Snovalci prenosov iz Planice premikali meje mogočega

Tako na začetkih kot danes so snovalci televizijskih prenosov poletov v Planici premikali meje mogočega. Res pa je, da pionirji tega poklica, če bi si seveda lahko ogledali moderni prenos, gotovo ne bi verjeli svojim očem. Tehnologija televizijskih prenosov je namreč v vseh desetletjih, odkar dolina pod Poncami spada med najbolj znana prizorišča športnih obračunov na svetu, tako silno napredovala.

Nekaj vtisov o tej markantni zgodbi sta zbrala dolgoletni producent Športnega programa Televizije Slovenija Lado Vindiš in Zlatko Gregorinčič, nekdanji dolgoletni sodelavec televizijske produkcije: »Planica nekoč in danes je zelo širok in obsežen pojem, o katerem bi lahko napisali knjige. Sama prireditev Planica je vse od nastanka pred mnogo leti pa do danes prehodila pot od entuziazma posamez­nikov (športnih delavcev, športnikov, domačinov, vojakov, sodelavcev RTV Slovenija) do današnje 'sodobne tovarne', ki skrbi za vse vidike prireditve, tako za proizvodnjo prireditve za gledalce na prizorišču kot tudi na televiziji in radiu. Tako doma kot tudi v svetu. Od nekaj deset ljudi, ki so skrbeli za njene začetne izpeljave, do današnjih nekaj sto članov organizacijskega komiteja in vseh njegovih tehničnih komisij (tekmovalni odbor, marketing, press, nastanitve, promet, varnost, protokol), številne tehnične službe (elektro, priprava skakalnice in vseh drugih tehničnih objektov, potrebnih za izpeljavo tekmovanja (teptači, pripravljavci naleta, odskoka, vetrne zaščite naleta na velikanki, video meritve, prehrana celotnega organizacijskega ustroja). Seveda sem spada tudi TV Slovenija ali RTV Slovenija kot eden pomembnejših segmentov prireditve. Prvi športni mednarodni neposredni prenos tedanje TV Ljubljana, ki je delovala v okviru JRT – Jugoslovanska radio in televizija, je bil pravzaprav prenos smučarskih skokov z Bloudkove velikanke v Planici. Planica je bila vedno eden največjih projektov RTV-ja in Televizije Slovenija sicer.«

Sistem, ki je bil vsako leto nekoliko drugačen

Vedno znova in znova smo dodajali nove in nove aparature. Včasih in v nekaterih pogledih smo bili inovativni in so nas v tem posnemali tudi drugi. Vedno pa je bil velik problem pomanjkanje pravih tehničnih sredstev in infrastrukture v Planici sami. Če smo tehniko in aparature želeli prepeljati in postaviti na določene pozicije, ki so nam ustrezale, smo se morali znajti sami. Prevoza do tja namreč tako rekoč ni bilo. Večino stvari je bilo narejenih ročno. Ne glede na vreme in količino snega ... Postavljanje sistema, potrebnega za prenose, je bilo vsako leto nov izziv. Nikoli ni bilo enako preteklemu letu. Velikokrat se je tehnično sestavljal sistem na meji delovanja, vse to pa je bilo odvisno od entuziazma, idej in rešitev številnih posamez­nikov. Pa smo bili vedno majhna televizija. Danes je Planica moderen in funkcionalen športni objekt, eden najboljših v Sloveniji. Čeprav bo za neko idealno izhodišče treba še veliko narediti. Dostopi so dokaj normalni, žičnica deluje, komunikacijske poti po optičnih vodnikih so dostopne na mnogo pozicijah. Pa tudi mi imamo moderna tehnična sredstva in v dokaj zadovoljivih količinah.

Zato so tudi zastavljeni cilji mnogo lažje dosegljivi, pa tudi izdelek, ki ga ponujamo v svet, je mnogo kakovostnejši in seveda primerljiv z drugimi večjimi TV-produkcijskimi hišami v Evropi. Čeprav smo v teh ocenah skromni, nam vsi v svetu priznavajo vlogo vodilnega proizvajalca TV-signala s tekmovanj v smučarskih skokih in poletih. Kot že rečeno, so za to zaslužni številni sodelavci, nekdanji in današnji, številnih med njimi na žalost ni več, če se samo spomnimo nekaterih imen: Beno Hvala, Stane Škodlar, Stine Vardjan, Tone Bogataj, Franjo Meglič, Božo Osana, Miodrag Djordjevič, Justin Bojan, Penšek Gašper ...«

Neverjetne zgodbe iz preteklosti

V vseh letih se je nabralo tudi veliko anekdot. Prenosi v živo imajo seveda svojo dinamiko: »Zgodb je bilo veliko, še več je takšnih, ki niso za objavo. Mogoče lahko omeniva dve. Pred mnogo leti smo zaradi tehničnih težav morali prekiniti prenos. Režiser Stane Škodlar je vse reporterje, ki so delali v Planici po interkomu, seveda po posvetovanju z nekaterimi med nami, predvsem tehničnimi ljudi, obvestil, da bo napaka odpravljena v petih minutah. Najboljši je bil odziv reporterja Eurosporta, ki se je nato še kar nekaj časa vrtel na tem kanalu. Slednji je namreč svoje gledalce pozval, naj se ne prestrašijo in naj ne preklapljajo na druge postaje, če pa že preklopijo, naj se čez pet minut vrnejo, kajti on neizmerno zaupa Televiziji Slovenija in če oni rečejo, da bo prekinitev trajala samo pet minut, bo to gotovo samo pet minut! In po petih minutah so bile težave resnično odpravljene, prenos iz Planice pa se je nadaljeval. To je bila velika pohvala za Televizijo Slovenija in ekipo, ki je delala v Planici.

Še naslednja: V seriji za trening smo vadili za prenos. Ker je vse potekalo odlično, je režiser Škodlar ekipi naklonil nekaj minut odmora. Po treh ali štirih minutah pa je eden od tekmovalcev v seriji za trening poletel do novega rekorda. Mi pa brez posnetka. Vendar ni bilo čisto tako! Eden izmed tehnikov, ki skrbijo za počasno ponavljanje posnetka, je pozabil ustaviti aparaturo in k sreči smo tako dobili posnetek zadnje faze poleta in doskok. Fantje so s pomočjo tega posnetka svetovnega rekorda in materiala iz prejšnjega dne hitro zmontirali celoten skok. Žal pa se je na tem primeru spet pokazalo, da ima hudič mlade. Nihče namreč do trenutka predvajanja ni opazil, da so montažerji doskoku dodali posnetek, kjer v pripravi na polet ni bil isti tekmovalec kot tisti, ki je dosegel rekord. Še dresa nista bila čisto enake barve, temveč zgolj podobna. A posnetek svetovnega rekorda smo imeli in ga tudi predvajali. Pa ne samo mi, tudi druge televizije so ga prevzele od nas. Pritožil pa se tudi ni nihče.«

Prelomni dogodki v zgodovini na področju tehnologije prenosov planiških poletov

Tudi prelomnih dogodkov v zgodovini prenosov Planice najdemo veliko - recimo prehod iz črno-bele televizije v barvno. Nato prehod iz analogne v SD-tehnologijo. Zadnji največji prelomni dogodek pa je bil gotovo uvedba HD-tehnologije. Ta je sovpadala z zadnjo veliko prenovo Planiške velikanke. Odprle so se neomejene možnosti uporabe najmodernejše tehnologije, saj so tudi letalnico opremili s sodobno optično infrastrukturo. Nič več ni problem postavitve in uporabe najmodernejših aparatur na celotni velikanki, le imeti jih je treba.

Kdor želi snemati letalce, mora biti tudi sam pogumen

Nastopi na letalnicah predstavljajo vrhunec in največji izziv v karieri vsakega skakalca. Tudi najboljši med njimi vam bodo v malo bolj sproščenem pogovoru vedno zaupali, da pred nastopom v trebuhu čutijo nekaj mravljincev. Na drugi strani pa tudi snemalec Rok Škodlar pravi, da projekt Planica ni primeren izziv za vsakega mojstra kamere: »Velik izziv za snemalca predstavljajo razdalje na letalnici in hitrosti letalcev. Zaradi izrednih dimenzij tega objekta uporabljamo močne objektive, ki lahko zelo približajo tekmovalca. To pa zahteva obrtno spretnost, izkušnje, posebno pozornost in stalno koncentracijo snemalci. Nekateri delamo na višini 20 metrov in več od tal, brez zaščitnih ograj, varovani s posebnimi pasovi, nagnjeni čez rob televizijskega stolpa, v vseh mogočih vremenskih razmerah. Spremljati moramo gibanje skakalcev v zraku, ki so oddaljeni tudi do 300 metrov ali pa letijo nekaj metrov od kamere s hitrostjo, večjo od 110 km/h. Sledimo jim s kamero, jih pravilno pozicioniramo, obenem pa pazimo še na 'zoom' in seveda ostrino. Ni veliko ljudi na svetu, ki to zmorejo in so sposobni vse skupaj ponoviti približno dvestokrat v enem dnevu. Seveda brez napake.«

Izbranci, ki vsak dan grizejo kolena

Rok pa ni edini, ki mora mirno roko in zbran pogled kombinirati s ščepcem poguma. Kot pravi Lado Vindiš le malokdo izmed televizijskih gledalcev pozna ozadje posnetkov, ki dajo prenosom planiških tekem prav posebno dimenzijo: »Cipernik je ime položaja kamere na nasprotni strani letalnice, visoko na vršacu, po katerem je ta položaj dobil tudi ime. Tista kamera je zadolžena za tako imenovano panoramsko sliko oziroma kader. Kljub temu da se zadnja leta za prevoz opreme na to lokacijo uporablja helikopterski prevoz, mora operativna ekipa vsak dan peš in v različnih vremenskih razmerah po zelo strmi in nevarni poti dostopati na omenjeno pozicijo in se po končanem delu vsak dan vrniti v dolino. Tam na žalost še ni dvigal ali žičnice.«<

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Katja Kodba in arhiv RTV SLO, Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord