Samostan kontroverznega ruskega pisatelja Prilepina tudi v slovenščini!

10. 2. 2018
Deli
Samostan kontroverznega ruskega pisatelja Prilepina tudi v slovenščini! (foto: profimedia)
profimedia

Sodobni ruski klasik, ki ga poznavalci uvrščajo v mlajšo generacijo ruskih pisateljev, Zahar Prilepin se je pri svojih 43 letih že okitil s številnimi literarnimi nagradami. Njegova zanimiva biografija, v kateri kar mrgoli intrigantnih kontroverznosti, pa buri duhove tako doma kot po svetu.

Na avtorja smo tudi pri nas ponovno postali pozorni pred dnevi, ko smo v slovenskem prevodu dobili njegov roman Samostan.

Od grobarja in vojaka ...

Ta slavni Rus se je tekom svojega življenja že preizkusil kot grobar, glasbenik, varnostnik v nočnih klubih, vodil je policijo, sodeloval v čečenski vojni in igral v filmu, da bi se nazadnje pred dobrim letom dni ne pridružil paravojaškim silam v Donbasu.

  • »'Zahar Prilepin, malodane največji izmed trenutno živečih ruskih pisateljev, je odšel na vojno,' je 13. februarja leta 2017 na Facebooku zapisal pisatelj Leonid Juzefovič, dvakratni in aktualni dobitnik glavne ruske literarne nagrade velika knjiga. Tega dne se je razvedelo, da je Prilepin že pred nekaj meseci vstopil v vojsko Doneške ljudske republike. Škandal je bil tako velik, da je njegov odmev dosegel celo Slovenijo. Tukaj ne bom obnavljal srdite polemike, ki jo je to Prilepinovo dejanje sprožilo v ruski javnosti, niti ga ne bom vrednotil, ker je jasno, da je ocena v tem primeru odvisna predvsem od tega, katero stran v vojni podpiraš. Poudaril bom samo dvoje: prvič, Juzefovičeve besede držijo, Prilepin je res izjemen pisatelj. O tem se lahko prepriča vsak, ki prebere njegov Samostan – je že tako, da literarni talent ni vezan na človeške vrline ali hibe, kaj šele na politična prepričanja. In drugič, Prilepin očitno ne ustreza splošnim predstavam o tem, kakšen naj bi bil pisatelj in s čim naj se (ne) bi ukvarjal).« - Borut Kraševec o Zaharju Prilepinu in njegovem romanu Samostan

... do očeta štirih otrok!

PrilepinIn preden si o avtorju glede na povedano ne ustvarite kakšnih preuranjenih predsodkov, naj še povemo, da je Zahar Prilepin poleg vsega naštetega tudi oče štirih otrok.

S soprogo Mašo imata namreč dva sinova in dve hčerki: 19-letnega Gleba, 13-letnega Ignjata, 12-letno Kiro in slabih 7 let staro Ljiljo.

»Gleb je pametnjakovič, ki rad bere in je nadvse radoveden tip ... Ignjat je svetel, skoraj bel, nežno grajen. Do njega se vedem kot do cvetlice. Kira je tretji otrok in prva hčerka. Psihološko gledano je najbolj umirjena in stabilna. Je trmoglav otrok, ki pa nikakor ni nagnjen k izbruhom. Ljilja pa je najmlajša in najbolj nenavadna. Je veseljak, pozitivec, očarljivec. Iz nje kar sije sreča, jaz pa sem vanjo neskončno zaljubljen,« je med drugim v enem izmed številnih intervjujev še povedal Prilepin.

In ker smo pred dnevi Slovenci dobili izjemno priložnost, da se nam ta razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist predstavi s svojim najboljšim romanom, ki ga je za Cankarjevo založbo v slovenščino prevedel Borut Kraševec, je prav, da se v nadaljevanju posvetimo še njemu.

Najboljši ruski roman po letu 2000

Prilepin je roman Samostan sprva pričel pisati kot predlogo za film, sčasoma pa je nastalo delo, ki ga imajo danes mnogi za najboljši ruski roman po letu 2000. Zanj je avtor preučil številno dokumentarno gradivo, nagrajen pa je bil tudi z osrednjo rusko literarno nagrado velika knjiga ter kot že njegova prejšnja dela postal uspešnica tudi med bralci.

V nekem intervjuju, ki ga v spremni besedi slovenskega prevoda Samostana povzema prevajalec Kraševec, pa naj bi Prilepin o nastanku svojega romana povedal naslednje: »Pred nekaj leti mi je moj tovariš, Saša Veledinski, predlagal, da grem z njim na Soloveke – našli so se ljudje, ki bi radi, da posname film, v katerem bo prikazan samostan, ni pomembno, iz katerega stoletja. Tam sva preživela kak teden in razmišljala, v katero dobo bi umestila dogajanje teksta, ki naj bi ga napisal jaz. Glavni varianti sta bili dve: 17. stoletje – strašno se zanimam zanj, zdi se mi, da se tam kažejo stvari, ki so pomembne za razumevanje, da tako rečem, ruske poti. Druga varianta, ki se je takoj ponudila, pa je bilo seveda sovjetsko taborišče. Na končno izbiro je vplivalo to, da se že od otroštva zelo zanimam za srebrni vek. Tam so moje korenine – tako človeške kot literarne. Nor sem na poezijo dekadentov, simbolistov, imaginistov, to je prostor mojega besedišča, to je moja doba, v njej so moji titani, bogovi in demoni.«

Roman o življenju po življenju!

  • »Pozneje bodo govorili, da je bil tukaj pekel. Ampak tukaj je bilo življenje. Tudi smrt je čisto pravo življenje: tej misli je treba dorasti.«

Roman Samostan je taboriščni, zgodovinski, eksistencialni, celo pikareskni in ljubezenski roman, predvsem pa je roman o nezlomljivi človeški volji za preživetjem.

samostan»Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska!« je osrednji zakon Soloveškega taborišča za posebne namene, prvega sovjetskega taborišča, ki so ga odprli na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v bivšem pravoslavnem samostanu oziroma carski ječi.

Čeprav so bili Solovki najprej mišljeni kot prevzgojna ustanova, v kateri naj bi antisovjetski element »prekovali« v sovjetskega, se je projekt kmalu izrodil in taborišče je začelo kazati že nekatere poteze poznejšega gulaga. V tem okolju se znajde glavni junak romana Artjom, na prvi pogled povsem običajen posameznik, četudi nekoliko skrivnosten in zadržan, ki pa ga v vsem njegovem delovanju usmerja neizmerni življenjski nagon.

Želja, da bi po vsej sili preživel, Artjoma tako vodi v različna, včasih tudi povsem impulzivna in nevarna dejanja, s pomočjo katerih pa ves čas uspešno hodi po robu smrti v svetu, kjer ni jasne meje med kaznjenci in nadzorniki.

  • »Galebi so predirno kričali in nikakor niso mogli verjeti, da jih hočejo vse pobiti. Za nekaj časa so vzletali, a se spet spuščali h glavni kuhinji, še posebno, ker je bil kuhar obveščen ter je spet in spet nosil ven najprej ostanke, nato pa v gorečnosti stresel malodane vse kosilo neke čete – trinajste, najbrž. Neki odrasel galeb, ki je sprevidel, kaj se dogaja, se je v predsmrtnem besu pognal v rdečearmejca in ga pošteno prestrašil. Ampak med drugim krogom so ga sklatili z navzkrižnim ognjem iz treh pušk. Rdečearmijci so se krohotali, pa tudi largašem se galebi niso preveč smilili. Noben ne bo odletel od tukaj, je pomislil Artjom, medtem ko se je smehljal skoz bolečino na vsem obrazu. Tudi njemu je bilo vseeno.«