Temna skrivnost modne industrije: Kam romajo neprodana oblačila?

21. 4. 2019 | Vir: Jana
Deli
Temna skrivnost modne industrije: Kam romajo neprodana oblačila? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Tekstilna industrija na okolje vpliva skoraj tako pogubno kot industrija plastike.

Pomlad je pred vrati. Eno izmed pomladnih opravil je prav gotovo tudi zamenjava garderobe. Ko pregledamo, kaj uporabnega še leži v naših omarah in kaj novega potrebujemo. Če smo iskreni, potrebujemo največkrat ni ustrezna beseda. Pravilneje bi bilo, bi radi imeli. Večina izmed nas ima namreč v svojih omarah več kot dovolj oblek, a vseeno kupujemo nove.

Pri nas podobnih statistik žal še nismo zasledili. V Združenem kraljestvu so izračunali, da v povprečju ženske oblačilo oblečemo le sedemkrat, preden to roma v kot omare in nato v smeti, v ZDA pa, da v povprečju vsak Američan na leto kupi kar 68 novih oblačil in sedem parov čevljev. Številke, ob katerih se zamisliš in ki so bile še pred desetletjem več kot za polovico manjše. Slovenci smo le nekoliko bolj zmerni, na leto v povprečju zavržemo 15 kilogramov tekstila na prebivalca, na letni ravni to pomeni približno 30 tisoč ton. Žal le okoli 10 odstotkov oblačil podarimo, preostala končajo v smeteh.

Novo v smeti

Včasih so se v trgovinah zamenjale le od dve do štiri kolekcije na leto. Izbor je bil manjši, cene višje in ob razprodajah si komaj še dobil kakšen uporaben kos. Danes je precej drugače, nove kolekcije v trgovine prihajajo tedensko, oblačila so poceni in še zadnji dan razprodaj so trgovine kljub res nizkim cenam polne.

Proizvajalci in trgovci nas poskušajo prepričati, da se vsa oblačila prej ali slej prodajo oz. najdejo pot do kupcev. Kar se ne proda po redni ceni, znižajo, če še vedno ne prodajo, gredo oblačila v posebne outlet trgovine, bolj klasični kosi v skladiščih počakajo na novo sezono, zaposlenim ponudijo velike popuste, odpirajo pop-up trgovine, oblačilom potrgajo etikete in jih nato prodajajo še ceneje ali pa na drugem koncu sveta (evropske znamke v Avstraliji in obratno) …

Marsikatera podjetja jih podarijo oz. za majhen denar prodajo v nerazvite države Latinske Amerike, Azije in Afrike. A s tem na prvi pogled dobrodelnim dejanjem naredijo več škode kot koristi. Nerazvite države so tako preplavljene s poceni oblekami, posledično pa propada njihova tradicionalna tekstilna industrija. Uvoz oblek iz druge roke je tako že prepovedalo kar nekaj afriških držav, med njimi Kenija in Uganda.

A vsi ti ukrepi še vedno niso dovolj. Obleke se kopičijo, letna proizvodnja oblačil trenutno znaša 100 milijard kosov na leto in vsa ta oblačila je treba nekje hraniti. Prostora za shranjevanje pa prej ali slej zmanjka, ne glede na to, ali gre za velike skladiščne hale, trgovine ali domače omare. Lani so v javnost pricurljali podatki za švedsko verigo H&M. Ta naj bi imela v svojih skladiščih kar za 3,6 milijarde evrov neprodanih oblačil. Uničevanje novih oz. neprodanih oblek in obutve je žal stalna praksa proizvajalcev. Seveda se na vse načine trudijo, da podatki in dokazi ne bi prišli v javnost. Lani je odjeknila novica, da je prestižna modna hiša Burberry uničila za približno 32 milijonov evrov svojih izdelkov, od oblek do torbic, celo parfumov, v zadnjih petih pa naj bi jih uničili kar za 90 milijonov.

Ob začetku afere so trdili, da je tako početje popolnoma legitimno in standard v industriji visoke mode. Prestižne modne znamke svojih izdelkov namreč ne znižajo prav veliko, do 30, največ 50 odstotkov, potem pa neprodani romajo v uničenje. Čeprav je dejanje na prvi pogled neracionalno, podjetja tako preprečijo, da bi njihovi izdelki postali cenovno dostopni širšemu krogu ljudi. Poleg tega, ko podjetje uniči pet tisoč evrov vredno obleko ali torbico, ne utrpi za pet tisoč evrov škode, saj je dejanska vrednost izdelka občutno nižja, največkrat le nekaj 100 evrov ali celo manj. Pod pritiskom javnosti je Burberry popustil in sprejel zavezo, da bo nehal uničevati svoje izdelke.

Burrbery pa je le ena izmed modnih znamk, ki so jo ujeli pri uničevanju. Podobnih dejanj so bili obtoženi tudi Nike, Luis Vuitton, H&M, Abercrombie & Fitch, Urban Outfitters, Walmart, Eddie Bauer, Michael Kors, Victoria’s Secret, J.C. Penny … Kar je samo dokaz, da gre dejansko za stalno prakso modne industrije.

Država ali potrošnik?

Ker je le malo verjetnosti, da se bodo proizvajalci in trgovci odrekli omenjeni praksi prostovoljno, bi morale z ustrezno zakonodajo posredovati države. Prvi so se težave uničevanja novih izdelkov lotili Francozi, kjer je v pripravi zakon, ki bo trgovinam in proizvajalcem prepovedal uničevanje neprodanih oblek. Predvidevajo, da bo zakon sprejet še letos, in upamo, da bodo s podobnimi zakoni Franciji sledile tudi druge države.

Kaj naj stori potrošnik?

Tekstilna industrija je po onesnaževanju okolja takoj za industrijo plastike, poleg tega še vedno izkorišča delo otrok in marsikateri delavec še vedno dela v sužnjelastniških razmerah. Tekstilna industrija porabi ogromno vode (2.700 litrov za eno bombažno majico s kratkimi rokavi, 18 tisoč litrov za kavbojke), za barvanje in obdelovanje materialov še vedno uporablja strupene kemikalije in na koncu kar nekaj tako proizvedenih oblek uniči, ne da bi jih sploh kdo oblekel.

Edino, kar lahko storimo potrošniki, je, da se nakupovanja oblek lotimo načrtno, in ne impulzivno. Da dobro razmislimo, kaj in koliko dejansko potrebujemo, da izberemo oblačila, ki jih bomo nosili dalj časa. Poleg tega lahko večkrat obiščemo tudi prodajalne oblačil iz druge roke, centre ponovne uporabe, organiziramo izmenjevalnico oblačil in podobne dejavnosti, ki bodo podaljšale življenjsko dobo naših oblačil.

Ker je konkurenca v modni industriji vse večja, je že kar nekaj podjetij, ki svojo konkurenčno prednost iščejo v odgovornem ravnanju do okolja. Podprimo njihova prizadevanja, tudi če so njihovi izdelki malce dražji. 

Kako pravilno ravnati z odvečnimi oblačili?

Igor Petek, pomočnik direktorja Snaga Ljubljana

Pravilna pot je, da odvečna neuporabna, uničena oblačila in obutev uporabniki odnesejo v enega od naših zbirnih centrov in tam odložijo v ustrezen namenski zabojnik. Za vse, kar je še uporabno (poleg oblačil tudi brisače, posteljnina), pa občane prosimo, da ne zavržejo, ampak prodajo, podarijo, odnesejo v centre ponovne uporabe, dobrodelne organizacije, varne hiše, jih zamenjajo (Tekstilnica) ipd. Kar prinesejo v center ponovne uporabe ali zbirne centre, naše osebje pregleda ter sortira.

Uporabni kosi gredo v prodajo za simbolično ceno, druge predelajo oz. iz njih ustvarijo kaj novega (predpasnike, torbe, vrečke ipd). Neuporabni kosi gredo v predelavo, kjer se predelajo predvsem v tkanine za industrijo. V Sloveniji imamo podjetje (http://dovoljzavse.si/praksa/zadruga-dobrote/), ki iz odpadnega tekstila izdeluje krpe za uporabo v mehaničnih delavnicah, na Hrvaškem pa podjetje, ki odpadni tekstil predeluje v gradbeni filc. Žal opažamo, da se delež oblačil v črnih zabojnikih povečuje in je trenutno ocenjen na osem odstotkov, na kar zagotovo vplivajo proizvodni in potrošniški vzorci.

Besedilo: Vera Simončič // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju