Tina Hrast je avtorica knjige Moj porod, moja izbira

Tina Hrast je avtorica knjige Moj porod, moja izbira (foto: EVING) EVING
Vir: Jana
1. 2. 2019

"Rodila sem doma, in to je najlepša izkušnja mojega življenja."

Prvo hčerko je Tina rodila v porodnišnici, brez zapletov in po navodilih osebja. Mislila je, da bo tako rodila tudi drugo hčer. Dokler nista z možem v šoli za novopečene starše obiskala porodnišnice in se je vse v njej odzvalo z odločnim ne. Do takrat je Tina sledila navodilom. Do takrat ni vedela, da se sploh za kaj v zvezi z zdravjem lahko odloča sama. Če zdravnik tako reče, je tako. A njeno telo je z drugo nosečnostjo prerodilo in prevetrilo vsa Tinina čustva, misli, življenje. Do takrat ji niti na misel ni prišlo, da se sploh da roditi doma. Da je kaj takega mogoče. In ko je izvedela, da se da, ji ni prišlo na misel, da bi lahko doma rodila tudi sama. Ni vedela, da ji bo pediatrinja prikimala in ginekologinja ne bo jezna.

Rodila je doma, ob podpori dveh babic, moža in starejše hčerke, ter doživela eno od najlepših izkušenj v svojem življenju. Druga izkušnja nosečnosti in poroda jo je naučila, da je najpomembneje poslušati sebe. Da le tako delamo prav. Iz vse hvaležnosti, ki se je poleg druge hčerke porodila Tini, je napisala čudovito izpoved Moj porod, moja izbira. O svoji izkušnji poroda doma pravi, da je bilo nekaj tako lepega in močnega, da se tega ne da opisati z nobeno besedo. »To je darilo, zaradi katerega zdaj vem, da zmorem, tudi drugod v življenju; ko delam korake in poskusim, pa mi zdrsne, grem naprej, ker vem, da zmorem.«

Poleti je izšla še Tinina e-knjiga Moj notranji glas, moj smerokaz. »Tu sem poskušala povleči rdečo nit, ki se vleče skozi mojo prvo knjigo in spodbuja k temu, naj poslušamo, kaj nam sporoča telo.« Tina vedno bolj čuti in ve, da telo ne laže. Zato je o tem začela pisati. Sogovornica niti s prvo niti z drugo knjigo ne nagovarja žensk, naj rodijo doma, temveč le razgrne svojo zgodbo, brez sramu opiše vse dvome, občutke, vprašanja, ki so se pojavljali, ko je hodila po poti svoje izkušnje – poroda doma. In prav to (poleg temeljitih napotkov, opisanih skozi zgodbo, če je vendarle tudi vaša pot rojstva otroka takšna kot Tinina) je tisto, zaradi česar je Tinina knjiga posebna, in prav zaradi tega naj bi stala na polici vsake ženske – tiste, ki še ni rodila, ki še bo ali katere življenjska pot je brez otrok.

Tina v knjigi natančno, podrobno in prijazno bralcu razgrinja vse svoje strahove, dvome in vprašanja ter s tem pokaže, da je tudi ona včasih šibka, da se uči poslušati sebe, svoj notranji glas, da tudi ona ni vedno prepričana, da dela prav. V svoji e-knjigi razlaga, kako se spopada s strahovi, ki hočejo delati le po ustaljenih vzorcih, in kako prisluhne sebi ter nato stopi … korak za korakom, svoje korake pa natančno opiše, da si z njimi lahko pomagamo tudi mi. Čeprav, kot pravi Tina: »Če koraka ne bom naredila sama, ga ne bo namesto mene naredil nihče. Za svojo srečo sem odgovorna sama, in če želim drugače, moram stopiti na pot in slediti notranjemu glasu.«

Telo si zapomni

»Toliko lažje je biti pameten za druge,« pravi Tina, »ko si v situaciji, ko moraš biti pameten zase, pa je včasih zelo težko. Sploh če si bil vzgojen tako kot jaz, da je treba vse delati po pravilih, poslušati avtoritete in jim slediti brez pomisleka, saj je edino tako prav.« Ker je bila Tina stara 37 let, ko je zanosila drugič, ji je ginekologinja povedala, da ji pripada pregled, ki izključi kromosomske nepravilnosti ploda – amniocenteza (medicinski poseg, ko z vzetim vzorcem plodovnice prek trebušne votline ugotovijo možnost za kromosomske napake pri otroku). Tina je globoko v sebi vedela, da je z otrokom vse v redu. Pa vendarle – kaj pa če ni, jo je hromil strah. In se je, po svojih starih vzorcih, odločila za pregled, ki je bil zanjo zelo travmatičen in je za vedno spremenil njen pogled na nosečnost, porod, materinstvo, življenje.

