Tole bo bolelo – svetovna uspešnica po skrivnem dnevniku mladega zdravnika!

2. 9. 2019
Deli
Tole bo bolelo – svetovna uspešnica po skrivnem dnevniku mladega zdravnika! (foto: profimedia)
profimedia

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj piči človeka, da izbere poklic, v katerem bo delal tudi po 90 ur na teden, se kopal v telesnih izločkih drugih, reševal življenja in za to na uro zaslužil manj kot parkirna ura pred stavbo, v kateri dela? Izšla je knjiga, ki vam bo znala odgovoriti na dano vprašanje.

»Pri šestnajstih odločitev za delo v zdravstvu temelji na dokaj preprostem razmišljanju, na primer moja mama/oče je zdravnik, rad gledam Talente v belem ali rad bi našel zdravilo za raka. Prva dva razloga sta absurdna, tretji pa bi bil sam po sebi povsem sprejemljiv – morda malce preresen za najstnika – če bi se z razvojem novih zdravil v resnici ukvarjali zdravniki, in ne znanstveniki v farmacevtskih podjetjih. Poleg tega se zdi malce nepošteno, da je odločitev, ki jo sprejmeš pri šestnajstih, vklesana v kamen: to je približno tako, kot bi petletnikova risbica, na kateri se upodobi kot astronavt, veljala za pravno zavezujoč dokument,« je v nadvse zabavni, mestoma poučni, a tudi trpki knjigi Tole bo bolelo jasen nje avtor, britanski pisatelj in scenarist Adam Kay, ki je snov za knjigo povzel po svojem neznansko zabavnem dnevniku, ki ga je pisal še kot mladi zdravnik.

Svetovna uspešnica, ki je prevedena že v 35 jezikov, je te dni izšla tudi pri založbi Mladinske knjige.

Od srbečih zob do bejzbolskega kija

talenti»Danes pri izpolnjevanju bolniških listov opazim, da imajo vsi bolniki na oddelku srčni utrip 60/min, zato na skrivaj opazujem, kako zdravstveni tehnik meri srčno frekvenco. Poba otipa bolnikov zapestni utrip, pogleda na uro – in skrbno prešteje število sekund v minuti,« je zgolj ena od resničnih anekdot, ki so našle pot v nadvse zabavno zbirko zgod in nezgod mladega zdravnika.

Avtor, ki je po šestih letih specializacije leta 2010 obesil na klin svojo kariero v zdravstvu, za kar mu starša bojda še vedno nista odpustila, je v knjigi prilagodil nekatere osebne podrobnosti nekdanjih kolegov, zaradi varovanja zasebnosti bolnikov priredil klinične podatke, po katerih bi lahko prepoznali posameznike iz zapisanih zgodb, ter si mestoma izposodil tudi obstranske like iz Harryja Potterja, da bi tako morda ’eno pravno moro zamenjal za drugo’. Navkljub omenjenim popravkom pa knjiga živi in diha v svojevrstni avtentičnosti. Tako neverjetnih zgodb iz čakalnic in ordinacij, kot jih v knjigi naniza avtor, bi si bilo namreč enostavno pretežko kar izmisliti.

In prav pripovedovanje zabavnih zgodbic je, če gre verjeti zapisu na ponedeljek, 30. avgusta 2004, priljubljen hobi tudi zdravnikov samih: »Danes smo v štali znova izmenjevali zgodbice o najbolj nesmiselnih ’simptomih’ naših bolnikov. Družno smo v nekaj tednih zbrali bolnika s srbečimi zobmi, bolnika z nenadnim izboljšanjem sluha in bolnika z bolečinami v roki, ki jih sproži uriniranje. Vsaka zgodbica požanje vljuden hehet, kakršnega izzove recimo govor kake velike živine na podelitvi diplom. Ta naša različica posedanja ob tabornem ognju in pripovedovanja grozljivih zgodbic se nadaljuje, dokler ni na vrsti Seamus s svojo štorijo o bolniku, ki se je prav tisto jutro zatekel na urgenco, ker je opazil, da se znoji le po polovici obraza. Zmagoslavno se nasloni nazaj in pričakuje gromke ovacije, vendar zavlada grobna tišina. Dokler vsi ostali skorajda v en glas ne zinemo: ’Hornerjev sindrom, torej?’ Seasmus očitno zanj še ni slišal, še manj pa, da je to lahko znak pljučnega tumorja. Z ušesa parajočim škripanjem odrine stol od mize in oddirja do najbližjega telefona, da bi bolnika poklical nazaj. Jaz pa si prisvojim ostanke njegovega twixa.«

talenti v belem

Podobno zabavno-trpka je tudi ena prvih zgodb, ki jih z bralci kot nekdanji mladi zdravnik deli avtor. To je zgodba o ekscentričnem in priletnem bolniku OM, ki je po zaslugi poslabšanja demence ob okužbi sečil ostal vse dni hospitalizacije. In ker se pri starejših bolnikih zaradi okužb sečil ter praktično kateregakoli septičnega stanja rado ’sfeclja’, je osebje nekoliko potrpelo, ko jih je profesor OM nenadoma pričel slediti na vizitah.

talenti»Na sebi ima belo bolniško haljico, oblečeno tako, da je razporek spredaj (s spodnjim perilom se večinoma ne obremenjuje, tako da nam občasno v jutranji pozdrav pomahlja tudi njegova Bratwurst, in na viziti sodeluje z vzkliki: ’To!’, ’Povzem usthezno!’ in občasno z ’Bhavo!’, ko se oglasi kateri od zdravnikov. Na jutranji in glavni viziti ga običajno takoj pospremim v posteljo in poskrbim, da ga sestre za nekaj ur zadržijo v postelji. Ponoči pa mu dovolim, da me spremlja po oddelkih. Ker večinoma ne vem prav dobro, kaj počnem, če pa po naključju vem, v to nimam posebnega zaupanja, je prav koristno, če ti sledi odslužena nemška navijačica, ki vsake toliko zatuli: ’Bhavo, Herr kolega!’ Nocoj se je poleg mene posral na tal, zato je njegova medicinska kariera žal za vselej končana.’

Da pa je zdravniška še kako težka, nato priča še naslednji dogodek z dne, 16. junija 2005: »Ko sem bolniku razložil, da bo na vrsti za magnetno resonanco šele prihodnji teden, mi je zagrozil, da mi bo polomil obe nogi. Moja prva misel je ob tem bila: Super, par tednov bolniške. Skoraj bi se ponudil, da grem poiskat bejzbolski kij.«

V bran zdravnikom iz vsega sveta

Adam Kay je knjigo To bo bolelo pričel pisati 5 let potem, ko je vrnil svojo licenco.

Bilo je leta 2015, ko je takratni britanski minister za zdravje iz neznanega razloga napovedal vojno mladim zdravnikom in jim vsiliti novo kolektivno pogodbo, ki bi pomembno vplivala na njihove delovne razmere in posledično na varnost bolnikov. Zdravniki na to seveda niso pristali, vladni propagandni stroj pa je po njih udaril z vsemi topovi.

»Mediji so dan za dnem trobili, da zdravniki stavkajo iz čistega pohlepa in da državo izsiljujejo za višje plače – kar ne bi moglo biti dlje od resnice. Ker so kljub vsemu še vedno morali opravljati svoje delo, jim je ostalo le malo časa za obrambo in prikaz svoje plati medalje, zato je angleška javnost nasedla izkrivljeni podobi dejanskega stanja, s katero jo je pitala vlada,« takratne razmere uvodoma opisuje Adam Kay, ki se mu je ob spremljanju teh dogodkov trgalo srce. Ker je želel nekaj ukreniti, da bi vsaj malo uravnovesil razmerja moči, je z dna omare izkopal že pozabljene dnevnike, ki jih je pisal kot mladi zdravnik.

»Ko sem tako prebiral svoje zapiske iz tistega obdobja – včasih zabavne, drugič monotone, polne opisov ubadanja z nesmiselno papirologijo in vtikanja raznoraznih predmetov v telesne odprtine z drugačno osnovno namembnostjo – sem se živo spomnil neusmiljenega urnika in neznanskega vpliva, ki ga je imel zdravniški poklic na moje življenje. Stres in napori, ki se mi zdaj zdijo nečloveški in nesprejemljivi, so bili takrat nekaj samoumevnega – bili so del službe. Naš zdravstveni sistem je tako kadrovsko in finančno podhranjen, da ga pred kolapsom rešuje le požrtvovalno razdajanje vseh zdravstvenih delavcev,« je še jasen Kay.

Tole bo boleloTako – in zato – so nato nastali zapisi iz knjige Tole bo bolelo.

»... zapisi o mojem delu v okviru Nacionalne zdravstvene službe, z genitalnimi bradavicami vred in vsem, kar sodi zraven. Takšno je bilo delo v prvih bojnih vrstah in tako je služba vplivala na moje zasebno življenje, dokler ni nekega usodnega dne vse skupaj zame postalo pretežko. (Žal mi je za tale namig o zaključku zgodbe, ampak saj ste tudi Titanik gledali vedoč, kaj se bo zgodilo.)«

Toplo priporočamo v branje!

Knjiga je bila uspešnica št. 1 na lestvici Sunday Times in najbolje prodajana neleposlovna knjiga v letu 2018. Na prvem mestu se je obdržala rekordnih 9 mesecev in bila več kot leto dni med prvimi 10 najbolje prodajanimi knjigami. Prodali so jo več kot 1,5 milijona izvodov.

  • »Glasno sem se krohotal in nekajkrat skoraj počil od smeha. Občasno pa knjiga zadene naravnost v srce, kar ni le pomembno, temveč nujno.« - The Times

    


 

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju