Tanja Tanči Berger: "Tudi po petdesetem lahko živimo svoje sanje"

11. 3. 2019 | Vir: Jana
Deli
Tanja Tanči Berger: "Tudi po petdesetem lahko živimo svoje sanje" (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK)
ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK

Pri skorajda sedemdesetih je Tanja kot čudovit cvet, ki s svojo energijo obžarja vse okrog sebe, piše knjige za odrasle in otroke, prireja dogodke in spodbuja ženske skozi FB-portal Woman's flow 50+ k temu, da pri teh letih tudi one razprejo krila.

Naj pisanje o ženski, ki me je povsem navdihnila, dobesedno šokirala s svojo mladostno, prekipevajočo, a vseeno umirjeno energijo in spremenila moj pogled na življenje, začnem tam, kjer sva najin pogovor končali. Pri njeni starosti, 68 jih ima. Mislila sem, da šteje nekaj let več od mene, ne pa, da bi bila lahko moja mama! Tanja je po vsem, kar je doživela, danes tako polna energije, kot bi jih imela 25 (med drugim je začela lansko leto trenirati hiphop), ima še ogromno poslovnih načrtov, oblečena je mladostno, nenehno se izobražuje, tudi redno na akademiji za znanje, skupaj s študenti pri dvajsetih. Vse to pa kronata še modrost in srčnost, ki ju najverjetneje v takšni obliki in tolikšni meri prinesejo samo leta.

»Po petdesetem ni konec življenja«

Iz svoje izkušnje – izkušnje ženske v zrelih letih, ki skrbi za ostarelo mamo, mame treh otrok, od katerih je sin pri 26 letih izgubil boj z rakom, kar je v njej pustilo globoke rane, babice, poslovne ženske, ki je doživela tudi velike padce, finančni polom in mnogo preizkušenj s 'krvoločneži' – zdaj piše novo poglavje svojega življenja. Življenje feniksa, ki s svojim letom in krili, ki se svetijo v soncu, daje upanje in navdihuje. Med vsem, kar počne, je ustanovila tudi Facebookovo skupino Woman's flow 50+.

»Že nekaj časa me je žgečkala ideja, da bi združila svet žensk po petdesetem in jim s svojim zgledom in življenjskim slogom rekla: »Hej, ženske, ni še konec življenja, še je čas za to, da živimo svoje sanje, cilje in veselje. Ne, ni čas, da odnehamo! Kje pa! Kaj vse nas še čaka, ko bomo svoje življenje res vzele v svoje roke! Vse, o čemer smo včasih sanjale, lahko uresničimo, samo močno si moramo to želeti. Mogoče včasih ne bo mogoče izpeljati česa v celoti, vendar je pomembno, da vsaj poskusimo.« Tanja dodaja, da si močno želi združiti ženske, ki so svoje otroke že pripeljale do samostojne poti in naredile najbolje, kot so znale.

»Zdaj pa je čas, da se nagradimo in poiščemo tiste drobce preteklosti, ki so ostali neizpolnjeni,« meni Tanja, ki poudarja, da je Woman's flow 50+ šele začetek druženja, predajanja učenja, prenašanje znanja in izkušenj. »Ko bomo ta okvir prerasle, gremo lahko naprej. Mogoče postanemo gibanje in sodelujemo v spreminjanju sveta na področjih, ki so nam kot ženskam blizu. To so otroci in njihova vzgoja, kako spremeniti sebe in se imeti rada, kako pomagati bližnjim, ko pride bolezen, težave, govorile bomo tudi o smrti, žalovanju, paliativni oskrbi. Veliko področij je, kjer lahko skupaj naredimo veliko. Vse prepuščam času, delam tako, kot najbolje znam, in grem preprosto naprej. Pomembni so namen, ideje, cilji, pripravljenost in dobra volja po spremembi,« je prepričana Tanja.

Zvesta sama sebi, tudi ko so okoli nje krožili morski psi

Tanja se je vse življenje trudila ostajati zvesta sami sebi, tudi takrat, ko so jo, šibko od bolečine, izkoristili 'kradljivci', ko je živela v popolnem finančnem polomu, ki jo je, že sicer povsem izčrpano, dušil že za 'dobro jutro', čez dan in ponoči. »Če nimaš denarja, ves čas razmišljaš o tem. Ves čas si v stresu; če takrat ne bi imela res dobre podpore v kakovostnih produktih, ki so še vedno del moje poslovne poti, ne vem, ali bi preživela. Z njimi sem podprla telo, da ni omagalo. Za mojo dušo pa je bila največja terapija gozd. Tam sem se zjokala, se pogovarjala z bogom, objemala drevesa. Tam sem se spet napolnila z energijo, v njem sem pustila stres, žalost, jezo. Če bi ljudje vedeli, kaj vse jim gozd lahko da! In tako sem si pomagala počasi, kot bi polagala kamenček za kamenčkom v novo življenje, in si enkrat rekla: 'Tanja, zdaj pa moraš nekaj narediti. Najti moraš nov smisel življenja, tudi Grega (pokojni sin, op. a.) bi to želel. Da grem naprej!' Potem sem se začela izobraževati. A moji možgani so slabo delovali, bolečina po smrti sina je pustila svoj pečat. Na predavanju sem zdržala največ pol ure. Vendar sem vztrajala.« V Tanji je bila vedno volja do življenja. Poleg tega je čutila, da bi sin želel, da bi se uresničevala naprej, da bi živela svoje življenje v polnosti.

Živeti življenje, čeprav njega ni več

Tanja je bila s svojim sinom zelo povezana. Bila sta tako dober tim, da sta skupaj začela snovati nov posel. A ga je prehitela hitra bolezen, ki ga je popeljala v smrt. V času, ko je njegovo telo začelo odpovedovati, se mu je rodila hči. Tia je bila z očkom – in on z njo, kolikor je zmogel biti – le en mesec. »Ko so ga pripeljali iz bolnišnice, je vso skrb zanj prevzela Maja (Gregovo dekle, op. a.). Ves čas očetove bolezni ni Tia niti enkrat zajokala. Kot da bi vedela, da očka v groznih bolečinah, kljub morfiju, tega ne bi zdržal.«

Torej ste vedeli, da bo umrl? Tako na hitro?

»Do zadnjega sem upala, bila sem napol otopela, tega preprosto nisem mogla sprejeti. Ko je odšel on, je odšel tudi del mene. Vseeno pa mi je izkušnja dala moč in zavedanje, da je moja naloga, da grem naprej; da v tem svetu naredim nalogo, ki mi je dana. Včasih v življenju nekdo, ki je že umrl, lahko postane priča za življenje; tisti, ki ostane, naredi nekaj namesto njega, in knjiga Samo verjeti moraš … je napisana v ta namen. Zelo veliko ljudi mi je pisalo, da jim je knjiga pomagala. Je zgodba o življenjskem padcu in vrnitvi v življenje. To ni le knjiga za žalujoče, v njej je zelo veliko duhovnosti in napotkov; je knjiga, ki človeku da vero v to, da nikoli ne sme obupati, da je pomembno, da gre naprej, ker ga kliče nova pot, novo življenje.«

»Pomembno je, da sem vsak dan boljši človek«

Tanja večkrat omeni boga. Vendar ni bila vzgojena v veri. »Ko sem bila stara 36 let, sem začutila, da je nekaj nad mano, neka sila, ki me spremlja. Lahko ga imenujemo bog, univerzum, energija, karkoli. To je tisto, kar spoštujem jaz. Kot sem zapisala v knjigi: »Jaz sem samo ena mala iskrica boga, boga, ki je čista Ljubezen. Tudi jaz želim postati prav to, ena sama Ljubezen.«

Menim, da je univerzum ena sama ljubezen in kljub težkim izkušnjam želim to ostati, kljub vsej negativnosti in oviram. Pomembno je le eno: da ljubim in da sem vsak dan boljši človek,« opiše Tanja. Doda, da je planet na tehtnici. »Gibanje je nekaj povsem naravnega. Tehtnica gre enkrat gor, drugič dol, a pomembno je, da čim bolj ozavestimo stvari, ki jo vlečejo navzdol, da se bo ta dvignila gor. Kot je rekel mojster Ho'oponopona (havajska tehnika odpuščanja, brisanja programov v nas, op. a.), dr. Ihaleakala Hew Len: »Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi vsi ljudje na svetu govorili Ljubim te, Hvala in bi to šlo v Vesolje? V hipu bi bil raj na Zemlji.« 

In to je res. Več ko nas sprejme to odgovornost, ki hočemo spreminjati svet, prej se bo tehtnica dvignila. In enkrat se mora. Prav vsi smo odgovorni za to, da čistimo negativne programe, ki niso samo naši, temveč tudi programi naših prednikov. Tudi dr. Ihaleakala Hew Len na svojih predavanjih pravi: »Na svet ste prišli zato, da to očistite. To je vaša odgovornost. In ko boste očistili programe, ki se vrtijo v vaši podzavesti, vam bo življenje dalo vse, kar potrebujete.«

»Živim zato, da naredim neko spremembo – da življenju nekaj dam«

Vedno je rada pomagala in vedno bo taka. To je Tanja. Ustanavlja Fundacijo Gregor, namenjeno družinam, ki so izgubile otroka ali svojega bližnjega: »Zelo boleče je, ko izgubiš ljubljeno osebo, pa te ob tem ovirajo še finance.« Malo preden je zbolel Gregor, je zbirala finančna sredstva za bolne otroke. Ko si je nekoliko opomogla od sinove in pozneje še očetove smrti, je tej pogledala v oči v Hiši hospica, kjer je bedela ob umirajočih in jih spremljala na oni svet. »Prav oni so me učili, da moram živeti naprej, odpustiti vsem in uresničevati želje svoje duše. Tudi zato sem se pri 68 letih lotila plesanja hiphopa, kar je bila neizpolnjena želja iz mladosti.«

Otroci so center mojega življenja

»Tako hvaležna sem, da imam hčeri, štiri vnuke, presrečna sem, da se imamo radi, brez njih ne bi preživela,« pravi Tanja, ki je svojim najmlajšim začela pisati knjige. »Vsak vnuk bo dobil svojo knjigo. Prva govori o ljubezni, naslednja bo o hvaležnosti, dveh vodilih mojega življenja,« pravi Tanja.

»Ko gledaš nekoga, ki je naredil preskok, te to vleče naprej. Tudi mene je, navduševali in povzdigovali so me predavatelji, zapisi, knjige, zdaj pa se jaz učim in izobražujem, da bom svojo zgodbo, sestavljeno iz nešteto kamenčkov, ki so končno sestavili pot, po kateri spet hodim, polna življenja, lahko predajala naprej, na svojih predavanjih, s svojimi knjigami,« pravi Tanja. Vem, da ji bo uspelo. Ker drugače sploh ne more biti.

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju