Zadnje čase veliko govorimo o čustvih. Predvsem zato, ker imamo precej pestro mešanico čustev, ko se masovno vračamo z dopustov in ugotavljamo, da nas doma čaka prav tista rutina, ki smo jo tam pustili, preden smo pobegnili ob izbrano morsko gladino.
Če ste odraščali v kolikor toliko podobnih okoliščinah kot jaz, potem so vas doma verjetno učili, da je precej nehigienično pretiravati z izražanjem čustev, ker ljudi v bistvu ne zanima zakaj smo ves čas nekaj jezni, prestrašeni ali anksiozni. Ne zanima jih predvsem zato, ker imajo tudi sami kup čustev, s katerimi se dnevno ukvarjajo in zato ne potrebujejo bremena drugih. Kar se zdi dokaj razumljivo, dokler ne dojamemo, da smo kolektivno programirani k zatiranju čustev, ki se potem butično izlivajo na plano ob najbolj nemogočih trenutkih. Recimo, ko sedimo za volanom in v morilskem besu kričimo na nesrečneža, ki je prehitro zamenjal vozni pas.
"Tvoja obupna vožnja mi sproža kopico potlačenih negativnih čustev!!"
Morda se vam to zdi popolnoma uravnovešen način soočanja s čustvi, a kot kaže, lahko napačno upravljanje s čustvi vodi celo do bolezni. 7 čustev, ki se leta in leta nabirajo ter najedajo naše zdravje, je članek, s katerim nas v novi številki revije Liza informirajo celo o tem, na katere organe lahko negativno vplivajo čustva, ki jih vrsto let tlačimo nekam v ozadje, in upamo, da bodo samodejno izpuhtela. In kaj najbolj preseneti? Da je tudi radosti lahko preveč in potem lahko negativno vpliva na srce! Ja, tudi dobrega je lahko preveč.
Primer negativnega vpliva pretirane radosti v naravnem okolju
V novi Lizi pa lahko poleg čustev, ki negativno vplivajo na zdravje, preberete še, kaj se je zgodilo, ko je pisec zamenjal avtomobil za kolo (in ugotovil, da vsi sovražijo kolesarje) in zakaj je v slovenskih planinskih kočah več tujcev kot Slovencev.
Umetnost pa ni samo pravilno vetriti naša čustva, ampak jih premeteno kanalizirati v nekaj pozitivnega, preden dosežejo kritično točko in iz nas izbruhnejo v gejzirju solz in hlipanja. To je tako, kot takrat, ko nas žena razjezi s še enim pogovorom o prenovi kopalnice in potem s pomočjo te novo nabrane ihte preštihamo cel vrt. Ali pa, ko je oblikovalka nakita Sanda Vidmar svojo jezo in razočaranje izkoristila kot motivacijo za delo.
Kako ji je to uspelo, razkrije v intervjuju v novi številki revije Jana. Posledično sem se seveda začel spraševati, kako naj tudi jaz podobno izkoristim vsa ta nabrana negativna čustva in jih usmerim v motivacijo za ... karkoli produktivnega, pravzaprav. Na koncu mi je uspelo izključno to, da sem svoje razočaranje nad prihajajočo vremensko fronto, ki bo že ta vikend verjetno dokončno presekala ne samo poletne temperature ampak kar celo poletno vzdušje, kanaliziral v motivacijo, da se odločim, kaj bom naredil - jutri. Ker danes je seveda že prepozno začeti nekaj novega, kajne?
Ne prestavljaj na jutri, kar lahko prespiš že danes
Sem namreč mojster odlašanja stvari do najbolj kritičnega trenutka. Mislim, da mi je to ostalo še iz časov srednje šole, kjer sem kot šolski primer najstniškega upornika sovražil vse, kar ni bilo spanje in dremanje, zato sem se moral izpiliti v odlašanju vsega - od domačih nalog do sesanja stanovanja. Kasneje sem se potem večkrat vprašal, v čem je dejanski razlog za takšno početje. Lenoba? Slabo upravljanje s časom? Ali pa človek sčasoma postane adrenalinski odvisnik in začne uživati v tem, da vse nujnosti opravlja v skorajšnji zamudi (namig: jaz v tem nikakor ne uživam).
V novi številki revije Jana se lotijo tudi te tematika in odgovorijo zakaj tako radi prelagamo stvari na jutri in obenem podajo 7 nasvetov, kako nehati odlašati. Naj vam razkrijem delčke enega namiga: obvezno se nagradite ob vsaki težko opravljeni nalogi. Se lahko nagradim tako, da naslednjo nalogo prestavim na jutri?
Odlašanje pa bo očitno vroča tema tudi pri snemanju novega filma notorične porno zvezdnice La Toye. V sveži številki revije Nova namreč pišejo, da se bo gajstna blondinka vrnila pred kamere v želji, da posname nov pornič. Ampak ima trenutno en precej velik problem - nima soigralca. Kar pa je, vsaj kolikor se jaz spoznam na ta žanr, precej nujen rekvizit.
Zato je La Toya zdaj vrgla trnek v upanju, da ujame kompatibilnega žrebca, ki bo, kot pravi sama "dovolj pogumen in sposoben", da bo lahko pred kamero in filmsko ekipo zaoral po naši dragoceni porno starleti. Revija Nova je stopila v stik z La Toyo, da preverijo, kako poteka iskanje, in kot kaže, je gospodična naletela na standardni problem majhnosti slovenskega trga, kjer očitno klecne tudi pornografska industrija. Če ste se kdaj jezili, ker niso imeli tistega tipa adidask, ki ste jih hoteli, ker pač k nam uvažamo samo tri modele, boste zdaj bolj mirni, vedoč, da smo tako majhen trg, da tudi dovolj pokončnih moških nimamo, da bi La Toya lahko posnela pornič.
Sam sicer verjamem, da se bo našel korenjak, ki bo svoj popoldanski s.p. z veseljem nadgradil z dejavnostjo snemanja pohujšljivih vsebin in za domovinsko dobrobit profesionaliziral svojega mednožnega gasilčka. Ker to je vsekakor film, ki ga želim videti. Iz čisto službenih dolžnosti, seveda.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
