Kdaj ostaneš in kdaj greš? V številnih zvezah pride do nesoglasij, ki so enkrat večja, drugič manjša, včasih pa postanejo tako velika, da se vprašaš, ali ima smisel vztrajati.
Še pred nekaj desetletji so ženske ostajale v nesrečnih zakonih, ker niso imele izbire; večinoma so doma skrbele za gospodinjstvo in otroke. Brez izobrazbe in prihodkov so prenašale tudi najbolj zapite in nasilne može. Potem so se osamosvojile, se izšolale in zaposlile. Od leta 1965 do leta 2015 se je število razvez pri nas potrojilo.
Ločitev, ki je bila dolgo tabu, je sčasoma dosegla tisto stopnjo družbene sprejemljivosti, pri kateri je lahko dobila svojo humoristično serijo – Klub srečnih ločenk.
A odločitev za odhod v resnici ni preprosta. Poznam ljudi, ki jih je zelo prizadelo, da so zaradi ločitve staršev ostali brez doma. Poznam tudi take, ki so jo prestali brez večjih posledic. Tiste, ki so obžalovali, da sta se starša kot partnerja razšla, a ostala v istem stanovanju. In tiste, ki si želijo, da bi se njuni starši ločili, a se niso.
Kaj je torej pravi odgovor na vprašanje: ostati ali oditi? So razlog, da ostaneš, otroci? Zadošča nemara to, da v zvezi ni nasilja ali alkohola? Vztrajaš iz zavesti, da tudi naslednja zveza najbrž ne bo boljša, le drugačna?
Najpametnejši odgovor, kar sem jih slišala, je, da greš, ko domov prihajaš z odporom. Greš, ko se bolje počutiš sam kot s partnerjem. Če pa odpora ni in če so še prijetni trenutki tudi v dvoje, ostaneš. Ostaneš in se boriš. Za boljši odnos, za boljše življenje.
Če na življenje gledamo s humorjem, je marsikaj lepše in lažje. A ob koncu vsake epizode Kluba srečnih ločenk občutim grenak priokus. Ločitev je pač usodna odločitev.
