Ali je čudno, če si starejši od 30 let in si želiš, da bi bila glasba bolj uporniška? Je to kakšen nerazčiščen fosiliziran spomin na sredino devetdesetih, ko smo še zadnjič imeli jezne rokerje, ali pa je glasba res postala tako dolgočasna in predvidljiva, da organizem kar sam od sebe hlasta po vsaj vzorčnem anarhizmu?
In potem z uporniško himno nastopijo Nickelback, verjetno najbolj nepričakovani glasniki kakršnegakoli glasbenega protesta. Ne zato, ker jih že 15 let nima nihče za resne rokerje, ampak zato, ker so se oblikovali leta 1995, ko je bilo rokerskega gneva v izobilju, pa so vseeno potrebovali skoraj 20 let, da so napisali nekaj, kar vsaj diši po rokerskem negodovanju. Edge of a Revolution je skladba, ki je napovedala njihov novi album No Fixed Address in, kot pravijo sami, je Edge of a Revolution političen komad. Uporniški komad. Komad, ki je jezen na družbo, ki jo imamo danes.
Gre nekako takole: Hej, hej, samo ubogaj. Tvoje skrivnosti so varne z NSA, verjamemo v Boga ali v CIA? Stojimo na robu revolucije.
In potem nekaj o Wall Streetu.
In nekaj o zamujanju plač. In nekaj o množični zablodi. Povzetek: Edge of a Revolution je protestni komad, ki pravzaprav ne ve, o čem protestira. Ne ve, kaj točno ga moti, ampak ve, da ga mora nekaj motiti: vladne organizacije, kapital, postrojene vojske, stari politiki in – če sodimo po videospotu – tudi čebele in gorile. Protest zavoljo protesta.
Pojdimo malce v preteklost.
V čas, ko so Nickelback nastali. Sredina devetdesetih, ko je Jarvis Cocker privihral na oder podelitve britanskih glasbenih nagrad in protestiral, ker je Michael Jackson hodil po odru kot glasbeni Jezus, da prejme nagrado pod bobnečim plejbekom svojega eko hita Earth Song.
Danes takšnih upornikov v glasbi ni več. Mainstream glasba se je profesionalizirala, ustvarjalci ne tičijo več v garažah in tam ne snujejo kitarskih solaž, ampak sedijo na marketinških sestankih, kjer jih oblikujejo v tržnike s posluhom. Rokenrol je pozabljen, zdaj je vse samo še šov biznis, kjer osrednjo sceno polnijo sicer odlični glasbeni talenti, od Paramore do Coldplay, a kaj, ko imajo vakuum namesto glasbene duše in so prej kot glasbene mesije slišati kot zmagovalci kakšnega tekmovanja talentov.
Ko so Nickelback rekli, da imajo protestni komad, smo se za trenutek spomnili, da ima glasba lahko tudi jajca. Lahko je predrzna, kritična, nesramna. A žal je tudi ta protestni komad nastal na marketinškem sestanku, verjetno kot odgovor na pobudo: »Kaj pa, če bi naredili komad na politično foro?« Mar bi na ta sestanek poklicali Keitha Richardsa iz skupine The Rolling Stones, velikega glasbenega pobalina, ki je imel svoj čas zajtrk sestavljen iz tekile, aspirina in cigarete, potem pa je, da je dobil delovni vizum za ZDA, šel na dializo v Švico prepumpat svojo z drogami prežeto kri.
Zna biti, da nekaj razlogov za tako pomilujoč ton osrednje glasbene scene tiči tudi v tem, da se najstniki danes več ne zatekajo h glasbi kot edinemu mediju, ki jih razume, ampak raje zbežijo v kakšno virtualno resničnost. Ostanemo 30-letni nekdanji uporniki, ki tu in tam še kupujemo glasbo. In ko jo kupujemo, kupimo Adele ali Coldplay ali pa Nickelback in upamo, da bomo dobili to, kar so nam svoj čas dali Kurt Cobain, The Smashing Pumpkinks, Oasis, še prej morda Jim Morrison – glasbeniki, ob katerih smo bili vajeni, da je biti roker tudi malce nevarno. Dobimo pa ravno nasprotno. Razumevajočo tolažbo ali v primeru Edge of a Revolution steriliziran protest, ki se lahko zameri le tistim, ki so kdaj protestirali. Če so torej Nickelback na čelu glasbe z uporniškimi sporočili, je prava resnica morda ta, da so uporništvo v nas že uspešno zatrli.
Top trije rokerski uporniki (po reviji Rolling Stone):
- Zack de la Rocha (Rage Against The Machine), ki je povedal, da če bi protinacistični zakoni veljali za predsednike ZDA, bi jih bila večina danes obešenih.
- Bob Dylan, avtor najodmevnejših protestnih skladb.
- Jim Morrison, ker mu preprosto ni bilo mar za čisto nič. Ali pač? Poslušajmo spet ...
Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
