Punčke znajo biti zelo nesramne. Kaj jih žene v tako vedenje? Zakaj se fantje mimogrede stepejo, morda celo zbrcajo, pa njihovo ravnanje ne pusti trajnejših posledic? In zakaj znajo dekleta že v rosnih letih na izjemno sofisticiran in perfiden način pičiti do te mere, da njihovi piki njihove žrtve preganjajo vse življenje?
Kako ravnati, da se to ne bo dogajalo? Kako zaustaviti kulturo zlobnih deklet? Vprašanja si zastavljajo ravnatelji in učitelji, ki opažajo, da nimajo orodij za soočanje s tem pojavom, in seveda starši, ki nemočni opazujejo, kaj se dogaja z njihovimi hčerami.
Na športnico, ljubiteljico košarke in nogometa, so se že v tretjem razredu spravile oboževalke roza barve in dolgih svetlih čopkov. Ker je bila od njih višja, ker se je oblačila po fantovsko in ker je niso zanimale barbike, ampak žoge, so jo vsakodnevno zbadale. Njena mama ni vedela, kako bi ji pomagala. Nazadnje sta se predali upanju, da bo sčasoma bolje.
Z občutki zavrnitve zaradi svoje edinstvenosti in drugačnosti se soočamo v otroštvu, a tudi v odraslosti se jim ne moremo vedno izogniti.
Tudi ameriška psihoterapevtka Lisa McCrohan je bila žrtev zlobnih deklet. Iz te izkušnje se je naučila, da je kot odrasla postala vključevalka, ne izključevalka. Zna opazovati in ko vidi outsiderja, ga povabi v svoj krog. Na srečo, pravi, je v njenem krogu veliko vključevalk.
Kot psihoterapevtka ve, da tisti, ki trpinčijo, to počno, ker tudi sami trpijo. Ve pa tudi, da smo starši za tako ravnanje še posebej občutljivi. Tudi ona je. Zato tudi štiriletno hčerko, ki je že izkusila zlobo druge deklice, uči, naj bo vključevalka, ne izključevalka.
Vključevanje namreč pomaga celiti rane, izključevanje povzroča trpljenje.
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
