Zakaj so znanilci velike noči ravno dolgouhci?
Najmlajši velikonočne zajčke občudujejo zato, ker prinašajo pirhe in sladkarije, a za prikupno simboliko aprilskega praznika se skriva veliko več kot le preprosta maskota. Zajček, ki prinaša obarvana jajca, je plod domišljije germanskih luteranov. V takšni vlogi je bil prvič upodobljen in omenjen že davnega leta 1682 v delu nemškega botanika Georga Francka von Frankenaua.
George je v latinščini spregovoril o alzaški navadi, da jajca prinese zajec. Sicer pa so v drugem stoletju v pomladnem času po vsej Evropi praznovali praznik tevtonske boginje plodnosti Eastre, katere sveta žival je bil prav poljski zajec, že iz časa antike povezan z luno, ki je v nasprotju s soncem simbol ženskega kozmičnega principa. Zajec je postal simbol plodnosti, za katerega so verjeli, da je dvospolnik in lahko nastane z brezmadežnim spočetjem.
Avstralci mu niso naklonjeni
Zajci vsako leto poskrbijo za obširen podmladek. Samička lahko namreč zanosi z novim leglom že takrat, ko je breja, in tako lahko hkrati donosi dve različni legli. Parijo se spomladi in poosebljajo pomladno prebujenje narave, novo rojstvo in vstajenje. Vse to so pojmi, povezani s Kristusovim vstajenjem.
Za krščanstvo so velikonočni zajčki še ena poganska navada, ki je ljudje niso opustili, ampak z odprtimi rokami sprejeli v religijo. Drži, da v Sloveniji simbolika ni tako priljubljena kot v Ameriki, kjer je tradicija skrivanja jajčk bolj izrazita. No, zajec je pripotoval tudi na drugi konec sveta, v Avstralijo, kjer pa so ga avtohtoni prebivalci že v 19. stoletju raje zamenjali za ogroženega zajca vrečarja, njegovega tesnega sorodnika.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Shutterstock
