Nekatere stvari se nam zdijo samoumevne. Med njimi sta svobodna izbira poklica in partnerja. Pa vendar ni povsod tako. Ko negodujemo nad državo, v kateri živimo, pozabljamo, da imamo marsikaj, o čemer drugje lahko le sanjajo.
Slovenija je pred kratkim pristala na vrhu seznama držav, v kateri je najbolje biti otrok. In vendar se nismo znali veseliti. Raje smo smo opozarjali, kaj vse je še vedno narobe. Kot da si ne bi želeli priznati, da nimamo veliko razlogov za tarnanje.
Zadnje tedne sem imela večkrat priložnost, da sem se pogovarjala z otroki iz drugih držav. Z otrokom brez spremstva iz Afganistana, s fantom, ki je pribežal iz Irana, z mlado Albanko, ki je priša v Slovenija v iskanju boljšega življenja, in z deklico iz Sirije, ki nima kam.
Vsi štirje imajo za sabo težko izkušnjo, a vsi štirje so nasmejani in polni optimizma. Tudi zato, ker so v Sloveniji našli zatočišče.
Najbolj se me je dotaknila zgodbe mlade Sirijke. Tam, od koder prihaja, ženske še vedno ne smejo ali ne morejo izbirati moža. Če se njihova družina odloči, da jih bodo prisilno omožile, morajo opustiti misel na šolanje. Ker nimajo dobre izobrazbe, težko najdejo službo. Če se morda odločijo in zapustijo moža, ki si ga niso izbrale same, ostanejo na cesti, brez doma, domovine in prihodnosti. Ne le svoje, ampak tudi svojih otrok.
Ko enkrat pozabimo, kako težko smo pridobili posamezne pravice, te postanejo samoumevne. Ko postanejo samoumevne, jih ne cenimo več. Ko jih ne cenimo več, se jim lahko celo odrečemo. Ko se jim odrečemo, se morda zavemo, kako je bilo nekoč biti ženska pri nas in kako je še vedno marsikje po svetu. Tedaj je že lahko prepozno.
V Sloveniji ni lepo biti le otrok. Lepo je biti tudi ženska.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