Ko se je vrnila v porodnišnico (tokrat v sklopu šole za starše), je vedela samo še to, da se tja ne želi več vrniti. »Ko sem zanosila, mi niti na misel ni prišlo, da bi lahko rodila kako drugače kot tako, kot sem prvič. Do trenutka, ko sem stopila v porodni blok. Takrat se je naenkrat vrnilo milijon stvari iz preteklosti, vse je ležalo pred mano, in občutki so bili zelo močni in jasni: Ne, samo tega ne!!! Sploh nisem vedela, od kod so se vzeli vsi ti občutki, kaj je zdaj to. Telo si zapomni, in če smo ga pripravljeni poslušati, nam pove vse,« je prepričana Tina.

Pa vendar s prvim porodom ni bilo nič narobe. Bil je hiter, niti ne tako zelo boleč, ste zapisali v knjigi. »Res je. A ko sem rodila v drugo, sem šele videla, kaj pravzaprav pomeni roditi. Ne gre le za porod, gre za edinstveno izkušnjo v življenju ženske. Pri prvi deklici se mi je porod zdel kot neko opravilo, ki ga je treba opraviti; sama sem mislila, da sem imela srečo – rodila sem hitro, porod je potekal, razen tega, da mi je na koncu na trebuh skočila babica – povsem brez težav. Tudi slednje se mi takrat ni zdelo nič takega. Danes vem, da med rojevanjem svoje prve hčerke nisem bila pri sebi. Občutek je bil nekako tak: 'Otroka torej rodiš in potem zanj poskrbiš.' Pri drugi deklici pa, ki je bila rojena doma in je bila zraven babica, ki se je posvetila njej in meni, sem začutila, kako pomembna je vez, ki jo imamo z otrokom že pred rojstvom, med porodom in takoj po porodu.

Mislim, da je največja razlika ta prvi stik z otrokom. Ko se je rodila prva deklica, so mi jo sicer dali za nekaj trenutkov v naročje, vendar je sledila procedura tehtanja in umivanja. Hčerko, ki sem jo rodila doma, pa sem imela od prvega trenutka ves čas pri sebi. Takoj je vedela, da je prišla k meni, česar prva hčerka na začetku svoje poti na tem svetu ni mogla, saj je vmes stopilo zdravstveno osebje. Pri njej sem bila stara 28 let, bilo me je strah in zelo sem se bala, da ne bi naredila česa narobe. Ko so mi jo v sobi za porodnice pripeljali k postelji in rekli, naj ji dam jesti, ko bo lačna, bi se najraje zjokala. Nisem vedela, kako, še iz posteljice si je nisem upala vzeti. K sreči je potem prišla druga, prijazna sestra, ki je vzela otroka iz posteljice in mi priskočila na pomoč.«

Ko sem rodila doma, me je babica v celoti podprla

»Ko pa sem rodila doma, sem bila mnogo bolj umirjena, bolj sproščena, zraven so bili mož, babici, starejša hčerka … Pod nobenim dodatnim stresom nisem bila. Hčerka se je rodila in v trenutku sem jo imela v rokah. Ves čas je bila pri meni. Nobenega hitenja, nobenih 'morali bi' ali 'treba je', pomembno je bilo le to, da sva midve v redu. Babica me je v celoti podprla in s tem, ko je podprla mene, je avtomatično podprla tudi otroka. Tam je bila samo za naju, in to je tisti del, ki mi je morda dal največ.

Rodila sem ob osemnajstih, babici pa sta odšli okoli triindvajsetih. Pomagali sta mi še, da se stuširam, nam skuhali večerjo in odšli šele, ko sta videli, da smo vsi dobro. Poleg tega mi je že to, da sem vedela, da lahko svojo babico kadarkoli pokličem, dalo ogromno. Zato sem bila mirna in posledično je seveda ni bilo treba klicati. V porodnišnici pri prvi hčerki pa sem se bala vprašati; bala sem se, da me bodo okarali, vzeli dojenčka …«

Če imaš željo, ji sledi

»Vsak naslednji korak pride sam, kot je prišel pri meni. Zame je bil sprva porod doma znanstvena fantastika. Staršem si nisem upala povedati do zadnjega, saj se mi je moja odločitev zdela tako drugačna, tako proti normam, proti pravilom. A zdaj vem: če se pojavi želja, četudi je čudna, butasta, ji je treba slediti, sploh v zvezi z otrokom. Ob vsakem rojstvu se rodi tudi mama, vedno znova. Ko sem začela čistiti svoj prvi porod, se mi je odprlo ogromno stvari in videla sem, da se da drugače, da ni treba vzeti za sveto vsega, kar mi rečejo. Videla sem, da imam jaz moč, da imam možnost reči – to mi boste naredili, tega mi ne boste. Vezi se ustvarjajo tako, da jih gojimo.

Strah je lahko naš zaveznik

Ljudje se bojijo, ženske si ne upajo roditi drugače. »Razumem jih, tudi jaz sem bila v isti situaciji; tako me je bilo strah, da svoji ginekologinji nisem niti povedala, da bom rodila doma, in sem ji skrila; ampak nekaj v meni je bilo tako močnega; tako zelo si nisem želela ponoviti izkušnje iz porodnišnice, da sem se odločila, da bom strah, ki me blokira, vprašala, zakaj je tam, zakaj je prišel, in poskusila od tam naprej narediti korak. Dejstvo je, da je strah lahko naš zaveznik.

Pride, ker se mi dogaja nekaj, česar ne poznam. Niti predstavljala si nisem, da bom rodila doma v dnevni sobi. Nisem pa si rekla, da je zame to nesprejemljivo, in sem vsaj vprašala, se pozanimala. Bolj ko sem dobivala podporne informacije z druge strani, da se da, bolj je strah bledel. Vzporedno s tem, ko sem se opremila z informacijami, je strah izginjal. Italijanska babica, ki se ukvarja s tem že dolga leta, je rekla: 'To ni nič takega.' In potem sem počasi, počasi tudi jaz začela graditi svojo drugačno izkušnjo. In še zdaj se gradi, ko to informacijo dajem naprej, ko širim vedenje, da je možno, da imamo vedno možnost izbire in da vedno lahko rečemo ne.

V katerikoli življenjski situaciji. Zdaj vem: če zdravnik reče tako, moje telo pa pravi drugače, lahko vsaj poskusim. Ali pa se lahko vsaj pozanimam. Konec koncev bi lahko po vseh zbranih informacijah še vedno šla rodit v porodnišnico. A že to, da si dam možnost, da zadovoljim sanje, je veliko, če pa se omejim že v startu, sama sebe zaprem v kletko in rečem: tukaj sem, od tukaj ne morem, to je moja usoda, se ne zgodi nič.«

Nihče ne more ničesar narediti namesto mene

»Moja velika izkušnja me je naučila tudi tega: nihče ne more nobene stvari narediti namesto mene. Lahko mi svetujejo, lahko me podpirajo, narediti pa ne more nihče ničesar namesto mene. Če bom naredila in poskusila, si bom polepšala življenje. Tu ni nobene velike matematike, pa je vseeno zelo težko. Razumem tudi vse tiste, ki so prepričani, da je edino prav, da se rodi v porodnišnici, in me mogoče obsojajo, ker sem ena izmed tistih, ki smo rodile doma.

Tudi meni so pred to izkušnjo porodnišnica in zdravstveno osebje dajali občutek zunanje varnosti, ker nisem zmogla zaupati sama vase. Če se jaz sama znotraj sebe ne morem podpreti, da bom nekaj naredila, pač iščem zunaj. Vendar je to le navidezen občutek varnosti in vprašanje je, kakšen rezultat prinese. Sama sem se po prvi nosečnosti vprašala, zakaj so z mano delali, kot da sem bolna. Še bolj me je bolelo naslednje: če sem noseča, ne potrebujem tega, da me še dodatno strašite, temveč da me podprete.«

Kako bi podprla nosečnico, me zanima, in Tina pravi: »Moč je v tebi. V meni so se začeli boji ob vprašanju amniocenteze. Po naravi sem ziheraš, prav tako moj mož. Čeprav sem vedela, da je z najinim otrokom vse v najlepšem redu, sem se spraševala, kaj pa, če je vseeno kaj narobe. To je ena od mojih zelo groznih izkušenj. Toliko notranjih bojev, toliko strahov. Pomembno je, da ostanemo v občutku, ki pride po tem, ko že vemo, da je v redu, četudi nam kdo reče – kaj pa če ni. Pomembno je, da se takrat zopet ne ustrašimo. Nekatere ženske imajo to že v sebi – ali prinesejo od doma ali dobijo z otroki. Jaz pa sem bila prestrašena in sem mislila, da moram ustreči vsem na tem svetu, poslušati, kar mi drugi svetujejo …

Zdaj vem, da mi lahko svetujete, a bom vaš nasvet vzela samo, če menim, da je dober zame. Jaz sem jaz in ti si ti. Ta občutek je moj, notranja avtoriteta, ki jo imamo vsi (eni manjšo, drugi večjo, tretji zadušeno, četrti umorjeno …. ampak imamo jo vsi), in ta je tista, ki bi nas morala peljati skozi življenje. Težko je, vendar je v nekaterih stvareh enostavno biti pameten, nekaj storiti, pa je povsem nekaj drugega. Vsi pomembni koraki, ki sem jih naredila v življenju, so bili težki. Vendar so bili hkrati tudi najboljši.«

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: EVING, Eva Veber s.p

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri