniti svoje nahrbtnike, če želimo živeti polno in imeti kakovostne odnose. A ti nahrbtniki so včasih zelo globoki, včasih imajo dvojno dno in pod njim še kakšno skrito, a bolj globoko brskamo, več temnih skrivnosti bo prišlo na plan. Takšnih, ki smo jih že kot otroci zakopali pred samim seboj, da bi se zaščitili, da bi se počutili varno, ljubljeno, sploh če nam okolica tega ni omogočala. Zgradili smo visoke obrambne zidove, ki so nas takrat morda res zaščitili, danes pa nam ti zidovi prinašajo več preglavic kot koristi, saj se zaradi njih še vedno obnašamo kot otrok, a se tega niti ne zavedamo.

A do tega zavedanja enkrat pride. Navadno na zelo boleč način in z visoko ceno. Jaz sem zanjo plačala 12 let partnerstva, iz katerega sta nastala dva čudovita otroka. Otroka, ki si ne zaslužita mame pod pritiskom, ki se ne zmore smejati, ki ni več polna ljubezni, temveč je le še tempirana bomba tik pred eksplozijo. Kajti vse to sem bila. Potem pa sem rekla – dovolj!

Notranjo sliko o ljubezni ustvarijo starši

»Naš um ima v zgodnjem otroštvu en zelo pomemben cilj, in to je, spoznati, kakšen je svet, ter ustvariti določene teorije v povezavi s tem. V to našo teorijo se vključijo tudi ideja, slika o ljubezni, struktura osebe, ki nam predstavlja ljubezen. In v prvih letih to našo notranjo sliko ustvarijo naši starši (v prvem letu še posebej mama) oziroma osebe, ob katerih smo odraščali.

Pri tem je ključno, da si kot otrok naš sistem ne zapomni, katere primarne potrebe so bile zadovoljene, temveč katere niso bile. Kaj smo pogrešali, iskali, kaj smo si želeli, česa smo bili potrebni, in ravno na te rane se v odrasli dobi, seveda podzavestno, fokusiramo,« na svojem predavanju pojasni Kuljiš in dodaja, da v praksi to pomeni, da ko pri nekom prepoznamo ta vzorec, nam dvigne energijo, vzbudi strast, libido ... ravno zaradi tega, ker so nam ti občutki domači, znani, povezujemo jih z ljubeznijo in seveda se na začetku ne zavedamo, da nam bo ta oseba v življenju povzročila tudi velike frustracije. Zakaj? Ker bomo v njej iskali, da zapolni primanjkljaj oziroma izpolni potrebo, za katero se sploh ne zavedamo, da jo imamo, in to v partnerskem odnosu ne bo delovalo, saj bomo, kot smo to storili podzavestno že v otroštvu, spet vklopili obrambne mehanizme. Kako torej najti način, ki bo deloval? Kuljiš vidi rešitev v zdravljenju našega tako imenovanega notranjega otroka.

Največje darilo otroku je srečno otroštvo

»Prvi korak k temu je, da sprejmemo dejstvo, da na vse to v otroštvu nismo imeli vpliva in da se tega razumsko ne da rešiti. Moramo se poglobiti vase, v telo, se soočiti z najglobljimi čustvi, kot so krivda, jeza, strah, sram, in vse to nas malo straši, saj smo navajeni, da imamo vse pod nadzorom. Šele ko se zavemo, da smo nekakšne 'žrtve' mehanizmov, ki smo jih v zgodnjem otroštvu razvili kot samozaščito in smo pripravljeni globoko pogledati vase, lahko začnemo spreminjati vzorce in s tem posledično tudi svoje partnerstvo ter starševstvo,« meni terapevt, ki 4. oktobra v Ljubljani pripravlja predavanje na to temo.

Pred dvema letoma sem sprejela odločitev, da odprem to Pandorino skrinjico in se podam na intenzivno pot srečanja sama s seboj, da spoznam svojega notranjega otroka, mu prisluhnem in nežno, plast za plastjo odkrivam njegove potrebe. Glasna je ta moja notranja deklica, veliko zahteva. A tudi veliko dobi. In odkar hranim njo, imata moja dva otroka srečno mamo. Ne rečem, da sem popolna, sem pa iskrena, pristna, mirna in predvsem spet polna ljubezni. V našo hišo se je vrnil smeh. »Največje darilo, ki ga lahko damo starši otroku, je srečno otroštvo,« večkrat poudari Kuljiš, jaz pa si želim otrokoma predati zgled, da le ko smo sami celi, lahko polno ljubimo, zato poljubljam svoje rane.

Besedilo: Katja Štingl // Fotografiji: IPD Center

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec