Otroci znajo biti zelo vztrajni. Pravzaprav je to še zelo mil izraz za teženje, ki so ga tako rekoč vsak dan deležni starši.
Ko so spočiti, se odzivajo potrpežljivo in z nasmeškom. A ko so utrujeni, popustijo ali začnejo iz nemoči, stiske in obupa vpiti.
Sčasoma morda odkrijejo magični trik. Pri nas so to protivprašanja. Z njimi pridobim čas. V dragocenih sekundah mi uspe predelati zahtevo in ponuditi odgovor.
Zadnje čase so zahteve povezane z denarjem. Tamala je ta mesec v mojem obupanem poskusu, da mi ne bo vsak dan težila za evro, lahko upravljala svojo žepnino. V dveh dneh je ni bilo več. Zdaj zato vedno znova poslušam: mami, mi daš denar. Enkrat za kos kruha, ker je lačna. Drugič za najljubše bombone. Tretjič za malenkost iz trgovine.
Potem je en dan prišla v sobo z vrečo, polno igrač. »Mami, jih grem lahko prodajati na ulico? Obljubim, da ne bom zvonila od vrat do vrat. Ne potrebujem jih več. Ti mi pa ne daš denarja.«
Kaj zdaj? Naj ubijem njeno podjetniško žilico, ko pa ravno ugotavljam, kako bi bilo dobro, če bi me kdaj učili pogajanj in pravil ponudbe in povpraševanja? Ameriški otroci prodajajo limonado že v prvem razredu in uspešneži so začeli kot dostavljavci časopisa.
Končno sem se domislila kompromisa. Običajna opravila bodo še naprej opravljali zastonj, če pa se bo kateri javil, da bi naredil več, kot je potrebno in pričakovano, ga bom nagradila z desetimi centi.
Za nekaj časa imam mir. Ta bo trajal, dokler ne bodo pogruntali kaj novega. Potem bom morala spet iskati ustrezni odziv. Šol za starše, kot kaže, ni z razlogom. Nobena ne bi mogla imeti tako bogato domišljijo, kot jo imajo otroci s svojimi zahtevami in pričakovanji. Vsak družinski dan je tako izziv zase.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
