Težko pričakovan dopust: Stran od moje brisače!

Korla, sošolca iz srednje šole, nisem videl vsaj osem let. Po naključju pa sem prejšnji torek naletel nanj na delikatesnem oddelku našega trgovskega centra, kjer je ravno naročal posebno salamo. Ljudje se z leti res spreminjamo, ampak ob pogledu na v mladosti vedno nasmejanega veseljaka sem se naravnost zgrozil. Model je bil videti resnično slabo. Zato sem ga po nekaj začetnih vljudnostnih frazah diplomatsko pobaral, stari, a še vedno trojni šiht furaš?

Namesto takojšnjega odgovora je s kratko kretnjo glave nakazal smer proti bližnjemu bifeju. In ker pravi moški (v poletni vročini) ne zavrne povabila na požirek žlahtnega nektarja iz hmelja, sva s starim kameradom kmalu sedala v družbi dveh prijetno ohlajenih steklenic.

Korl je šele po krepkem požirku prišel do sape. »Pa saj ne moreš verjeti, kakšnih deset dni je za mano!« Kmalu sem lahko izvedel, da se samostojni podjetnik z zajetnim kreditom na svojih že precej sključenih plečih v minulih dneh sploh ni ubadal z razvajenimi naročniki, ki po navadi niso najbolje vedeli, kakšno grafično rešitev v marketinške namene pravzaprav potrebujejo, temveč da se je pravkar vrnil z družinskega poletnega oddiha. »Batina, ne boš verjel, kako sem sesut! Z mojo ta staro sva si rekla, da nama denarja letos ni treba nosit kam tja daleč v Dalmacijo. Nekaj dni Istre za okus morja, potem pa Kolpa in za konec še vrhunec v obliki naših gorskih jezerskih biserov. To bo nekaj tudi za mulca, ki bosta videla, da se da tudi v Sloveniji uživati, pa tudi družinski proračun bo manj trpel!«

Kot sardina pri sardini

Še sam sem srknil nekaj hladnega piva in poslušal dalje. »Saj veš, kakšna je pot na morje. Najprej dan kreganja, potem dva dni pakiranja in v našem primeru letos najprej trije dnevi v kampu pri Umagu. Pa saj ne morem reči ničesar slabega čez naše južne sosede ... ampak plaža. Katastrofa! Ko se po štirih urah zaje...@ s šotorom končno odpravim do plaže, je seveda že vse zasedeno. Saj ne moreš verjet, da še danes obstajajo ljudje, ki se cel dan grilajo na soncu?! Enostavno sardina pri sardini. Ko pa med ožganimi nasedlami končno zaslutiš možnost prostorčka, kamor bi lahko parkiral svojo utrujeno rit, pa vidiš lepo, s kamenčki obloženo brisačo ... » ... Ki jo seveda elegantno brcneš stran,« sem poznavalsko prikimal.

Tudi Korl je kot predstavnik stare šole dobro vedel, kako se najhitreje opravi s 'priposestvovalci' plaže, ki si svoj prostorček (podobno kot 'gajbičarji' pozimi) prilastijo za celoten čas dopusta. Toda težava je bila drugje. Kot družinski oče, ki je imel (enako kot jaz) o današnji 'buci-buci moj sonček zakladek' permisivni vzgoji pamžev svoje mnenje, ni mogel verjeti, kaj se mu je nato pripetilo v bližini Umaga. »Ravno sem se dobro ulegel in si rekel, končno zaslužen dopust, pa dobim v glavo majhen kamen. Res je bil zelo majhen, pa se mi najprej sploh ni dalo vstati. Ampak ko je naslednji priletel na mojega karlota, pa ni bilo več šale. Sunkovito sem se obrnil in videl dva majhna italijanska pamža, ki sta nas vse, ki smo se sardinili na tistih nekaj kvadratih šodra, očitno izbrala za žive tarče. Moral bi videti, kako sem nahrulil njuni mami, ki se jima ni zdelo pomembno vedeti, kaj počneta njuna asocialneža. Konkretno sem jim navrgel par dobrih vzgojnih prijemov dunajske stare šole in jima že dal non capito!«

Neokrnjena narava z dodatkom

Nekako sem pričakoval, da mi je kolega, ki ga tudi v šolskih klopeh niso krasili ravno jekleni živci, povedal šele začetek zgodbe. Nisem se zmotil. »Tistega kampa, petih osebkov na kvadratnem metru plaže in nevzgojene mularije sem imel dovolj že prvi dan, tako da sem bil vesel, da smo se kmalu preselili v domovino. Kolpa. Mir. Domača beseda. To je to, sem si rekel pred drugim delom naših počitnic. V bistvu kar nisem mogel verjeti, ko smo parkirali in na recepciji uredili formalnosti, saj res že dolgo nisem bil v tistih koncih. Plaža je bila res super. Prijetna travica, obilo sence ob košatih drevesih, topla voda in glede na turistične rekorde, ki padajo iz tedna v teden, presenetljivo malo ljudi na kupu. Ampak saj veš, prelepo, da bi bilo res. Spet ravno sestavim šotor, ko iz bližine stopnic za v vodo zaslišim vpitje. Ker so se tudi naši odšli kopat v tisto smer, sem šel pogledat, kaj se dogaja ... Ti bom jaz že dala vetra. Coprnica stara! Naš Pufi je bolj čist kot ta tvoja nevzgojena svojat, ki nenehno lula okrog našega šotora! Izgini. Že 22 let imam pavšal v tem kampu, vendar takšne družine še nisem videla!«

Joj, Butale!

»Šest dni sicer čudovite Kolpe sta mi zagrenili tisti stari vešči. Ena s svojih cuckom, druga pa z razvajenimi vnuki. Za piko na i pa smo včeraj prišli iz Bohinja. Ne vprašaj! Najprej polžje cijazenje mimo Bleda, kjer bi na vhodu moralo pisati 'Dobrodošli na Bledu, kjer je še danes vse tako kot leta 1972!', nato pa Bohinj. Avto ob avtu, smet ob smeti, kaos in popolna odsotnost vsakršne strategije. Ali je res tako težko na vhodu postaviti rampo in za prvo uro parkiranja kasirati 40 evrov, za vsako naslednjo pa 80?

Joj, Butale. Seveda bi morali vrli Gorenjci obenem poskrbeti za zelo poceni parkirišča zunaj obleganih con in za brezplačne električne avtobuse. Ne, to pa ne! Boš videl, drugo leto bodo kasirali kot nori za nula storitve.« Sogovornik je pripovedoval s takšnim žarom, da nisem opazil zajetne dame ženskega spola, ki je pravzaprav že nekaj časa stala za njegovim hrbtom. Bila je Frida, nekdaj njegova kraljica, po 15 letih zakona pa bolj kot ne le še 'stara', ki ni imela več potrpljenja. »Pa kaj spet tule trosiš neumnosti!?« Ker sem kot človek z izjemno izostrenim sedmim čutom začutil, da je v zraku resna družinska nevihta, sem poravnal zapitek, se hitro diplomatsko poslovil od vidno utrujenega in razburjenega kolega in sam pri sebi pomislil, ja, počitnice so dandanes res hudič!<

Besedilo: Franc Batina
Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec