Avtor uspešnice Govorica telesa in osebna karizma je prav te dni izdal še eno knjigo, ki bo v knjigarnah prav gotovo hitro pošla, v knjižnicah pa se znajo zanjo narediti zares dolge vrste. Že nje naslov namreč veliko obeta: Samozavest je seksi!
Edvard Kadič, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že vrsto let, deluje pa tudi kot predavatelj, coach in svetovalec posameznikom in podjetjem na področju razvoja komunikacijskih veščin, samozavesti in osebne karizme, se je v novi knjigi tokrat lotil enega najbolj zanimivih fenomenov človeške psihe. Samozavest – in z njo samozavestna govorica telesa – je namreč sveti gral tako poslovnega kot zasebnega življenja slehernega izmed nas.
Vsak od nas gotovo pozna koga, ki se zaveda svojih kreposti, sposobnosti in zmožnosti ter vse to tudi neprestano (in pogosto nezavedno) izžareva v svojo okolico. To so ljudje, ki si upajo tvegati in vedno znova najdejo tudi pogum, da si drznejo posegati proti zvezdam. Pa vendar to niso nujno tudi ljudje, ki z bahavo prepotentnostjo in agresivno pompoznostjo stopajo po ulici tako, da se jim mora s poti umikati vse živo in mrtvo. Prava samozavest v resnici še zdaleč ni nekaj kričavega. Nasprotno. Samozavest je 'zgolj' tisto stanje duha, ki nas polni (in polnomoči) z mirno gotovostjo in tako ne pušča prav veliko prostora za kakršnekoli dvome vase – torej v lastne sposobnosti in lastno vrednost.
Samozavest tudi enostavno je ali pa je ni, kar nam pogosto postane jasno šele, ko smo soočeni s prav posebnimi življenjskimi okoliščinami. Naša samozavest namreč večji del časa enostavno drema – tako kot male in velike mačke, ki prespijo tudi po 20 ur dnevno.
»Do našega življenja se obnaša podobno kot lev, ki se večino časa ne meni kaj preveč za ta svet. Po svoje je točno tako tudi prav. V vsej svoji veličini se mora naš lev prebuditi šele takrat, ko smo neposredno soočeni s tveganjem, ne pa med nakupom časopisa v trafiki ali po večerji, ko še razmišljamo, ali bomo gledali nogometno tekmo ali ljubezensko nadaljevanko. Nihče ves dan ne hodi naokoli ali se med tem ukvarja s tem, ali je samozavesten ali ni. To bi bilo utrujajoče in pravzaprav brez pravega smisla,« piše že uvodoma Edvard Kadič in v nadaljevanju pojasnjuje: »Ko pa smo soočeni z izzivom – nastopom pred publiko, razgovorom za službo ali ko smo priča na ulici, da nekdo nadleguje nemočno starko – se naš sistem za samozavest ('speči lev') v nas aktivira in sprejme odločitev o tem, kako levje kraljevo tj. samozavestno naj se počutimo v dani situaciji.«
Če so vam zgornje vrstice dale misliti, potem vam je zdaj jasno, da marsikateri neotesanec in robustnež, ki ste ga zmotno imeli za zgled samozavesti, svojo samozavestno držo zgolj hlini, kar bo postalo več kot jasno v trenutkih, ko bodo postavljeni pred resnične življenjske preizkušnje.
»Evolucija nas je prisilila razviti stopnjo samozavesti, ki je neposredno povezana z našo kompetentnostjo. Zelo težko se namreč ves čas pretvarjamo, da smo bolj samozavestni, kot v resnici smo. Naši evolucijski predniki, ki so počeli kaj takšnega, so kaj hitro izumrli. Takšno delovanje se preprosto ni moglo prenesti iz roda v rod. Sprejemali so nerazumna tveganja v situacijah, ki jim niso mogli biti kos in tako zaključili svoj obisk na Zemlji,« še piše Kadič, ki trdi, da ideja o tem, naj se pretvarjamo toliko časa, dokler nam ne bo uspelo (v angleščini pogosto tudi: Fake it until you make it!), ne drži vode. Do resnične samozavesti namreč ni mogoče priti po nobeni bližnjici.
Ker pa je samozavest, ki se z nekaj sreče in zdrave spodbude s strani skrbnikov v nas zbudi in nato kali že v ranem otroštvu, pomemben (ne pa tudi nujno edini in odločilen) člen uspešnega in izpolnjujočega življenja, je potreba po nje razvoju in krepitvi močna tudi še v odraslem življenju. Slednje je še posebno pomembno v primeru, ko je zaradi neugodnih družinskih razmer (kot posledica žaljivk, norčevanje ali fizične zlorabe), v katerih smo morebiti rasli, zastal razvoj naše samozavesti. A če je zaostanek v odraslem življenju do neke mere moč nadomestiti tudi še v odraslem življenju, pa tega nikakor ne moremo storiti po poti pretvarjanja.
»Prvi korak pri razvoju samozavesti je zato prav to, da se nehamo pretvarjati, da smo samozavestnejši, kot smo v resnici. Zelo hitro se namreč res lahko zgodi, da pretentamo samega sebe, da smo zelo samozavestni. Kmalu začnemo početi samo tiste stvari, ki imajo v naprej zagotovljen uspeh in nam ne predstavljajo posebnega izziva, prav tako pa se tudi začnemo izogibati ljudem in situacijam, ki bi nam lahko predstavljali izziv.«
Če naj bi si zares želeli izboljšati svojo samozavest, pa bi morali početi prav slednje. Izstopiti iz varne cone udobja in se soočati z resničnimi izzivi, v katerih se bomo kalili in v resnici postajali vse boljši.
Še več zanimivih dejstev in najnovejših dognanj o samozavesti si boste lahko prebrali v knjigi o samozavestni govorici telesa Samozavest je seksi, ki jo je podpisal Edvard Kadič, mi pa vam v nadaljevanju razkrili le nekaj znakov samozavesti, ki jih navzven zrcalimo s telesom, da boste pravo samozavest lažje prepoznali tako pri sebi kot pri drugih.
1. Svobodno gibanje
Samozavestna oseba se dobro počuti v svojem telesu, kar se tudi izraža na njegovem gibanju, ki je praviloma svobodno in sproščeno.
2. Prostor pod soncem
Samozavestni ljudje so prisotni tukaj in zdaj. Prostor, ki jim po naravi bivanja pripada, pa zavzemajo suvereno, a še vedno usklajeno z vzdrževanjem prave razdalje med govorcema. Med drugim to pomeni, da brez najave ne vstopajo v intimni prostor sogovornika ali se ga (razen rokovanja, seveda) pretirano dotikajo. Slednje bodo namreč prihranili šele za stike z osebami, s katerimi se veliko družijo. Medtem ko se tisti, ki jim primanjkuje samozavesti med pogovorom skoraj ne gibljejo, pa je gibanje samozavestnih svobodnejše in bolj naravno.
3. Samozavestno dvignjena glava
O samozavestnem gibanju glave lahko govorimo takrat, ko se ta popolnoma prosto in brez omejitev giblje po horizontali in stoji poravnana na vratu. Takoj, ko je brada preveč dvignjena, že lahko posumimo na aroganco.
4. Dvignjen in usmerjen pogled
Samozavestna oseba ima praviloma naravnost usmerjen pogled, okolico pa opazuje le toliko, kolikor je potrebno za to, da se samozavestno giblje proti svojemu cilju. Med pogovorom pa samozavestna oseba zlahka drži dober očesni stik. Če je normalna dolžina očesnega stika nekaj trenutkov, ga samozavestna oseba rahlo podaljša, pri čemer očesni stik nikakor ne preraste v buljenje.
5. Iskren nasmeh
Nasmeh samozavestnega človeka izžareva voljo do življenja, toplino dobrega medčloveškega stika in zaupanje vase. Njegov nasmeh je iskren, kar se jasno vidi tako, da se skupaj z usti smejijo tudi njihove oči.
6. Samozavestna drža
Samozavestna drža je v osnovi nevtralna drža, pri čemer so ramena zgolj rahlo zategnjena nazaj in rahlo navzdol.
Več o tem, kako se samozavest zrcali, ko se srečata dva moška, kako ohraniti samozavestno držo, ko ženska nosi stiletke, pa tudi nekaj več besed o rokovanju in položaju stopal, ko stojite ali sedite, si boste lahko prebrali kar v knjigi Samozavest je seksi.
Priporočamo v branje!
To je knjiga - vrhunski priročnik s fotografijami - , kjer se boste v prvem delu knjige najprej podrobneje seznanili, kaj je sploh to samozavest, kako jo vpeljati v svoje življenje, kako obstoječo samozavest dvigniti na višji nivo.
V drugem delu knjige pa boste ločeno preko fotografij govorice telesa spoznali slike samozavesti, ki veljajo na splošno povsod, nato pa podrobneje v družabnem okolju in posebej tudi v poslovnem okolju, pri čemer knjiga posebno poglavje posveča tudi javnemu nastopanju.
Knjigo lahko naročite na spletni strani Edvarda Kadiča ali jo poiščete na policah Mladinske knjige.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
