Tina in Mateja, istospolni par: Nikoli se nisva skrivali

Tina je takoj zapustila nekdanjega partnerja, vzela sina, ki je bil takrat star sedem let in se vselila v novo stanovanje skupaj z Matejo. Bila je usoda, bilo je namenjeno in drugače ni moglo biti. Po desetih letih sta še vedno zaljubljeni, junija se bosta poročili, saj zakon to tudi v Sloveniji zdaj končno dovoljuje, in septembra bo Mateja prvič, Tina pa drugič postala mamica. Za otroka sta se odločali dolgo časa, potem pa sta odšli v Avstrijo na umetno oploditev. Tinin sin, Vid, ki z njima živi že od vsega začetka, se bratca ali sestrice veseli najbolj na svetu. Na Jesenicah so se dobro znašli, vsi jih že poznajo in zdaj tudi sprejemajo.

Kako sta se spoznali?

Mateja: Jaz sem doma iz Krope, slučajno sem bila tukaj na Jesenicah. Ko sva se videli, je bila to ljubezen na prvi pogled. Nisva se mogli ločiti. Veliko ljudi nama je hotelo to preprečiti, priti na pot, ampak se nisva dali.

Tina: Rekli so, da sva obsedeni s hudičem. Predvsem pri meni je bilo težko, saj sem imela družino, pa sem se kar odločila in nenadoma odšla. Pred Matejo sem imela partnerja, s katerim nisem bila poročena, sva pa bila skupaj devet let. Ko se je to zgodilo, sem vzela Vida in se skupaj z njim odselila. On je z nama že od vsega začetka, saj sva tri tedne po tem, ko sva se spoznali, začeli živeti skupaj. Ni bilo več mogoče, da bi bili narazen. Z bivšim partnerjem nimam več stikov, Vid jih ima in tega nisem nikoli želela preprečiti.

Vid: Jaz sem bil še majhen, ko sva se preselila, zato mi je čisto navadno. Ni se mi bilo treba nečemu privajati, saj je bilo zame tako 'že od začetka'.

Kako se je vse skupaj nadaljevalo?

Mateja: Vedeli sva, da je to tisto, kar si želiva. Prve tri dni smo vsi skupaj spali v hotelu.

Tina: Na začetku je bilo zares težko, ker se nisva mogli nikamor zateči, ne k prijateljem ne domov. Nekateri prijatelji so naju od začetka podpirali, ampak nama niso mogli pomagati.

Mateja: Potem pa se je začelo obračati na bolje. Jaz sem dobila službo v piceriji in nad njo smo dobili stanovanje. Stvari so se poklopile. To je bila usoda.

Kaj pa zdaj?

Mateja: Junija se bova poročili, najin drugi otrok se bo rodil septembra. Zdaj naju ljudje večinoma podpirajo. Odprli bova tudi frizerski studio, ki bo hkrati tudi tatoo in piercing studio. Česa takega na Jesenicah še nimamo. Imenoval se bo 'Blackmarket' (Črni trg op. a.). Pravo ime za inšpekcijo. (smeh)

Tina: Trenutno nama gre zares super. Res je, da pa so se morali pri meni doma navaditi, ker prej nikoli nisem bila s punco.

Je po vajinem mnenju istospolna usmerjenost prirojena?

Mateja: Ja, jaz mislim, da se že rodiš tak. Nekateri si to dovolimo izraziti, drugi si pač ne.

Tina: Pri meni ni bilo tako, da si ne bi dovolila. Mislim, da nikoli nisem imela priložnosti. Veliko žensk mi je bilo všeč, ampak nikoli pravih, takih, s katerimi bi ljubezen lahko izrazila. In potem je prišla Mateja.

Sta kdaj naleteli na kakšne težave?

Mateja: Kar za hrbtom govorijo, je njihov problem. Naj se oni s tem obremenjujejo, jaz se ne bom. Zdi se mi, da ljudje niso zaprti, ker sva midve odprti. Nikoli se nisva skrivali. Mislim, da se, če se bojiš drugih, potem tudi oni tebe.

Tina: Po mojem mnenju se drugi istospolno usmerjeni preveč skrivajo in potem nastanejo predsodki. Če se ne skrivaš, nimaš nobenih težav. Vid je imel nekaj problemov v osnovni šoli, ampak ni bilo nič zares hudega. Spomnim se, ko sva se registrirali, Vid je bil takrat star devet let, hodil je v tretji razred osnovne šole. Prišel je v šolo in rekel razredničarki: »Moja mami se bo poročila.« Razredničarka ga je vprašala: »S kom pa?« in on odgovori: »Z Matejo.« (smeh) Nekaj se spomnim, malo so ga zafrkavali v šoli, ampak ni bilo nič kaj takega.

Vid: V bistvu so me drugi bolj spraševali, kot da bi mi težili.

Kako deluje vaša družina?

Tina: Tudi pri nas je tako, da ena prevzame eno vlogo, druga pa drugo. Zdi se mi, da se meje brišejo. Tudi ko ta v odnosu moški in ženska, moški lahko na primer rad kuha. Eden je navadno bolj strog. Jaz sem tista bolj zoprna. (smeh)

Mateja: Vid se z mano vozi z avtomobilom, ker Tina ne vozi. (smeh)

Vid: Z Matejo igram igrice. (smeh) Je pa odvisno od primera. Včasih pokličem Matejo in jo vprašam, ali lahko kaj naredim, včasih mami.

Tina: Mateja je bolj tehnični tip, jaz pa sem frizerka, tako da sem bolj umetniška. Matejo zanima elektronika. Samo da ne gleda nogometa.

Mateja: To pa res ne. Nihče od nas ga ne gleda.

Tina: Vid ga je malo spremljal na začetku.

Vid: Samo spremljal. (smeh) Sem pa zaradi take situacije veliko bolj odprt.

Mateja: Vsi pravijo, da je zelo lepo vzgojen, prijazen, spoštljiv.

Kakšne so bile risbice za materinski dan?

Vid: Risbice sem narisal obema za materinski dan in napisal: »Dobro je imeti mamo, še bolje je imeti dve.« (smeh)

Kaj pa Tinin bivši partner? Kako je on vključen?

Tina: Mateja je za Vida dala vse, ga hranila, oblačila. Njegov oče ni dal nič. Imela sta stike, ampak še to samo, kadar je hotel Vid. Tega nikoli nisem preprečevala. Je pa zanimivo pri otroških dodatkih. Ne priznajo nas kot družino, ampak za dodateke moram vseeno prikazati tudi Matejin dohodek. Štejeta se oba dohodka. Ko gre za denar, se šteje, drugače pa ne.

Mateja: Pri stanovanju je bilo pa dobro. Zaprosili sva skupaj, ampak sva prišli naprej, ker je Tina še vseeno samohranilka. Sem zraven, ampak me ni zraven.

In zdaj boste dobili še enega oziroma še eno članico družine.

Mateja: Odločili sva se za še enega otroka. V Sloveniji umetna oploditev z darovalcem ni mogoča, zato sva šli v Avstrijo.

Tina: Pri nas tega tudi samska ženska ne more. V Avstriji pa so 2015 sprejeli zakon, ki to omogoča.

Mateja: Za Avstrijo sva se odločili, ker je do tja 40 minut vožnje, ni ti treba prespati. Vseeno moraš nekajkrat gor in tako vsaj nimaš dodatnih stroškov s prevozom. Morali sva k notarju, da je overil najino registracijo, da so videli, da sva že toliko časa skupaj. Plačati sva morali tudi prevajalko, da nama je prevedla njihov zakon in pomagala prevesti karakteristike pri darovalcih.

Kako je vse skupaj potekalo?

Tina: Prišli sva na sestanek za umetno oploditev, vprašali so naju, kdaj bi radi, in sva rekli: »Takoj.« In smo uredili. Nekaj časa sicer traja, ampak ker smo se odločili za postopek IVF, je bilo lažje.

Mateja: Trajalo je dva meseca, ampak sva imeli res srečo, da se je posrečilo v prvem poskusu, zato ni trajalo tako dolgo.

Kaj pa sta lahko izbrali?

Tina: Izbereš lahko barvo oči, barvo las, krvno skupino, višino, težo in izobrazbo.

Vid: Kaj je že? Ribič?

Tina: (smeh) Ne! Mateja je sicer hotela kmeta, ampak je rekla, naj jaz izberem. Tako sem si izbrala socialnega delavca.

Ali lahko otrok spozna svojega očeta?

Mateja: Veva, da je oče Danec, ker so vsi od tam. Z Dansko naj bi imeli najmanj težav.

Tina: Ko bo star 14 let, gre lahko tja in izve določene stvari. V resnici ne vem točno, ker je bila najina prevajalka zelo slaba.

Kako to?

Mateja: Za njih je vse Balkan. Mislim, da je govorila hrvaško ali bosansko, ne vem točno. Meni je bilo vseeno, samo da mine. Da podpiševa in imava papir v roki. Že dolgo sva razmišljali o tem.

Lahko potem Tina posvoji otroka?

Mateja: Ona lahko mojega otroka posvoji, ker ni očeta. Težava je samo, ker so postopki za posvojitev še vedno tako zelo komplicirani.

Tina: Mislim, da je najbolje, da počakava do leta 2018, ko naj bi spet nekaj spreminjali in bo lažje.

Kako bo pa s priimkom?

Tina: Tako in tako se bova zdaj pisali enako. Vzela bom Matejin priimek. Ona je šefinja. (smeh)

Pa bodo to vsi ljudje sprejeli? Do zdaj nista imeli enakega priimka?

Mateja: Ne, pri registraciji je treba plačati dodatnih 50 evrov, če želiš spremeniti priimek, medtem ko je pri poroki to vključeno. (smeh)

Kakšno pa je bilo vajino mnenje o registraciji in vseh zapletih, povezanih z njo?

Tina: Najbolj trapasto se mi zdi, ko ljudje delajo dramo. Če bi vsi to bolj sproščeno vzeli in se bolj brigali sami zase, bi bilo vse popolnoma drugače.

Mateja: Nekateri so se s svojimi partnerji prav potrudili, da je registracija potekala tako, kot da so šli registrirat avto.

Tina: Midve sva se samo pohecali. Mateja je prišla do mene in rekla: »Čez eno leto morava pa registracijo podaljšati!« Jaz pa sem rekla: »A res?« (smeh)

Mateja: Kaj pa boš?

Tina: Se boš vse življenje obremenjeval zaradi tega? Kot da nimamo dovolj stvari, ki so bolj pomembne.

Zdaj se bosta pa poročili?

Tina: Registracija je bila kot poroka, imeli sva obred, tudi matičarka je bila super, tako da sva se zdaj odločili, da se bova odregistrirali, da se lahko poročiva.

Mateja: Če ne bi preklicali registracije, bi nama po osmih mesecih dali papir, da ga podpiševa in sva potem poročeni. Nisva vedeli, kako naj to narediva, pa sva šli vprašat na urad, kjer je gospa rekla, da je ravno na naju mislila. Verjetno zato, ker sva edini tukaj. (smeh) Preklicala je vse upravne enote, da smo ugotovili, kaj je treba narediti. Bili sva prvi, ki sva na tak način uredili zadeve.

Tina: Drugače pa imava trenutno toliko stvari, da dejansko nimava časa razmišljati o poroki. Bolj bo skromna, samo toliko, da si rečeva usodni da, da bo, kot je treba.

Mateja: Pa da dobiva kakšno poročno darilo. (smeh) Jaz gotovo ne bom v obleki, tako da kikl'c ne bo. Sploh nimava časa, tako da nimava še čisto nič izbranega.

Bodo vajini starši na poroki?

Mateja: Moji starši bodo zagotovo. (Tini) Tvoja dva sta pa stara. (smeh)

Tina: Saj tvoja tudi nista mlada. Moja starša bosta verjetno pobegnila na dopust malo prej. Ni tako, da bi kaj slabega mislila. Mami mi je enkrat rekla: »Veš, Tina, saj nimam nič proti Mateji, ampak vaju imam vseeno še vedno samo za prijateljici.« Moja starša naju podpirata, ker vidita, da sem srečna. To je zame dovolj, več jima ni treba in prav nič jima ne zamerim, če ju ne bo na poroki.

Mateja: Je pa Tinina mama že takoj, ko sva bili v Avstriji, začela plesti copatke.

Tina: Zelo se veseli, da bo spet babica. Oni so bili tako vzgojeni, ne želim posegati v njihovo mišljenje, ker jih spoštujem.

Vid: Jaz se najbolj na svetu veselim brata ali sestre.

Mateja: Midve pa imava zastonj varuško. (smeh)

Kaj pa naprej?

Mateja: Mislim, da bi se morali istospolno usmerjeni manj skrivati, bolj odprto živeti in bi bilo vse drugače.

Tina: In se veliko manj obremenjevati.

Mateja: Ker če ljudje tega ne vidijo, ne morejo niti sprejeti.

Pa bodo to vsi ljudje sprejeli?

Mateja: Seveda, tam nekje do 2060. (smeh)

Tina: Ne, prej bo.

Mateja: Težava je v tem, ker na volitve hodijo samo upokojenci, ki imajo čas in gledajo poročila, poslušajo poslance, ki lažejo, in jim verjamejo. Če bi šli vsi mladi volit, bi gotovo tudi na referendumu, ki je bil lani, sprejeli zakon. Jaz sem šla lani prvič v življenju volit.<

Besedilo: Petra Znoj  // Fotografije: Jana Muhar

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec