V soboto, 17. junija, bo v Ljubljani 17. Parada ponosa. V ospredju shoda je ozaveščanje javnosti o tem, kaj se v državi dogaja z LGBTIQ+ osebami, nam je povedala Simona Muršec.
Število udeležencev na Paradi ponosa se je povečalo z nekaj 100 na 1.500 v letu 2016. Kaj vam pomenijo te številke?
To pomeni predvsem, da se je Parade ponosa začelo udeleževati več podpornic in podpornikov. Z nami korakajo naši starši, prijateljice in prijatelji, bratje in sestre. Na parado pride tudi čedalje več ljudi, ki se jim zdi pomembno, da se spoštujejo človekove pravice vseh ljudi. Lahko povem, da sem ponosna, da vsako leto na paradi vidim svojo razredničarko iz gimnazije, ki se pripelje s Ptuja, da nas pride podpret.
Bi se strinjali, da je beseda 'razkritje' nekoliko krivična do gejev, lezbijk, transseksualcev ipd.
Da, seveda je. No, krivična ni beseda sama po sebi, krivična je družba, ki postavi pravila, kaj se od ljudi pričakuje, kaj je normalno, kaj se spodobi, in ta družba jasno postavi pravilo, da so ljudje heteroseksualni. In ker se predvideva, da so vsi heteroseksualni, je to vsem samoumevno. Lezbijke, transspolne osebe, biseksualne osebe, interspolne osebe, geji ... pa smo v družbi nevidni. Razkrivati se moramo vedno znova zato, da sploh obstajamo.
Največja 'zmota', ki ste jo slišali glede gejev in lezbijk?
Teh 'zmot', ki so najpogosteje stereotipi in predsodki, je nešteto. Zagotovo ta, da geji prevzemajo ženske vloge in imajo neki bolj feminilen izraz – to, da se za geja uporabi žaljivka poženščenosti je zagotovo ena najbolj problematičnih stvari. S tem, da ima katerakoli oseba, ženska ali moški, bolj 'ženstveni' izraz, ne bi smelo nikoli biti nič narobe. Ne smemo dopuščati hierarhije, da se 'žensko' razume kot manjvredno.
Kaj pa na svoj račun?
Na svoj račun pogosto slišim izjavo 'pa saj ti pa res nisi videti kot lezbijka'. Imam zelo močno izoblikovano identiteto ženske, v življenju ta me močno zaznamovala persona moje mame ter kmečko okolje močnih žensk z izrazitim preživitvenim nagonom in delovno etiko ... Zase vedno najprej rečem, da sem ženska, šele nato razmišljam o drugih identitetah. Ljudi to pogosto zbega, saj si predstavljajo, da se neheteroseksualno žensko da prepoznati po videzu, da je lezbijka tudi možača in podobno. Žal je v realnosti tako, da je lezbijk, ki se prepoznajo v neki izraziti buč (butch) kulturi, čedalje manj.
Kako se po vašem mnenju lahko povežemo, da bomo bolj odprto sprejemali tiste, ki v družbi niso prepoznani kot dominantneži? Kaj lahko storita obe strani?
Družbo je predvsem treba razumeti kot celoto številnih skupin, številnih identitet, veliko različnosti. Pomembno je, da se vzpostavljajo družbene strukture, v katerih smo vsi zastopani. Slovenije sicer ne upravljajo izključno moški, vendar tudi ni pretirano naklonjena večji porazdelitvi moči, tako med ženske kot tudi ne med druge družbene skupine. Pomembno je, da se vsi zavedamo svoje moči kot volivke in volivci ter da poskrbimo, da se bodo otroci v šolah učili in vzgajali na način, da bodo odprti do različnosti.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografija: Suzan Gabrijan
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
