Samuraji v Sloveniji: Meč ima svojo dušo

22. 9. 2017 | Vir: Jana
Deli
Samuraji v Sloveniji: Meč ima svojo dušo (foto: Aleksander Leon Cvikl)
Aleksander Leon Cvikl

Sodobni samuraji se zavzemajo za svetovni mir, za ohranitev vseh kultur in skrb za sočloveka.

Precej kontradiktorna trditev, če vemo, da tudi sodobni samuraji nosijo meč. Sebastijan Sekol, predsednik kluba Komei Jyuku Iaijutsu Slovenija, se nasmehne in mirno prikima.

»Tradicionalno japonsko mečevanje, ki ga treniramo v naši šoli, je staro 500 let in izhaja iz obdobja, ko so samuraji zasloveli, saj se je takrat tudi po njihovi zaslugi Japonska združila in dosežen je bil mir. Ohranjanje miru je še vedno naše osnovno vodilo. Veščina iaijutsu se pogosto prevaja kot 'umetnost meča', globlji pomen izraza pa govori o umetnosti harmoničnega bivanja. Naloga učenca iaijutsuja je, da deluje v smeri izpopolnjevanja, krepitve in izboljševanja uma, tehnike (mečevanja) in doslednosti. Prek vadbe te tradicionalne borilne veščine želijo učenci odkriti vrline in modrosti Bude ter jih udejanjati v vsakdanjem življenju,« pojasni.

Od kod izvira vaše zanimanje za mečevanje?

Mečevanje me je začelo zanimati, ko sem prebral biografijo Leonarda da Vincija. Veliki genij je svoje možgane namreč uril tudi s pomočjo mečevanja, kjer je treba hkrati uskladiti delovanje telesa in uma. Po krajšem raziskovanju sem odkril, da mi od vsega najbolj ustreza japonsko mečevanje, samurajski iaijutsu. Danes sem učenec Sekigučija Komeija, 21. predsednika šole Muso Jikiden Eishin Ryu in predstavnik te šole v Sloveniji. Vodim Klub japonskega mečevanja in poleg Maribora delujem še v Ljubljani, treninge pa bomo jeseni ponudili tudi na Obali. Slovenijo seznanjam s tradicijo stare šole japonskega mečevanja, kjer se sicer učimo mečevanja in nekaj pomožnih vsebin, na primer rokoborbe in tehnike z dolgo palico, vendar pa se bistveni del učenja nanaša na heiho, pot samuraja.

Kakšno je zanimanje za ta šport med Slovenci?

Bolj kot šport je to umetnost v smislu spoznavanje filozofije, življenjskega ritma, smisla življenja, zdravega življenja. Veliko predanosti je treba, da iz življenja odstranimo vse, kar nam ne koristi, in ohranimo le stvari, zaradi katerih je naše življenje večje in boljše.

Katera filozofija stoji za tem? Zen budizem?

Tako je. Zen budizem nam pomaga pri iskanju sebe. Kaže se tudi v načinu mečevanja, kjer ne delamo nepotrebnih gibov in z njimi ne izgubljamo energije. Šola omogoča vsakemu učencu, da razvije svoj slog, vsak dobi le iztočnico in potem se razvija. Seveda pa mora biti ves čas prisotna mentalna komponenta, vedeti moramo, kaj in zakaj delamo, kar delamo. Potrebno je poglobljeno razmišljanje, da pridemo do potrebnih spoznanj. V teh primerih deluje mečevanje čudežno. Eden mojih učencev je na primer odpravil aritmijo srca, drugi s treningi uspešno nadzoruje diabetes, spet tretji je uspešno shujšal, študentom se dvignejo ocene ...

Kako se vi počutite, ko trenirate?

Počutim se domače. To je zelo naravna veščina, zelo prijetna. Ko začutiš njen duh, ne moreš nehati. Tudi starost ni ovira. Najstarejša učenka mojega mojstra je stara 84 let, moj mojster je že dopolnil 70 let, pa je še vedno vitalen in hodi po vsem svetu.

Nepogrešljiv del mečevanja je seveda – meč.

Ena od značilnosti te šole je, da se uporabljajo meči, ki so anatomsko oblikovani. To pomeni, da vsak uporablja meč, ki popolnoma ustreza meram njegovega telesa in mu omogoča stabilnost pri zasukih. Oblikovani so tako, da je rezilo dolgo za polovico človeškega telesa. Njegova teža je odvisna od velikosti in materiala, iz katerega je izdelan. Lažji ne tehtajo niti kilogram, sam delam z mečem, ki ima več kot kilogram in pol. Ne sliši se veliko, dokler z njim ne začneš delati. Prva leta je mečevanje fizično zelo naporno, vendar pa se v procesu dogajajo zanimive stvari vse do trenutka, ko ugotoviš, zakaj je gibanje tako, kot je, in začneš preprosto uživati. Takrat vse bolj razumeš tudi idejo, da ima vsak meč svojo dušo, saj z njim prebiješ zelo veliko ur, nanj si vse bolj navezan, vse bolj postaja del tebe. Gre za izjemno lepe meče, ki so okrašeni s številnimi detajli. Nekateri med njimi so zelo dragi, najbolj dragoceni pa so tradicionalni, ki se prenašajo iz roda v rod, od mojstra k njegovemu nasledniku.

Da bi bolje razumeli japonsko mečevanje, ste obiskali deželo njenega izvora.

Trditev, da tradicionalne japonske borilne veščine razumeš šele, ko obiščeš Japonsko, zelo drži. Ko vidiš, kako ljudje tam živijo, kako visoka je njihova kolektivna zavest, kako so prijazni, razgledani, pripravljeni pomagati ... To je preprosto treba doživeti. Želim si, da bi Slovenci od Japoncev prevzeli željo po doseganju višjih ciljev, da bi bolj zaupali vase in da bi se bolj podjetno lotili izvedbe idej.

Kateri nauk vam je izročil mojster, ko ste ga obiskali na Japonskem?

Uživaj življenje. Vse, kar delaš, delaj s srcem. Vedno, ko delaš, daj vse od sebe. Spoštuj druge. Ne škodi sebi in okolju. Pravzaprav zelo preprosti nauki, pa kljub temu zelo težki.<

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju