Sanja Rozman: Travma je ozdravljiva!

5. 12. 2016 | Vir: Jana
Deli

Ko sem v roke dobila prvi dve knjigi, sem vedela, da moram govoriti z njo.

Knjigi Umirjenost in Pogum, ki sta izšli pri založbi Modrijan, sta me dobesedno potegnili vase. Kmalu izide še tretja iz trilogije z naslovom Modrost. O njih Sanja zelo holistično piše o travmi, zasvojenosti in ravnanju po tem, ko travmo ozdravimo. S pomočjo primerov nam pokaže, kaj delamo s seboj, sleherni, ki se zaveda, da mora v svojem življenju storiti ključne spremembe, pa se bo zagotovo našel v obeh.

Koliko ljudi ima travme? In koliko se jih tega zaveda?

Normalno je, da se v življenju nekaj travmatičnega zgodi vsakemu. Vendar to ne pomeni, da vsi ljudje potrebujejo terapijo. Človek ima naravni sistem v sebi, tako kot imamo sistem za celjenje ran, ko se urežemo, tako imamo tudi sistem za celjenje psihičnih ran in večina ljudi to predela s svojimi življenjskimi izkušnjami, tako pa postajamo čedalje globlji in modri. To je del naše življenjske izkušnje. Gre za psihični sistem, ki nam pomaga predelati boleče izkušnje. Težava je, ko je razmerje med velikostjo travme in sposobnostjo človeka, recimo, če je še otrok, tako neugodno, da ta sistem zataji. Takrat zaradi stresa, zaradi groze samega dogodka ta sistem zamrzne. In takrat travma ostane pozabljena. Ker gre za motnjo v spominu. Se pravi, niso vsi ljudje za terapijo in niso vsi ljudje, ki so imeli travmo, obsojeni, da bodo imeli neke psihične motnje, tega ne trdim. Vendar se bo pri tistih, ki so poskušali s travmo opraviti tako, da so jo pozabili, jo potlačili, se delali, da je ni, pokazalo, da je ta mehanizem potlačevanja neučinkovit. To pa se zgodi tako, da tisto, česar mi nočemo shraniti v svojem spominu, shrani naše telo v obliki napetosti, notranjih občutkov. In to čaka v obliki nekih notranjih občutkov na zunanjo situacijo, ko se boš počutil tako, kot si se ob travmi, se pravi na ponovitev travme. In takrat ko se od zunaj dogaja nekaj, kar je podobno temu, kakor si se počutil takrat, takrat se ta travma prebudi, butne ven in se prišteje k tistemu, ki je že tako dovolj hudo in se dogaja tudi zdaj.

Kako je to potem videti?

Primer: vsak človek v življenju doživi ločitev od mame, od staršev. Gre za separacijsko tesnobo, kar je nekaj osnovnega in nam pravzaprav daje spodbudo, da rastemo. Nekaterim ljudem pa je zaradi določenih specifičnih okoliščin ta ločitev precej travmatična in jim ostane v telesu kot neka usedlina tega občutka. In tako jih v življenju pritegujejo ljudje, ki jih bodo zapuščali, in tudi takšne situacije, kjer bodo zapuščeni. Na neki način lahko rečemo, da v takšnih situacijah oživi še tisti del njih, ki je bil prej zamrznjen, ki je bil na čakanju. Takrat bi drugi takšne situacije zapustili, ti ljudje pa se počutijo domače v smislu 'to je to'. To je pravo, za tem moram iti.

To je notranji ustroj, to je ta nagon, ki te vleče?

Ja, to se čuti kot tako močna sila, da se ji ne upreš, čeprav se zavedaš, da ni v redu, in greš vseeno tja. In potem se travma ponovi.

Ta stavek je zanimiv: mi vemo, da je narobe, ampak gremo vseeno v to ...

Gremo, ker mislimo, da mogoče pa nam bo tokrat vendarle uspelo, in če nam bo, ne bo dobro samo to, temveč se bo vse za nazaj uredilo. Kar je res. Ker bo popravljen občutek telesa. Po drugi strani pa, namesto da bi se izognili travmatični situaciji, vanjo rinemo.

Retravmatiziramo?

Ja.

Kaj pa se mora zgoditi, da človek to končno spozna in se to neha? Se zgodi samodejno ali mora ta retravmatizacija biti tako huda, da ne zdrži več?

Oboje.

In potem ima na izbiro kaj?

Prej ali slej se moraš nehati 'farbati'. Sama pomagam svojim klientom z lestvico, na kateri so stopnje vznemirjenosti. Gre od 1 do 10. Običajni dogodki v življenju ne smejo preseči stopnje 5 ali 6. Če človek v situaciji, ki je vredna 2, čuti 9, potem je ta razlika prišla iz njegovega arhiva, in ne iz situacije, ki se mu dogaja sedaj. Se pravi, si potegnil to energijo od prej; energijo pretekle travme. In primer, partnerju rečejo takole: »To mi delaš ti, tako, kot so mi že vsi doslej delali.« A v resnici s tem drugim delom partner nima nič. To, kar jim dela partner, bi še šlo, vendar to, kar so jim delali vsi prej, tega pa se ne da sprejeti, ker partnerji s tem nimajo ničesar. In tu se zaplete; ko pri sedanjih partnerjih poskušamo reševati nekaj našega iz preteklosti. Res je, da mi to močno občutimo, kot da nam to počne partner sedaj. In zato nas ta čustva 'prinesejo okoli'.

Kaj je potrebno, da se človek sooči s travmo in da jo potem zdravi ter ozdravi?

Da prevzameš odgovornost zase. Se sliši preprosto, ne? Pa morda ni tako. Primer: žena ima moža alkoholika in 10 let je on kriv za vse, ker pač pije. In 10 let lahko misli, da če bi le nehal piti, potem bi bilo vse v redu. Ona pa je vsa čista in krasna. Kriv je on. Potem pa ji 'kapne', da je v vsakem paru neka dinamika in da je morda v tej njuni notranji dinamiki tudi ona za kaj odgovorna, za kakšno 'provokacijo' denimo, ker se on potem vedno odloči, da gre pit. To je poskušal ženam alkoholikov pojasniti že pokojni dr. Rugelj. Kako prispevajo k temu, da se gre njihov mož napit. Napetost, stopnjevanje, razelektritev. Oba prispevata k temu. Ne obsojamo žensk, vendar naj vsak prevzame svoj del odgovornosti. Moji klienti pa so večinoma takšni, da si želijo prevzeti še del odgovornosti drugega partnerja, kar pa tudi ni v redu. In zato je regulacija 'koliko je moje' ena prvih stvari, za katero se moramo na terapiji dogovoriti.

To navadno traja? Se pa da pozdraviti travmo?

Traja, vendar se jo da pozdraviti.

Govorim o sebi. Prej sem norela, se prepustila temu nagonu, zdaj se ne. Sicer začutim v telesu, vendar pred retravmatizacijo rečem: »Ne, hvala.«

Ja, ja. To je umirjenost. Prva faza. In ključna beseda. Ko se nehaš iti peklensko gugalnico, pride tak notranji mir. Vendar se travmo da pozdraviti še bolje. To, kar ste vi pravzaprav povedali, je abstinenca. Se pravi, 'jaz se ne grem več, vem, za kaj gre, ne bom se pustila več zvabiti noter, razen če bo zelo zelo mamljivo.' Dokler imaš minsko polje, bo že prišel nekdo in stopil nanj. Travmo se da ozdraviti na ta način, da se te notranje energije, ki jih telo hrani kot telesni spomin, razgradijo. In da se spomin sprevrže v avtobiografski spomin. To pa pomeni, da se človek spomni tistih dogodkov, ki so bili travmatični, ne da bi se v njem kaj zganilo. In to je trajno. To je najvišja stopnja. To se da. In če se da, odpade ogromno trpljenja. Ne bi priporočala terapije 'naredi si sam', zato je knjiga Pogum napisana, da razumeš, kaj se ti dogaja, potem pa bo človek presodil sam, kako naprej.

Kaj pa odvisnosti? Sama imam eno odvisnost, to je šport. Brez telovadbe in narave ne morem biti zadovoljna.

Ne, to ni odvisnost v smislu zasvojenosti. Vsak med nami ima obrambne mehanizme, ki jih uporablja, da nekako shaja z življenjem, ki ni zmeraj ravno prijazno. Zasvojenost je nekaj drugega. Zasvojenost pomeni, da ti te mehanizme uporabljaš tudi takrat, ko jih ne želiš, ali ko je neustrezno, ko ti dela škodo, ko veš, da bi želel nehati, pa ne odnehaš. Tukaj bi postavila zelo jasno mejo, ker mene vedno nagovori stavek, ki ga tudi slišim, ko se s kom novim pogovarjam: »Saj potem smo vsi od nečesa odvisni.« Ne! Vsi imamo obrambne mehanizme, ker moramo vsi nekako preživeti, vemo pa, da v življenju ni zmeraj vse idealno. Ko pa ta obrambni mehanizem postane avtomatika, ko se prižge tudi takrat, ko bi človek lahko rešil problem, ko ti nikakor ne smeš tega delati, in se prižge, ko nočeš tega delati, takrat ima človek problem z zasvojenostjo.

Pa vendarle, kako gre z zdravljenjem travme? Smo takrat v redu, ko ob sprožilcih travme ostanemo mirni?

Najprej moraš ljudi naučiti, da bodo uporabljali bolj zdrave obrambne mehanizme, da ne bodo bežali v avtomatske obrambne mehanizme. Približno leto dni traja, da se možgani umirijo, da ni tistih dramatičnih nihanj. To je prva stvar. Treznost je osnova. Potem travma sama pride ven. Seveda je prehod zvezni. Pomembno je, da najprej poskrbimo za treznost človeka. Ko travma butne ven, je to ponovitev vsega najhujšega, gre za spomin otroka na nekaj, kar je bilo grozovito večje od njega. Najbolj globoke travme se dogajajo v otroštvu, ker otrok nima obrambnega sistema. Je sam.

V vaši trilogiji knjig Umirjenost, Pogum in Modrost (zadnja knjiga še pride) je ta postopek pravzaprav opisan ...

Umirjenost je knjiga za pomoč ljudem, ki imajo katerokoli zasvojenost. Da si jo človek diagnosticira, da jo razume, da si sam vzpostavi delujoč sistem, katere dejavnike naj vključi v svoj program. Poskušam pomagati, da posameznik ta problem obvlada in ustavi. Knjiga Pogum je za tiste, ki so imeli travmo, ni nujno, da so zasvojeni. So prišli skozi, ne da bi se nečesa oprijeli. Imajo pa panične napade, obsesivno kompulzivne znake, bolečine v telesu, ko ni nobenega vzroka za to. Naj navedem primer iz prakse: poznala sem gospo, ki je bila pred tem, da gre v pokoj zaradi hude kronične bolečine v križu. Bolj ko sem jo poslušala, kaj mi pripoveduje, bolj sem bila prepričana, da ne gre za bolečino v križu. Rekla je, da jo boli okoli trebuha in zadaj v križu, da jo potiska navzdol, da prihaja bolečina v rednih časovnih presledkih, in takrat ko pride, je grozno, vmes pa je nič ne boli. Kot popadki. Povedala je, da jo boli že 20 let. Zdravniki niso našli ničesar. Vprašala sem jo, kaj se ji je zgodilo pred 20 leti. Razložila mi je, da je rodila otroka, ki je bil mentalno zaostal, ona pa ga je pustila v instituciji. 20 let je rojevala. 20 let njeno telo ni moglo tega spomina izpustiti, ker je želela potlačiti ta dogodek in zanj ne vedeti. Tako se to dogaja, na ta način.

Če vemo, za kaj gre, zakaj si potem to zakrivamo?

Zato, ker je lažje. Lažje je vzeti tableto, bodo že zdravniki poskrbeli za to. Veliko lažje je, kot pa se soočiti s travmo. Travma je nekaj paradoksnega; je nekaj, v kar ne bi šel, ker raje umreš, po drugi strani pa ne moreš, da ne bi šel, ko te prime. In oboje je res. Zavestno v to iti, ne. Nezavedno pa izbiramo točno take stvari, ki spet obudijo travmo. Zato včasih pravim, da je ta sistem tako globok, da ti preprosto ne pusti izhoda pri stranskih vratih, ker kamorkoli se obrneš, pride za teboj. Sebe neseš naprej s svojimi težavami vred. To te uči, te vodi. In človek je ozdravljen takrat, ko lahko brez kančka dvoma in zagotovo zatrdi, da je svet varen. In da so varni tudi ljudje v njem. Če je to res tako, potem je to to. Si ozdravljen. 

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju