Vem, da sem že pisala o svoji odvisnosti od Googlovega zemljevida, toda v Ljubljani je še bilo nekako znosno, če mi je zmanjkalo baterije na telefonu, v Berlinu pa bi bilo v primeru izgubljenega ali ugasnjenega telefona ugasnjeno tudi moje življenje.
Dobesedno. Ljubljana je majhna in po 23 letih življenja tam jo nekako poznam tudi brez zemljevida. Plus vsi govorijo moj jezik, komunikacija v primeru izgubljenosti res ni problem.
Še preden grem spat, preverim, kje moram biti naslednji dan. Telefon mi izpiše vse: koliko časa potrebujem, na katere metroje in avtobuse moram stopiti, v katero smer gredo in koliko postaj je med mojo vstopno in izstopno postajo. Nato nastavim budilko in obvezno napolnim telefon. Takoj zjutraj najprej preverim sporočila na WhatsAppu – ne spomnim se, kdaj sem nazadnje poslala sporočilo ali koga poklicala brez te mobilne aplikacije. Ker je zastonj, seveda. Nemške številke sploh nimam, ker ni potrebna, dokler imam dostop do interneta. Kar nikoli ni problem.
Googlovi zemljevidi mi omogočajo svobodo in mobilnost, možgane na 'off', popolno spontanost in odsotnost stresa, ko mi nekdo sporoči, naj pridem na lokacijo, kjer še nikoli prej nisem bila in okolice niti malo ne poznam. Na dan si privoščim izlete do te in one galerije, jogo, obiske in večerje, saj imam občutek, kot da je priti do neke točke trenutno enako težavno kot najti pico v Italiji.
Tako da – lahko mi ukradete ključe, denarnico, torbico, plašč v mrazu, samo pustite mi telefon ali računalnik. Seveda nočem imeti ničesar ukradenega, stroški tehnologije so za nekoga brez redne službe gromozanski, ampak brez dostopa do interneta bi mi vzeli še dostojanstvo, saj po možnosti ne bi znala priti domov. Od interneta sem bolj odvisna kot od cigaret. Kaj je slabše?
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
