So šolske ocene napovednik uspeha v življenju?

In vendar se zdi, da naj bi otroci izpolnili prav vsa. Sicer so razočarani otroci ali starši, morda oboji. Nekoč je v razredu veljala Gaussova krivulja, nekaj je bilo podpovprečnih, nekaj nadpovprečnih, preostali na sredini. In to so, tako se vsaj zdi, otroci, starši in učitelji sprejeli z nekakšnim razumevanjem.

Kaj se je v zadnjih desetletjih spremenilo, povprašamo Manjo Kristanc, ustanoviteljico Zavoda Manja 360°, ki šolarjem zagotav­lja celostno učno pomoč, na delavnicah na ljubljanskih osnovnih šolah pa o aktivnem učenju, motivaciji in vzgoji vodi delavnice za učence, starše in učitelje. Diplomirana univerzitetna pedagoginja in andragoginja meni, da sposobnosti otrok danes niso razporejene drugače kot pred desetletji, so pa zahteve družbe, šole in staršev čedalje večje: »Slovenski starši imamo zelo visoka pričakovanja glede izobrazbe svojih otrok. Želimo, da bi bili otroci uspešni in, tako kot pravite, si pogosto pripisujemo zasluge za otrokove uspehe ali pa se počutimo neuspešne, če otrokom v šoli ne gre najbolje. Zaradi želje po uspehu smo v stresu, ki ga prenašamo na otroke. V resnici je vsak otrok na nekem področju nadarjen. Zato lahko starši naredimo največ za to, da bo otrok uspešen, če ga spodbujamo na močnih področjih, pa čeprav to pomeni, da se otrok ne bo vpisal na eno od najboljših gimnazij. Prav je, da pokažemo zanimanje za šolo, izogibajmo pa se temu, da nas šola zanima bolj kot otroka. Šola ni naša, ampak otrokova!«

Ponudimo jim priložnost za učenje

Čeprav danes od vseh učencev, dijakov in študentov pričakujemo odličnost, najboljši v izobraževanju niso vedno najuspešnejši odrasli ljudje. Zelo pomembne pa so dobre delovne navade, poudarja Manja Kristanc: »Najpomembnejše je vzpostavljanje dobrega stika. Prenos znanja in iskrica motivacije lahko preskočita v sproščenem, varnem in zaupnem okolju, ki ga ustvarimo na skupnih srečanjih. Pravo učenje je vedno proces, ki poteka znotraj posameznika. Humanistični psiholog Carl Rogers je že pred mnogo leti zapisal: "Učencev ne morem nikoli ničesar naučiti, ponudim jih lahko samo priložnost za učenje."

Ko zmanjka veselja

Kljub vsem prizadevanjem učiteljev in staršev otrokom za učenje kdaj zmanjka motivacije. Dejstvo je, da nam vse reči nikoli niso enako zanimive. Če nas zanima biologija, še ne pomeni, da nas v enaki meri zanima tudi angleščina. Neredko pa, posebej najstnikov, ne pritegne noben predmet. In takrat nastopi težava, saj brez dela ni mogoče razviti nobenega talenta. Zakaj volje za učenje zmanjka? »Po moji oceni sta vsaj dva razloga. Prvi se nanaša na naš šolski sistem. Učni načrti v osnovni šoli in gimnaziji so v primerjavi s preteklimi desetletji mnogo bolj obširni. Preveč je podatkov in informacij. Na nižji stopnji zahtevnost programa pogosto ni prilagojena stopnji kognitivnega razvoja otok. Drugi razlog je, da se učenci in dijaki ne znajo učiti na zanje ustrezen način. Ljudje si pojem motivacije večinoma napačno predstavljamo. Vemo, kaj nas osebno motivira in zato verjamemo, da bo to delovalo tudi pri naših otrocih. Ko naš lastni recept za motivacijo ne deluje, smo začudeni. Verjamemo v to, da delujejo spodbude ali kazni, ki naj bi motivirale otroka. Kazen in nagrada sta lahko zelo preprosti in učinkoviti orodji, kadar delujeta, a pri večini otrok na področju učenja nista učinkoviti. Otroci so med seboj zelo različni in morda jim način, ki je bil dober za nas, ne ustreza najbolj.«

Za manj dolgočasno učenje

Učno pomoč za najmlajše osnovnošolce izvaja v sodelovanju s starši, ki jim pojasni in pokaže, kako in koliko lahko svojim otrokom pomagajo pri učenju, da bi pri učenju ti postali čim bolj samostojni. Pri delu z najstniki pa je pristop drugačen: »Za najstnike izvajam program Aktivno učenje, v katerem spoznajo razloge, zakaj odlašajo, naučijo se tehnik učenja, zaradi katerih postane učenje manj dolgočasno in predvsem manj naporno, naučijo se učinkovite organizacije časa in trikov za lažje pomnjenje. Aktivno učenje je zelo učinkovit pristop. Prvi pogoj za uspeh je, da se otrok prostovoljno in z zanimanjem vključi v program. Drugi pa, da otrok v praksi preizkusi vse tehnike in strategije, ki mu jih predstavim, potem pa izbere in obdrži tiste, ki so zanj najprimernejše.« Ker je učenje delo, čarobne paličice nima, vendar pa se lahko učimo tako, da je učenje bolj zabavno in manj dolgočasno, dodaja pedagoginja.

Ko misli begajo

Živimo v hitrem času, osredotočeni na različne zaslone, iz katerih bruhajo informacije in koncentracija celo za ogled filma se zdi vse težja. Koliko težje se mora biti danes šele učiti! »V medijih pogosto zasledimo, da se je časovni razpon pozornosti od leta 2000 do danes v povprečju zmanjšal z 12 na 8 sekund. Nekateri raziskovalci nasprot­no trdijo, da se časovni razpon ni spremenil. Neprestano preklapljanje med zasloni, manjša uporaba tiskanih medijev in poplava informacij pa nedvomno vplivajo na nas. Vsi imamo sposobnost koncentracije – včasih. Kar pomislite, kako je, ko se včasih dobesedno izgubite v kakšni stvari, pri kateri še posebej uživate – šport, glasba, film, videoigra. Drugič pa se nikakor ne morete zbrati, misli vam begajo, isti odstavek preberete že trikrat, nenadoma postanete lačni, žejni, zaspani – snov je dolgočasna in čisto res vas ne zanima. Sposobnost koncentracije je zelo odvisna od tega, kaj počnemo in kako zahtevna je naloga.« Pedagoginja Manja Kristanc, ki je delo s 'svojimi' otroki nadgradila tudi z veščinami NLP-coachinje, sklene, da odlične ocene v šoli niso nujno napovednik uspeha v življenju, zato nikoli ne pozabimo, da otrok ni samo šolar. Danes se otroci namreč izobražujejo za poklice, ki bodo v prihodnosti šele nastajali: »Za uspeh v življenju so bolj pomembne lastnosti, kot so vztrajnost, dobre delovne navade, ustvarjalnost in sposobnost kritičnega mišljenja, sposobnost vzpostavljanja kakovostnih odnosov in preprosto – sposobnost biti hvaležen za vse, kar imam.«

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: goran antley, Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec