Biti samski ne pomeni biti tudi osamljen!

Skupina Hazard je pred leti prepevala: »Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti.«

Obkroženi z ljudmi se pogosto le v prelomnih trenutkih življenja zavemo, da smo sami: sami prvič obsedimo v šolski klopi, sami zagovarjamo izpite, sami prepričujemo zaposlitveno komisijo, sami se soočamo z izgubami, težavami. Sami sebi smo najbolj zvest sopotnik in sogovornik skozi življenje. Sami sebi smo lahko najboljša in najslabša družba.

Čeprav je biti sam zelo naravna situacija, se samost pogosto enači z osamljenostjo, čeprav gre za dva različna pojma. Samost je prostovoljen in željen umik v mir in svobodo, osamljenost pa je boleč občutek izločenosti iz družbe, pomanjkanje socialnih stikov. Osamljenosti je v sodobnih družbah – vsem socialnim omrežjem navkljub – vse več. Prav zato se je samost začela obravnavati kot nekaj, česar se moramo izogibati.

Tako kot se moramo v otroštvu priučiti socialnih veščin, se moramo kot odrasli naučiti živeti sami s seboj. Je to težko? Včasih zelo.

Mitološko izročilo samote

Kako pomembno je ohraniti stik sam s seboj, so ljudje vedeli že od nekdaj.

V Franciji je bila v srednjem veku močno razširjena in znana mitološka zgodba o vili Melusine.

V mitu spoznamo Raymondina, ki v gozdu sreča lepo vilo Melusine in se vanjo neskončno zaljubi. Melusine mu obljubi srečen zakon in bogato življenje, a le, če ji en dan v tednu zagotovi dan samote. Raymondin nemudoma pristane. Par živi v sreči in bogastvu, rodita se jima dva otroka, Raymondin pridobiva ugled. Melusine se vsako soboto umakne v samoto. Njeni umiki sprožijo zlobne govorice. Raymondin v navalu ljubosumja nekega dne sledi Melusine. Odkrije jo samo med kopanjem v jezeru, srečno in veselo, da je. Tako popolnoma srečna se mu zdi kot tujka, vidi jo kot bitje z ribjim repom. Melusine mu sumničavost oprosti. Potem njun dom doseže novica, da je njun sin v mladostni objestnosti zažgal samostan, v katerem je umrlo sto menihov. Raymondin v jezi obtoži Melusine, da je na sina prenesla hudobno kačjo nrav. Tega mu Melusine ne more oprostiti. Za vedno ga zapusti. Raymondin se po zmotah in izgubah odloči za življenje puščavnika. Šele v samoti, ko spozna samega sebe, začuti pravo bližino ljubljene Melusine.

Mit je v slovenščino prevedla upokojena profesorica francoščine Danica Geršak.

»Miti so univerzalna sporočila, ki razkrivajo, po kakšnih vzorcih se odvija življenje, prebujajo našo spečo zavest, usmerjajo, razgaljajo naše šibkosti in zablode in ponujajo izhode. Izostrijo našo občutljivost in prikličejo zanemarjene plasti jaza. Na pot do lastnega bistva se ne odpravimo zlahka, to zahteva pogum. Številni se nanjo nikoli ne podajo. Samost je idealna priložnost za samospoznavanje. V tišini, izčiščeni vse navlake, lahko prepoznamo svojo resnično podobo. Samota nas očisti, poveže z globino naše biti. V samoti sem, kar sem.«

»Najraje pozabimo nase, ko zaživimo v paru. Melusine nam šepeta, da ni treba žrtvovati svoje samote, ne oddaljuje nas od drugih, le povezuje na drugih ravneh. Danes je vse v družbi naravnano tako, da že zgodaj postanemo odvisni od drugih. Človeško potrebo po tišini in miru imamo za žalostno osamljenost, da bi ustvarili iluzijo popolne solidarnosti v družbi. Ne izoblikujemo svoje individualnosti, preden se zlijemo z množico. A samost ni zapuščenost, pozaba, umik, izoliranost. Je stanje duha, ki spodbuja k refleksiji, dragocena učna ura obvladovanja sebe in spoštovanja enkratnosti drugih je,« razmišlja o dragocenih trenutkih samosti Danica Geršak.

Samski po izbiri

Kako je v praksi s samskostjo in samskimi v Sloveniji, je v precej sveži raziskavi, ki jo je strnil v knjigo z naslovom Samskost: med ideologijo družine in ideologijo izbire, opisal sociolog dr. Iztok Šori iz Mirovnega inštituta.

»Živimo v družbi, kjer je ideologija družine zelo močna. Vlada prepričanje, da bomo bolj srečni, če bomo imeli partnerja in družino.« Opaža, da so samski medijsko bolj izpostavljeni zadnji dve desetletji, kar so nekateri izrabili za širjenje strahu pred individualizmom, egoizmom in prihodnostjo naroda. Spomnimo se samo referenduma o oploditvi samskih žensk.

»Včasih kot družba iz nekih fenomenov delamo škandale, jih obravnavamo kot nekaj novega, eksotičnega in ogrožajočega. Obnašamo se, kot da samskot ne bi od nekdaj obstajala, kot da sami ne poznamo samskih v svojih družinskih ali prijateljskih krogih, kot da sami nikoli ne bi bili samski!«

Vsak, ki je bil kdaj samski daljše obdobje, se je gotovo srečal z določenimi pritiski okolice. Kot pravi Šori, so običajno prav najbližji sorodniki ali prijatelji tisti, ki najbolj pogosto opozarjajo na biološko uro, pa v rojstnodnevnih voščilnicah želijo 'enega ful dobrega tipa' ali pa 'eno hudo bejbo', ne da bi se vprašali, kaj si nagovorjeni sam želi. Potem je tukaj še neusmiljen pritisk sodobne pop kulture z vedno prisotnimi romantičnimi zgodbami o večni ljubezni ... Pravzaprav niti ni čudno, da si velika večina sodelujočih v raziskavi želi partnerskega razmerja. Samskih po izbiri je le deset odstotkov ljudi. »Ker je samskost prehoden in tudi pri samskih pogosto nezaželen življenjski položaj, je zelo malo verjetno, da bi se samski organizirali in takšni stigmatizaciji uprli.«

»Med samske po izbiri sem razvrstil tiste, ki so rekli, da ne iščejo partnerske zveze in da jim tak način življenja ustreza,« pojasnjuje dr. Šori.

»Ti samski so enakomerno porazdeljeni tako po starostnih razredih kot po spolu. Znotraj njih sta se izrisali dve skupini. Ena skupina so bili samski, ki so v preteklosti že imeli družino, imajo že tudi otroke, a so se ločili in nato izgubili motivacijo za partnersko zvezo. Druga skupina so samski, ki zavračajo partnersko zvezo, ker jo razumejo kot obliko podrejanja družbenim pritiskom in pričakovanjem. To ne pomeni nujno, da so sami. Nekateri imajo zveze na daljavo, različne partnerske ali seksualne odnose, nimajo pa želje po skupnem gospodinjstvu, družini, skupnih posojilih in podobnem, kar spada v klasično predstavo o srečnem življenju.«

Zlasti pri teh, ki so samski po izbiri, Šori zaznava, da v večji meri razmišljajo o svojem in položaju samskih v družbi. Razen tega so s svojim življenjem tudi bolj zadovoljni v primerjavi s samskimi, ki svojo samskost razumejo kot prehodno življenjsko fazo.

V raziskavi so se pokazale določene razlike v odnosu do samskosti med moškimi in ženskami.

»Pričakovano samske ženske, ki se bližajo 40. rojstnemu dnevu, čutijo večji pritisk zaradi iztekajočega se rodnega obdobja. Vendar pa je v splošni populaciji samskih žensk zaznati, da so s svojim življenjem dosti bolj zadovoljne kot samski moški. Slednji v večji meri poročajo o tem, da so osamljeni, da nimajo nikogar, ki bi mu zaupali, ki bi skrbel zanje v primeru bolezni ipd. Težko bi rekel, zakaj je tako. Ena razlaga je lahko čisto metodološka, saj so bili tukaj v vzorec vključeni moški, ki so imeli nekoliko nižjo izobrazbo v primerjavi z ženskami, in pri teh so tradicionalna prepričanja, npr. da je treba v življenju imeti družino, močnejša. Druga razlaga je bolj feministična in pravi, da je feminizem ženske v večji meri kot moške naučil, da razmišljajo o sebi, da reflektirajo svoj položaj, zato boljše shajajo kot samske.«

Kot še ugotavlja Šori, je v partnerski zvezi veliko instrumentalnega dogajanja: »Prideš domov in si avtomatično v družbi, ne da bi za to kaj naredil. Samski imajo veliko časa za razmišljanje o samih sebi, sami se morajo izkopati iz različnih stisk, potruditi se morajo, da ne osamijo.«

Pozabili na pomen samosti

»Ljudje smo v osnovi socialna bitja, vezani smo na socius in nanj vežemo občutek varnosti,« razlaga klinična psihologinja in psihoterapevtka Danijela Mrzlekar Svetel. »V zelo zgodnjem otroštvu se mora zgoditi t. i. bazičen občutek varnosti in kdor ima tukaj motnjo, ima vedno težave: ali ves čas beži iz odnosov ali pa ves čas išče stik z drugim. Če se ta občutek – sem del sociusa, sem varno umeščen v socialno okolje – zgodi, potem gre človek lahko ven iz socialnega okolja in se ukvarja sam s sabo.«

Sodoben človek je v veliki meri pozabil na pomen samosti. Ustvarili smo vrsto orodij, ki nas navidezno povezujejo z drugimi ljudmi – govorimo seveda o različnih družbenih omrežjih – in spregledali, da so to v resnici bolj motilci, zastori, ki preprečujejo stik s samim seboj. »Ti motilci imajo zelo močan nagrajevalni učinek. Neposredno, takoj in zlahka smo nagrajeni – na Facebooku objavimo fotografijo in že pridejo všečki, takoj je nagrada in ta vzbuja ugodje. Ko smo sami, teh nagrad ni, manjka nam vzdraženost, na dan prihajajo neprijetne stvari od slabih spominov do strahu pred negotovo prihodnostjo, dolgočasja. Možgani iščejo vzburjenost, vse več in več je potrebujejo. Če ena senzorna deprivacija traja zelo dolgo, lahko pride do psihoz, blodenj, halucinacij ... Za možgane je odsotnost zunanje vzburjenosti velika dobrobit, kar potrjujejo vse raziskave v zvezi z meditacijami in treningi čuječnosti. To pa so trenutki, ko je človek sam s sabo.«

»Imamo dva tipa notranje komunikacije: eno je pomiritev, drugo pa (naporno) raziskovanje notranjosti. Treningi čuječnosti in meditacije prinašajo različne dobrobiti, z njimi se pomirjamo, pa tudi soočamo z demoni, kar je svojevrstna dobrobit, ki vodi do nekih pojasnitev, do racionalno-emotivnih uvidov. To soočanje z demoni terja čas in napor, nagrada pride, a ni samoumevna in do nje ne vodi nobena bližnjica. Ples z demoni je lahko dolgotrajen. Vendar če se z njimi ne soočimo, smo obsojeni na večno bežanje.«Samost je torej lahko osvobajajoča, pa tudi samskost je lahko povsem prijetna. »Če samski sebe in svojo samskost doživlja kot nekaj povsem samoumevnega in naravnega, ga bo tako doživljala tudi družba,« pravi Danijela Mrzlekar Svetel.

»Vsi v partnerskih ali družinskih odnosih pa bi si morali vzeti čas zase, v katerem se regenerirajo. Ne moremo biti istočasno vpeti v socialne vloge in biti sami s sabo, ampak oboje mora biti izpolnjeno, ker je eno in drugo sopogojeno.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografija:shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord