Raziskovalci pojava pravijo, da je to motnjo potrebno zdraviti. A skeptiki so prepričani, da gre za preveč kompleksno vedenje, ki se ga poskuša opredeliti z le eno besedo.
Pojav, ki ga imenujejo 'selfitis', naj bi bil čisto prava mentalna motnja ljudi, ki čutijo nenehno potrebo, da na družbenih medijih objavljajo svoje fotografije. Psihologi ob tem še dodajajo, da bi ti ljudje zelo verjetno morali poiskati profesionalno pomoč. A uradna medicina za enkrat 'selfitis' opredeljuje zgolj kot potencialno motnjo.
'Selfitis' sicer ni nov termin. Uradno so ga začeli uporabljati leta 2014, takrat za ljudi, ki so se obsesivno pogovarjali sami s seboj. Pred leti se je potem pojavila lažna zgodba, da naj bi bil selfitis že klasificiran kot motnja, a so psihiatri potrdili, da čeprav je pojav vsekakor popolnoma resničen in dokazljiv, to še ni uradno klasificirana motnja. So pa raziskovalci na tem področju sestavili celo vedenjsko lestvico, po kateri se oceni stopnjo težave.
Lestvica meri od 1 do 100 in je bila oblikovana preko številnih fokusnih skupin z 200 udeleženci. Določili so kateri faktorji vodijo do pojava selfitisa. Lestvico so nato testirali na 400 prostovoljcih iz Indije, države, kjer imajo najvišje število uporabnikov Facebooka in obenem najvišjo število smrti povezanih z nesrečami zaradi snemanja nevarnih selfijev.
Odkritja, objavljena v Mednarodnem žurnalu o mentalnem zdravju in zasvojenosti, potrjujejo, da naj bi obstajali trije nivoji selfitisa.
Mejni primeri vključujejo ljudi, ki posnamejo vsaj tri selfije na dan, a jih ne objavijo na družbenih omrežnih. Naslednja je t.i. akutna faza, ki vključuje tudi objavljanje teh fotografij na spletu.
Tretja in zadnja je t.i. kronična faza, kjer oseba čuti nenadzorovano potrebo po snemanju svojih fotografij ves dan z objavami šestkrat ali več na dan.
Ljudje, ki trpijo za selfitisom, potrebujejo prekomerno pozornost, imajo pogosto nizko samozavest in upajo, da bodo s tovrstnimi objavami dobili občutek pripadnosti in potrditev. Dr. Janarthanan Balakrishnan iz oddelka za psihologijo na Nottingham Trentu dodaja: "Obstoj te motnje je potrjen in upamo, da bomo z nadaljnjimi raziskavami uspeli bolje razumeti kako in zakaj ljudje razvijejo to potencialno obsesivno vedenje, kot tudi do, kako pomagati ljudem, ki jim selfitis že škodi pri normalnem funkcioniranju v vsakdanjem življenju."
Sir Simon Wessely, profesor psihološke medicine na King's kolidžu v Londonu pa je eden od skeptikov te predlagane nove motnje. "Obstaja tendenca, da se poskusi označiti širok spekter kompliciranih in kompleksnih človeških vedenj z eno besedo. To je zelo nevarno, saj se s tem lahko opredeli nekaj, kar v resnici ne obstaja." Dodaja še: "Selfitis ne obstaja in tudi ne sme obstajati."
Med novodobnimi mentalnimi motnjami, povezanimi s tehnologijo, so med drugim še 'nomofobija' ali strah pred odsotnostjo mobilnega telefona, 'tehnoferenca' ali neprestane motnje tehnologije v vsakdanjem življenju in 'kiberkondrija', ki je naprednejša oblika hiperhondrije, le da tu dobimo občutek, da smo bolni potem, ko na spletu beremo o simptomih različnih bolezni.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
