Po zelo uspešni prvi slovenski grozljivki Idila je ob 10. obletnici Kina Šiška režiser Tomaž Gorkič premierno predstavil svojo črno komedijo Prekletstvo Valburge.
Od kod izvira vaša prevzetost nad grozljivkami?
Ne bi rekel, da je to ravno fascinacija, meni se zdi grozljivka kraljica filma. Pri grozljivki moraš ustvariti veliko elementov, ki v običajnem filmu niso toliko poudarjeni, na primer scenografija, kostumografija, ambient in maska. To so elementi, ki pri neki romantični komediji ali socialni drami ne pridejo toliko do izraza. Tudi tehnologija pohabljenih teles je študiozen proces, ne moreš ga prepričljivo ustvariti kar tako. Sicer pa, kot je rekel Jurij Drevenšek, zanj so grozljivke kot neke pravljice. Tu lahko ustvariš stvari, ki so povsem nerealne, vendar jih zapakiraš tako, da so v tej zgodbi, ki jo pripoveduješ, smiselne in realne.
Film je posnet v slogu 70. in 80. let, zakaj ste se odločili posnemati ravno to obdobje?
Ko sem bil mlajši, sem pogledal ogromno teh filmov, očitno mi je to ostalo od takrat. Gre za to, da so bili ti filmi malo bolj posebni, malo drugačni. Avtorju so dovolili veliko več umetniške svobode. V svetu, v katerem živimo, moramo namreč ugajati vsemu, in če gre za stvari, ki ne ugajajo, so že problematične. Po mojem mnenju je to zelo narobe, saj nismo vsi ljudje isti. Vse nas hočejo ustrojiti v eno miselnost, kar se čedalje bolj odraža tudi v umetnosti. Če nisi všečen in nisi dobro prodajan, si nezanimiv. Jaz te logike ne razumem. Verjetno pa je za vsem tem dobiček. Ravno zato sem se odločil, da se lotim žanra, ki je skoraj v izumiranju oz. se ga čedalje manj dela. Drugi delajo prodajne stvari, ki so politično korektne.
Vaš film pa je politično nekorektna črna komedija.
Gre za ogledalo družbe, v kateri živimo. Rdeča nit zgodbe je tudi, da želita dva brata voditi turistično agencijo, ki je vse bolj uspešna, z vse več turisti iz tujine. Iz poceni skrivnosti želita iztržiti čim več denarja. Podobno je tudi v naši družbi, povsod je samo turizem, turizem in turizem. Če pogledamo samo center Ljubljane, je ta rezerviran za turiste in ne več za njene prebivalce. Kar sicer ni narobe, če lahko ljudje živijo od tega, je pa to ena kulisa, za katero se dejansko dogaja revščina.
Film ni samo zabava, temveč mora imeti tudi neko drugo sporočilo. Ne gre za to, da bi komu vsiljeval mnenje, temveč je le ena od možnosti, da dobiš pravo sliko. Če nimaš možnosti, je to enoumje. Tudi družba nam ponuja številne možnosti, predvsem materialne, medtem ko je miselnih čedalje manj.
Vaš prvi celovečerec Idila je bil zelo uspešen. Kaj je bil izziv pri Prekletstvu Valburge?
Že žanr ni povsem isti, saj v Idili ni bilo komičnih elementov. Zanj sem se odločil po prigovarjanju enega od sodelavcev, da bi moral posneti komedijo, kar se mi je zdelo povsem absurdno. Potem sem začel razmišljati o tem, da so lahko komedije tudi malo bolj krute, tako kot na primer Monty Python. V angleškem humorju se dejansko ljudje delajo norca iz samega sebe. Filma sem se zato lotil na tak način, ne na prvo žogo, temveč tako, kot najbolje znam – v grozljivki.
Prekletstvo Valburge se bo predvajalo v sklopu dogodkov ob 10. obletnici Kina Šiške. Kako ste se povezali?
Tam sem delal štiri leta in že takrat so mi omogočili predvajanje mojih kratkih filmov. Kot avtorja me spremljajo in omogočajo, da se predstavim javnosti. Tudi ta film je namreč narejen brez subvencij ali razpisov, vse je narejeno iz lastnih sredstev avtorjev in koproducentov. Ko smo zbirali sredstva, so poklicali tudi iz Kina Šiška, da nam lahko pomagajo in omogočijo premiero filma.
Kakšna se vam sicer zdi raven kulture v Sloveniji?
Zelo različno. Kultura je lahko tudi kultura pitja. Sicer pa imamo veliko talentiranih umetnikov in avtorjev, ki zelo težko pridejo do širše javnosti. Ogromno je pozicioniranih institucionalnih umetnikov, ki ne pustijo, da pridejo novi. Do mladih umetnikov ima država zelo mačehovski odnos. Ni razvojnega načrta, kaj bomo z mladimi in kaj z že uveljavljenimi. Vse se meče v en koš, zato se morejo med sabo spodrivati, saj je pogača tako majhna. To se mi zdi zelo težavno. Na filmskem področju pa prave filmske industrije sploh nimamo. Imamo razvito 'reklamarsko' industrijo, saj filmarji, da lahko živijo, delajo na komercialnih projektih. Slovenski filmski center nima razdelane vizije, kaj bi slovenski film sploh rad. Opažam, da se zadnja leta delajo filmi zato, da bodo predvajani na festivalih, kot so Cannes in Benetke, ni pa narejen zato, da ga bodo gledalci gledali v kinu, zato ima katastrofalen obisk. Vsi se sprašujejo, zakaj – verjetno zato, ker nihče ne naredi ničesar bi ga domači gledalec šel pogledat.
S čim nas boste šokirali v prihodnje?
Rad bi posnel celovečerec o Metodu Trobcu. To je film, ki ga ne morem posneti brez državnih sredstev oz. brez resnega finančnega vložka. Kar se navezuje na vizijo Slovenskega filmskega centra, saj so mi ta projekt že dvakrat zavrnili. Dobil sem sredstva za razvoj projekta, saj je Komisija za razvoj projekta to ocenila kot najbolj vreden projekt, Komisija za realizacijo pa kot nekaj, kar nima vrednosti. Tu se mi pojavi vprašanje, ali pride do realizacije res samo prek zvez in poznanstev, saj v komisijah sedijo producenti in režiserji – producenti odobrijo projekt svojim režiserjem in obratno. Ker ne sedim ne z enimi ne z drugimi, sem moteč člen za vse skupaj. Škoda je v tem, da si veliko ljudi želi videti ta film, vprašanje pa, kaj se dela z denarjem davkoplačevalcev. To je tudi razlog, zakaj je kultura na takšnem nivoju.
