Minilo je že več kot 30 let, odkar sem s platneno torbo na rami stopala po poti, ki me je vodila v šolo.
V teh letih sem jo nekajkrat prevozila, tudi otrokom sem jo pokazala, a najina srečanja so bila vedno znova mimobežna, tako kot je mimobežno vse, kar prevozimo in ne prehodimo.
Potem se mi je toplega jesenskega dne ponudila priložnost, da sem najprej prikorakala do našega nekdanjega bloka, kjer sem na betonskih stopnicah med grmoma rožmarina zabijala popoldneve, nato pa se podala naprej, proti klancu, ki je vodil do šole. Vdihovala sem vlažni in topli morski zrak, v katerem sem slutila tudi vonj po oleandrih, in se predajala zavesti, kako vsaka celica v telesu ve, da sem spet doma.
Na tej poti sem bila vesela in žalostna, prestrašena in jezna. Na tej poti sem se kdaj s kom prepirala, spet drugič sem po njej korakala z zanosom, ki ga poznajo le zaljubljene petošolke. To je bila pot, na kateri sem zrasla. Pot, ki takrat ni imela pločnika, a se mi je kljub temu zdela domača in varna.
Vesela sem, da sem jo znova prehodila. In še bolj, da me je na koncu pričakala moja šola. Vsi nimajo tega privilegija. Eno šolo v Kopru so porušili in še danes zanjo ostaja le zevajoča rana, drugo so prestavili. Marsikje po svetu otroci sploh nimajo šole, ampak se izobražujejo v podrtijah ali celo v zakloniščih.
Kako dragoceno je, da se lahko učiš v učilnici, spoznaš, ko poslušaš pripoved tistih, ki so knjige več let brali v bunkerju. In kako prikrajšani za socializacijske izkušnje so danes številni otroci, ki jih v šolo vozijo starši, se zaveš, ko se ob vsakem koraku na svoji nekdanji poti spomniš druge pustolovščine.
Stopnic pred blokom ni več, a vsaj šola in pot do nje sta mi ostali.
