Rada si domišljam, da sem nežna, topla in ljubeča oseba. Vem, da nisem zlobna, pokvarjena in škodoželjna. Tolažim se, da v številnih odnosih to zadošča. In prepričana sem, da moji najbližji vedo, da jih imam rada.
A onidan sem spoznala, da je to morda utvara.
Velikokrat sem prebrala, da ljudi, ki so nam najbližji, jemljemo za samoumevne. Ko smo preutrujeni ali ko nas nekdo razjezi v službi, postanemo osorni do njih. S svojim ravnanjem prizadenemo tistega človeka, ki nas ima najbolj rad. V pogovoru se morda še zadržimo, a izda nas telesna govorica.
Verjela sem, da je z mano drugače; da družina nenehno čuti mojo ljubezen.
Potem je prišel trenutek spoznanja. Naletela sem na videoposnetek, ki je razkrival, kako po navadi komuniciramo z najbližjimi: s partnerjem, a morda tudi z otroki ali starši.
Prve sekunde sem se še lahko pretvarjala, da tega ne počnem, a bolj ko sem gledala, bolj se je vame plazilo spoznanje, da ravnam točno tako kot gospa v videu, ki je gledalcem nazorno prikazala dvoličnost naše vsakodnevne komunikacije.
Hotela sem ustaviti posnetek, a nisem mogla. Nekaj me je zadrževalo kljub nelagodju. Poskusila sem si razložiti, zakaj sem tudi jaz v pogovoru z najbližjimi pogosto kratka, hladna in odrezava, s tistimi, ki jih ne srečujem vsak dan, pa vedno prijazna, a na koncu sem si morala priznati, da ima gospa prav.
Ne gre za to, da se mi pred bližnjimi ni treba pretvarjati! Ne. Tako ravnam iz lenobe. Za pogovor s prijatelji in znanci si vzamem čas, za pogovor z najdražjimi pa ne. Mislila sem pač, da mi tega ni treba početi, saj je jasno, da mi veliko pomenijo.
A kako naj ljubljena oseba ve, da mi je mar zanjo, če ji tega ne pokažem? Samo to, da smo skupaj, ni vedno dovolj.
Besedilo: dr. Sonja Merljak Zdovc, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
