Tomaž Golob Taubi: Ogled Ljubljane po poteh brezdomcev

16. 7. 2017 | Vir: Jana
Deli

Brezdomce, ki na različnih mestih po Ljubljani prodajajo revijo Kralji ulice, že vsi dobro poznamo. Ali poznamo tudi njihova ozadja, življenjske zgodbe in kotičke Ljubljane, kjer so se te zgodbe začele pisati?

Društvo Kralji ulice ponuja ravno to; neposreden vpogled v življenje brezdomca in edinstveno izkušnjo uličnega živ­ljenja, ki vam bo zagotovo spremenila pogled na ljudi, ki so svoj dom našli na ljubljanskih ulicah. Turo Nevid(e)na Lublana že četrto leto organizira Društvo Kralji ulice. Vodijo jo ljubljanski brezdomci, ki vas popeljejo od Poljanske ceste do Cukrarne, Metelkove in glavne baze – dnevnega centra oziroma prostorov Kraljev ulice na Pražakovi.

Brezdomec za en dan

Turo smo začeli v atriju Mestne hiše, kjer smo se seznanili z našim vodnikom Tomažem Golobom Taubijem in Ireno Bilčić, koordinatorko projekta Nevid(e)na Lublana. Taubi nas je s svojo srčnostjo, energijo in profesionalnostjo hipno očaral. Nekoč je bil brezdomec. Že pri svojih 18 letih je izkusil hkrati navidezno svobodno pa tudi pasti polno brezdomno življenje.

Ko je pred štirimi leti slišal, da v Barceloni in Londonu brezdomci vodijo oglede po skritih kotičkih mest, kjer se zadržujejo brezdomci in se odstira pogled na povsem drugačno sliko mesta, je idejo nemudoma predlagal Društvo Kralji ulice in projekt Nevid(e)na Lublana je zaživel.

Vodniki z izkušnjo brezdomstva vas ne popeljejo po znanih turističnih točkah, ampak pokažejo drugo plat Ljubljane. Lahko se dogovorite tudi za 24-urno turo brezdomskega načina življenja, kjer se z 1,5 evra v žepu, brez hrane, brez telefonov vživite v vsakdan brezdomca in iz prve roke spoznate, s kakšnimi preizkušnjami in stiskami se vsakodnevno srečujejo brezdomci. Odkar obstaja društvo Kralji ulice in revija, dajeta brezdomcem možnost zaslužka na ulici, motivacijo, vpetost v delovno in strokovno okolje, ki jim je pripravljeno pomagati na različnih ravneh, da se izvijejo iz stiske in spet zaživijo polno, samostojno, celo finančno neodvisno življenje.

Ulična tura z uličnim vodnikom

Tako je uspelo tudi Taubiju. Po dolgoletnih bojih z odvisnostjo od drog – od tega je sedem let preživel v komuni Skupnost Srečanje, je naposled le presekal gordijski vozel odvisnosti in šel nazaj v resnični svet, se delno zaposlil na kmetiji in vmes redno prodajal revijo Kralji ulice. Na tej 'ulični turi' z »uličnim, in ne turističnim vodnikom«, je natančen Taubi, spoznamo mestne kotičke in parke, ki imajo povsem drugačen status in pomen ter niso zgolj mestne sprehajalne površine.

Sprehodimo se po Poljanski cesti do trgovinice z rabljeno robo, ki jo upravlja zadruga Stara roba nova raba in ponuja pravcato nostalgično popotovanje. Tam najdete kar nekaj edinstvenih primerkov iz 70. in 80. let, od igrač, posod do dekorativnih izdelkov, luči, itd., skratka prava vintidž poslastica za vse antikvariatske sladokusce. Prostor je odstopil MOL in tako omogočil delovanje temu manjšemu zbirnemu centru odpisane robe. V okviru zadruge deluje tudi ekipa TNT (prav tako varovanci društva Kraljev ulice), ki ponuja storitve demontaže in odvoz kosovnega pohištva, tako tudi iz tega naslova dobijo brezdomci možnost zaslužka.

Opomin, čemu se je mogoče izogniti

Taubi nam zaupa, da za zdaj še živi s cimrom v garsonjeri, v nekaj mesecih pa se bo sam preselil v neprofitno stanovanje. Pocinglja s ključi in reče: »Danes si ne predstavljam več živeti na ulici.« In tudi ko je pred časom švicarsko fotoreporterko popeljal na 24-urno turo, je prišel domov izčrpan, prezebel in olajšan, da se lahko ogreje, v miru spočije in ogleda dober dokumentarec na Discoveryju.

S socialno denarno podporo in denarjem, ki ga zasluži od uličnih tur, mu uspe denar celo privarčevati. Stroške ima minimalne, na topel obrok pa se vsak dan odpravi v eno izmed zavetišč po Ljubljani, kjer ponujajo tako zajtrk kot kosilo in večerjo. Ko ga vprašamo, ali v življenju kaj obžaluje, bi ga drugače živel, če bi imel to možnost, pravi, da ne. Da ničesar ne obžaluje, predvsem zato, ker lahko svojo izkušnjo deli z nami in drugimi ter nas, predvsem pa sebe, na vsaki turi opominja, čemu se je mogoče izogniti in si ne dopustiti pristati na dnu, kjer izgubiš sleherno samospoštovanje, občutek lastne vrednosti in se izgubiš v vrtincu nenehnih odvisnosti in gonji po preživetju.

Klopca je lahko tudi dormeo

Pot nadaljujemo proti zavetišču na Poljanski cesti. Taubi nam pokaže Klošarsko bazo oz. Postlo ali prostor pod stopniščem ob obrežju Ljubljanice, kjer je bil še pred nekaj dnevi nameščen jogi. Taubi pravi, da si tukaj lahko privoščil spanec na pravcati ulični postelji.

Klopci še danes posrečeno pravi moja dormeo postelja. Nedaleč stran je t. i. Deluxe hotel – betonirana, urejena parkovna površina ob Poljanski cesti s klopcami v polkrogu, obdanimi z grmovjem in drevjem, ter majhno cvetlično gredico na sredini, ki velja za priljubljeno zbirališče brezdomcev in kjer si je tudi Taubi utrjeval svoje mesto med njimi.

Preizkusimo klopce, predvsem 'dormeo klopco', in si predstavljamo, kako je spati zunaj na kartonih pod milim nebom. V lepem in toplem vremenu še gre, kaj pa pozimi, ko sneži in zmrzuje, se sprašujemo. Taubi se smeji in pravi, da te steklenica vina vedno zadostno pogreje pa tudi lakoto odžene. Zdi se, da se je Taubi z nam nepredstavljivimi izzivi brezdomstva uspešno spopadal tudi s humorjem, saj vsako zgodbo začini z dobršno mero humorja in optimizma kljub bridkim izkušnjam in stiskam, ki so ga pestile.

Tomaž Golob Taubi sicer ni končal študija socialnega dela, a v šali pravi, da je doktoriral iz uličnega živ­ljenjepisja. Je avtor knjige Ponovno rojen: pot iz pekla mamil, prav tako se ukvarja z gledališčem (z društvom Kralji ulice pripravljajo novo gledališko uprizoritev), posnel je tudi igrani film o življenju ljubljanskih klošarjev. Taubi s tovrstnim kulturnim delovanjem premaguje lastne demone, se osebnostno razvija in v sebi krepi vero v boljši jutri.

Naslednja postaja – zavetišče za brezdomce na Poljanski cesti

Kmalu zavijemo v zavetišče za brezdomce na Poljanski cesti, ki zagotavlja celodnevno bivanje 28 osebam, od 20. do 8. ure pa jih v treh bivalnih kontejnerjih s po šestimi posteljami lahko prenoči 18. Tukaj si lahko privoščite tudi brezplačno kosilo, večerjo pa lahko dobite v Zavetišču božjega usmiljenja sester misijonark ljubezni.

V času Jugoslavije so bile razmere za brezdomce precej slabše, takrat so brezdomce celo miličniki večkrat odpeljali na postajo in jim tako omogočili prenočišče in topel obrok. Mitja Verbovšek, socialni delavec, ki že 12 let dela v zavetišču na Poljanski, nam razloži razporeditev in funkcionalnost objektov (glavna hiša, sanitarni in spalni zabojniki), razkaže nam spalne zabojnike in nas opozori na močne vonjave v njihovi notranjosti. Pogoj za uporabo spalnega zabojnika je obvezno prhanje, vendar se včasih zgodi, da se ljudje prav zaradi tega ne odločijo prespati in se raje vrnejo na ulico. Ljudje se sčasoma navadijo na minimalno higieno in tudi ta je včasih odveč. Mitja pove, da so uporabniki zavetišča zadovoljni in upoštevajo pravila. Pravi, da je doslednost pri delu v zavetišču ključnega pomena, sicer lahko uporabniki zlahka zlorabijo tvojo omahljivost in red se kmalu poruši.

Od rafinerije sladkorja do zatočišča slovenskih ljubljanskih klošarjev

Pri Cukrarni, pod mostom pod Roško cesto, končamo naš pohod. V kotu podhoda že vidimo skupino narkomanov, ki popivajo na tleh, in zdi se, kot da si želijo ostati nevidni, v svojem svetu, stran od naših pogledov, ki so prevečkrat očitajoči, jezni in polni nerazumevanja. Taubi pove, da je bila Cukrarna zavetišče največjih slovenskih umetnikov, tja so se zatekli Murn, Kette, Cankar, Župančič in njihovi prijatelji. V tem okolju je nastajala in zorela slovenska moderna. Pozneje, v 80. letih prejšnjega stoletja, pa so se tu gnetli ljudje z roba družbe, stavba je zaudarjala pa bruhanju, urinu, zato se je Taubi, ki je tu tudi iskal pomoč, raje odločil za ulico, svež zrak in improvizirana ležišča.

Polni vtisov si od spodaj ogledujemo Fabijanijev most, Taubiju postavimo še zadnje vprašanje, od kod ime Taubi. Nasmehne se in reče: »Tako so me klicali v šoli, pišem se namreč Golob, v nemščini se reče golobu Taube – od tod vzdevek Taubi.« Kako posrečeno, si mislim, golob je ena najbolj razširjenih divjih živalskih vrst v mestih in tudi najbolj prilagodljivih. 

Besedilo: Polona Ponikvar // Fotografije: Tina Ramujkić

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju