Šentrupert v znamenju vitezov

Na pravo pot me je spravila skupina fantov, ki se je v lanenih majicah in gatah razposajeno vrtela okoli vaškega bankomata. Šentrupert me je nekaj minut pozneje sprejel z odprtimi rokami.

Smo v letu 1439

Prizorišče dogajanja je bilo ogromno, organizatorji so se lahko pohvalili s 50 tisoč kvadratnimi metri prostora, ki so nas ponesli v sredino 15. stoletja, ko so se po svetu še sprehajali vitezi, njihovi oprode, berači, rablji, sodniki, zeliščarka, pisarji, kovači, izdelovalci denarja, lokostrelci, dvorne dame ... Na velikem odru se je čez dan zvrstilo več nastopov srednjeveških plesnih in glasbenih skupin, v neposredni bližini pa je v soboto zvečer potekala tudi čisto prava srednjeveška bitka. Vitezi so oba dneva tekmovali tudi v drugih igrah in aktivnostih, kot je spretnostno jahanje, sekanje turških glav, ki so jih tokrat nadomestile zeljnate glave, in streljanje z lokom v galopu.

Festival je bila prava paša za oči, že takoj ob vhodu se je bliskalo od oklepov, čelad, mečev, ščitov in še kakšnega dela viteške opreme ali orožja, s katerimi si se lahko bolje spoznal ali celo oborožil. Sploh pa je imel vitez še nekaj, kar je bilo še več vredno kot vsa njegova oprava, in sicer čast, ki ni smela biti omadeževana, drugače je tekla kri. Naj pripomnim, da se fantovsko navdušenje nad vitezi, lokostrelstvom ali mečevanjem mirno lahko pomeri s fascinacijo nad Vojno zvezd, pa čeprav meči in sekire niso svetlobni, so pa bolj 'zaresni'. »Boš ti že videl, ko te bom jaz!« ihtavo zavpije mulc vrstniku, ki je bil s svojim zamahom očitno uspešnejši od njega, čeprav se mi je zdelo, da bolj meči nosijo te otroke naokoli kot oni njih. Pač ne gre za vodne pištolice iz kitajske plastike. Prav toliko gneče, kot je je bilo pri mečih, jo je bilo pri lokostrelstvu, kjer je mlado in staro presenečeno ugotavljalo, da to sploh ni tako preprosto, kot je videti, in da puščica ne leti vedno v sredino tarče. »Ne molem napeti loka,« je potožil fantič, ki je ravno vkorakal v prvi razred osnovne šole in ki mu je lok segal krepko čez glavo, a so že naslednji trenutek krepke moške roke poskrbele, da je tudi njegova puščica odfrčala proti tarči.

Pisani pujski in Šentruperčani

V viteški igri, ki sem si jo ogledala v nadaljevanju in ki je še najbolj spominjala na rokoborbo, sta se spopadli skupini vitezov Šentruperčani in Pisani pujski, slednjih je bilo kar nekaj v kiltih. V sončni pripeki so se udarila moška telesa zgoraj brez, ki so se pulila za žakelj, v katerem je počivala težka veriga, in ki ga je bilo treba spraviti v nasprotnikov gol. Možje so rjoveli kot v filmu Braveheart, a lasati, gristi in brcati v mednožje se niso smeli. Na koncu so v potu svojega obraza zmagali Šentruperčani, ki so si glavno nagrado, dve ogromni šunki, složno razdelili s poraženci.

Sicer se je jedlo pod velikim šotorom, kjer je bila pravzaprav tudi edina spodobna senca na celem festivalu, v kateri so posedali lačni in žejni obiskovalci ter se mastili z merjascem, volom, odojkom ali jagenjčkom, lahko pa tudi zgolj z ajdovo kašo z jurčki. Na hitro človek dobi občutek, da bo še tak revež spraskal skupaj denar za meso in pivo, kriza gor ali dol.

Zelišča, rabelj in sodnik

Pot me je vodila nazaj na srednjeveško tržnico, kjer sem najprej spoznala zeliščarko oziroma zdravilko Mihaelo, ki je zvito razlagala lastnosti zdravilnih rastlin, od katerih mi je najbolj ostala v spominu tista s kraškim šetrajem, ki dviguje spolno slo in ga je bilo nekoč zaradi tega prepovedano gojiti v samostanih. Nekam bolj zase je ugotovila, da ji je radovedni obiskovalec dotični šetraj že izmaknil, a je takoj s plamenom v očeh pristavila, da se bo vsaj ta dobro imel. Med najinim pogovorom za zeliščnim pultom je iz slame na tleh poskočil vitek mož v črni obleki z lokom v eni roki in pomenljivo smotko v drugi roki, ki se je sicer poskušal predstaviti, a ga nisem razumela, ker je iz meni neznanega razloga deloval besno na ves svet, saj je razburjeno vpil: »Sem zakoniti dedič te kmetije (z roko je zamahnil v velikem krogu okoli sebe) in zbiram prispevke za to dušno zatočišče. Darujte danes, ne jutri, ko boste potrebni te pomoči, kajti takrat, ko je boste potrebni, darovati ne boste mogli, boste pa prosili miloščine!« To rekši, je še enkrat potegnil iz žlahtnega zvitka, mi nalil štamperle in se momljajoč v skuštrano bradico zvrnil še sam med ljudi, ležeče po tleh, ki bi jih opisala kot vaške berače, ne da bi jim hotela delati krivico.

Zahvalila sem se, se obrnila na peti in hotela pobegniti 'newagevski' izkušnji, ko me je ustavil nihče drug kot rabelj. Tak s črno kapo z izrezom za oči, modrimi kot spominčice, ki so vrtale vame kot volk v Rdečo kapico: »Kam pa kam, deklica?« Popolnoma pod vtisom sem zajecljala nekaj v stilu, da sem novinarka, in upala, da se ne bo poigral z mano. »Jaz sem pa Jorah,« je z globokim glasom pomežiknil, »Trenutno nadzorujem tržnico, da ne bi prišlo do kraje ali pretepa, drugače pa preverjam, ali so davki pobrani in je dano grofu, kar je grofovega.« Zanikal je, da bi glave letele kar vsepovprek, in dodal, da ima največ dela z ženskim obrekovanjem, zaradi katerega je resda že odrobil marsikatero lepo bučko, čeprav z veseljem odseka tudi kakšen prst ali roko zaradi kraje. Hočeš nočeš pomislim na drobiž, ki sem ga nekoč izmaknila staršem za zabavnik, pogoltnem slino, rabelj pa prešerno nadaljuje: » Moj oče je bil tudi rabelj, pa njegov oče tudi in dedov tudi, le stara mama ni bila.« In malce tišje doda, da je lahko nastradal tudi moški, če ženska doma ni bila zadovoljna z njim, saj veste, med rjuhami. »Sicer je bila kazen le bičanje,« se odhrka, »Pa vendar.« »Ja, ja,« se od nekod spet vzame zeliščarka, »Po nasmešku dame se vidi, ali jo desczaliva ali ne. Če želiš imeti kraljico, potem delaj tako z njo, kajne?« se mi zvito nasmiha in maha s košaro posušenih zelišč. Da smo popolni, pride mimo še sodnik Primus in zagrozi: »Če obrekujete Celjske, bo šla glava.« To spet spravi v smeh rablja, ki se navihano pohvali: »Saj veste, da se samo rablju klanjajo vse glave, kajne? Ker se nikoli ne ve, kdaj bo kakšna prišla na njegovo tnalo ... Le rablju samemu se ni treba klanjati nikomur.« Naj na tem mestu omenim, da so bila pravila za gospodo bolj prilagodljiva kot za podložnike, če je kdo podvomil.

Čarobne dude

Ker ob vsakem stiku z oblastjo postanem nemirna, sem se odpravila naprej. Najprej sem si pri gospe Lučki Rihar v srednjeveški kovnici dala skovati svoj novec s tipičnim slovenskim motivom: čipkast lipov list Slovenije na eni strani in kranjski nagelj na drugi strani. Lep je občutek, ko ti da nekdo v roke kladivo, da zamahneš po nakovalu in odtisneš svoj srebrnik, a manjkala mi je še podkev za srečo, ki sem jo dobila malce naprej v kovnici pri kovaču in ki mi je o njej izdal še nekaj skrivnosti. Ste vedeli, da srečo ujamete tako, da je podkev postavljena v obliki črke U, ali pa, da podkev, obrnjena s krajcem navzdol, prinaša zaščito pred zli duhovi? Tisti, ki si želijo otrok, pa naj podkev postavijo v obliki črke D ali C. Od črnega kovača sem se odpravila naprej do pisarke Mari, ki mi je razkrila skrivnosti kaligrafije, mimo gospe Mateje, ki je izdelovala srednjeveška pokrivala in čepice, dokler me ni začarala glasba madžarske dudaške skupine Holloenek Hungarica, ki bi še mrtvega spravila v gibanje. Ko so spuščale svoj nori zvok njihove dude, je festival naenkrat postal čaroben, še bolj pristen in živ, in imelo me je, da bi se bosopeta vrtela skupaj z njimi do zadnjega diha, a sem se raje odločila za dostojen denarni prispevek v njihov klobuk. »A ni fino?« me med poskakovanjem ogovorita dve lokalni dami, ki sta želeli ostati Jožica in Marička. »Midve sva tu doma in ne pomniva, kdaj je bilo toliko zabave. Odlično, res, samo malo se nama smilijo te njihove gospe, ki morajo biti tako zelo oblečene na tem soncu!« izgineta med smehom kot vrtavki v prahu. Če sklepam po sebi in številnih obiskovalcih, smo bili vsi zadovoljni in mnenja, da je stvar treba prihodnje leto tudi ponoviti. 

Besedilo: Katja Golob // Fotografija: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije