Samomor kot izhod iz sistema: (Ne)primeren naslov za maturitetni esej?!

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so ocenili, da je z javnozdravstvenega vidika naslov neprimeren: "Poudarjamo, da ne gre za to, da se o temi samomora ne bi smeli pogovarjati ali razpravljati. Nasprotno. O tem se je treba pogovarjati, saj na ta način povečujemo zavedanje o problemu (kakšni so znaki samomorilnega vedenja itd.), vsebino detabuiziramo, tiste, ki so v stiski, pa v najboljšem primeru vzpodbudimo k iskanju pomoči."

"Vendar pa tako kot v primeru slovenskega jezika obstajajo slovnična pravila, tudi v primeru komuniciranja o vsebini samomora obstajajo na dokazih temelječa pravila. Njihov namen je, da vedenja ne bi posnemal oziroma ga povzel kdo od ogroženih posameznikov. Med najpomembnejša pravila komuniciranja o samomoru spada navajanje drugačnih načinov reševanja težav, navajanje virov pomoči, predvsem pa se samomor nikoli ne sme prikazovati oziroma navajati (implicirati) kot možna rešitev za težave."

"Esej z naslovom Samomor kot rešitev iz kolesja sistema pa implicira natanko to. Menimo, da tisti, ki so izbrali naslov letošnjega eseja, niso imeli slabih namenov in je bil njihov cilj zgolj preveriti sposobnost analitičnega razmišljanja maturantov, vendar so to po našem mnenju storili precej neposrečeno. Seveda, samomor je lahko tema tudi za kakšno plodno filozofsko razpravo (ker gre v enem segmentu zagotovo tudi za filozofsko vprašanje), a ne na način, da jo ponudimo celi generaciji maturantov v obliki naslova za esej."

Za pojasnilo o izbrani temi maturitetnega eseja smo prosili tiste, ki so izbrali naslov letošnjega eseja. Iz Državne predmetne komisije za slovenščino za splošno maturo smo prejeli naslednji odgovor: »Naslov tematskega sklopa za pisanje maturitetnega eseja za splošno maturo 2017 iz slovenščine je bil Človek v kolesju sistema, kar je izredno aktualna tema za današnji čas.

Motiv samomora kot odziv na pritiske sistema je v obeh romanih zelo pomemben. Polnoletni dijaki se s to problematiko srečujejo tudi pri pouku psihologije, sociologije in filozofije, na žalost pa včasih tudi v resničnem življenju. Zlasti aktualen je za dijake zaključek romana Krasni novi svet (Johnov samomor), ki jim pokaže, kako odločilno lahko na usodo posameznika vpliva nekritično novinarstvo. Način izbora književnega tematskega sklopa na maturi iz slovenščine je strokovno utemeljen in večkrat predstavljen v strokovni literaturi.«

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so poudarili, da je matura precej več kot le preizkus znanja; je preizkus vztrajnosti, odločenosti, življenjske zrelosti in zaupanja vase ter zato pomemben mejnik za prihodnost mladih.

Pojasnili so tudi, da so maturitetne naloge v pristojnosti Državne komisije za splošno maturo oziroma državnih predmetnih komisij. »Pripravljajo jih strokovnjaki in strokovnjakinje na posameznem predmetnem področju. Od njih se pri pripravi maturitetnih nalog pričakuje strokoven in družbeno odgovoren razmislek. Ob branju obeh knjig, ki sta bili podlagi za letošnji maturitetni esej, so dijaki in dijakinje kritično razmišljali in se pod strokovnim vodstvom o tem tudi veliko pogovarjali. Doslej zaznani odzivi dijakinj in dijakov ob omenjenih polemikah odsevajo njihovo zrelost in kažejo na njihovo premišljenost in preudarnost. Kljub občutljivosti teme so razumeli, da ne gre zgolj za vprašanje samomora, temveč za širše kritično razmišljanje o osebnostnem razvoju nasploh. Prav kritično razmišljanje o vseh delih življenja pa sodi k zrelosti.«

Odzivi dijakov

Mnenje o izbrani temi eseja so izražali predvsem tisti, ki eseja letos niso pisali. Kakšno pa je mnenje dijakov četrtega letnika?

Dijakinja II. Gimnazije Maribor Neža Kokol je dejala, da je bil naslov Samomor kot izhod iz kolesja sistema zanjo sicer nepričakovan, vendar primeren. »Prej bi pričakovala primerjavo moči, svobode, sreče, sistemov, posameznika kot enoto znotraj tega, kar je za človeštvo 'popoln sistem'. Menim, da se v esejih, kot tudi drugje, pogosto pričakuje, da dijak očara ocenjevalca z naučenimi podatki, kar se mi ne zdi v redu, saj to vendarle ni test. Knjig se ne bi smeli učiti na pamet, zato mi je bil ta naslov všeč, ker je spodbudil razmišljanje. Mnogo sovrstnikov se je z mano strinjalo, češ da si se lahko na to temo zares razpisal.«

Dijaki četrtih letnikov so v okviru priprav na zrelostni izpit iz slovenščine obravnavali romana Alamut (Vladimir Bartol) in Krasni novi svet (Aldous Huxley). Neža je bila z izborom knjig zadovoljna, ker sta po njenem mnenju aktualni.

»Pogosto se obravnavajo generične teme, kot so vojna, ljubezen, otroštvo, ki so po svoje prav tako aktualne, vendar ne tako miselno osvežujoče. Živimo v obdobju Trumpove Amerike, francoskih volitev, Erdogana v Turčiji, Orbana na Madžarskem in številnih drugih oblastnikov ter tipov oblasti. Mi smo posamezniki v množici sistemov, ki poskušajo najti najboljše. Knjigi nam ponujata dve možnosti, hkrati pa nas izzivata z vprašanjem, kaj je najboljše, in postavljata pod vprašaj naše vrednote. Ponujata več kot dve možnosti, a le če smo pripravljeni sami sodelovati – iskati, misliti, spreminjati. Naslov je vsekakor drzen, vendar je glede na vsebino knjig utemeljen in vodi posameznika v razmišljanje o problematiki, kar ne le, da se mi ne zdi sporno, temveč pomembno in potrebno. Seveda pa je ob tem treba biti previden. Mladi pogosto poslušamo, da nismo več samostojni, da nimamo lastnega mnenja, odgovornosti in živimo v varnem mehurčku staršev. Toda ko se izkaže priložnost, da razmislimo o čem pomembnem, četudi je to nekaj negativnega, nas poskušajo pred tem obvarovati. Samomor v družbi je dejstvo. Obstaja, je med nami.«

Nadaljuje s kritičnim razmislekom: »Kam bomo prišli, če bomo poskušali pobegniti pred vsem negativnim in pred soočenjem s problemi? V apatično ter razčlovečeno družbo Krasnega novega sveta. Če bi takšni naslovi tako zlahka vplivali na mladega človeka, da bi se v dveh urah pisanja eseja poistovetil s temo in si posledično škodoval, potem lahko odstranimo veliko računalniških iger, risank, igrač, večino del Nobelovih nagrajencev, nagrajenih filmov s filmskih festivalov, časopise, revije. Cenzura kot obvarovanje pred negativnim je šla predaleč. Bi radi imeli mlade, ki razmišljajo in omogočajo družbi, da se razvija ali kopije staršev brez lastnega mišljenja, osebnosti?«

Podobno razmišlja Gašpar Marinič, prav tako dijak II. gimnazije Maribor: »Menim, da je dobro debatirati in razmišljati o vseh stvareh, ne samo o pozitivnih. Navodila so bila bolj obširna od naslova in samomor je bil le del zastavljenega esejskega vprašanja. Poudariti moram, da smo vsi dijaki imeli možnost izbirati med dvema esejema. Drugi naslov ni vključeval samomora, ampak je v ospredje postavil ljubezen. Zdi se mi nesmiselno, da se veliko ljudi pritožuje nad temo, še sploh če gre za ljudi, ki niso gimnazijci in eseja niso pisali, ali še huje, sploh niso prebrali knjig. Če ljudje želijo, da razmišljamo samo o pozitivnih stvareh, je najbolje, da ustvarijo sistem, kot ga prikazuje Krasni novi svet in nas vse navadijo na dnevno drogiranje ob morebitnem čutenju nelagodja. Če si nameravamo pred neprijetnimi stvarmi zakrivati oči, s tem ne bomo dosegli ničesar. Prav je, da se o vsaki temi pogovarjamo in o njej razmišljamo. To smo tudi storili pri pouku, kjer smo se pogovarjali o potencialnih naslovih in samomora nismo izpustili.«

Tema samomora srednješolcem ni znana le iz knjig

Ravnatelj Gimnazije Celje - Center Gregor Deleja je pojasnil, da so dijaki od naslova pričakovali več, kot so dobili. »Za izbor naslova in njegovo primernost mora odgovarjati stroka. Ta je izbrala in dijaki so pisali. Tako kot so pisali že mnoge bolj ali manj posrečene naslove leta in desetletja poprej. Osebno menim, da se je vnela povprečna slovenska debata, ki trga dejstva iz konteksta, ki se usmerja v povsem napačno smer, se izrablja za merjenje moči in megli prepotreben kritični razmislek o kakšnih drugih anomalijah, ki našim najstnikom povzročajo bistveno več škode, kot pa naslov, ki so mu sledili spregledani napotki v nadaljevanju. Mladi nikakor niso naivni in svet mnogokrat motrijo bistveno bolj neposredno kot starejši. Moji dijaki pravijo, da so od naslova pričakovali bistveno več kot pa to, kar so dobili. O samomoru za zdaj ne razmišlja nihče.«

Ravnatelj ljubljanske Gimnazije Poljane Bojan Bogatec Končan je prepričan, da bi lahko maturitetna predmetna komisija izbrala manj sporen naslov maturitetnega eseja: »Esej je na naši šoli pisalo 250 dijakov. O odzivu dijakov je zato težko govoriti, odvisen je od posameznika. Vsekakor so dijaki bili na esej dobro pripravljeni. Tako jim tudi zastavljeno vprašanje verjetno (glede na prevladujoč odziv) ni delalo težav. Kot učitelj in ravnatelj nimam pripomb k izbranima književnima deloma. Kot pedagog pa menim, da samomor nikakor ne sme biti izhod iz sistema. Maturitetni esej je v državi pisalo več kot šest tisoč dijakov. Verjamem, da bi lahko maturitetna predmetna komisija za slovenščino določila za vse primeren in manj sporen naslov maturitetnega eseja.«

Dr. Vita Poštuvan, Tina Podlogar in Nuša Zadravec Šedivy, v imenu Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Univerzi na Primorskem, opozarjajo, da tema samomora srednješolcem ni znana le iz knjig.

»Tema samomora seveda srednješolcem ni tuja. Med drugim se pri pouku književnosti učijo o različnih literarnih delih, kjer je samomor del zgodbe. Te zgodbe lahko ponudijo dobro izhodišče, da kompetentni učitelji poleg analize vsebine naslovijo tudi temo duševnega zdravja in samomorilnosti. V izobraževalnih delavnicah z učitelji pogosto opažamo, da jim ta vidik vseeno ni tako blizu, saj pogosto izražajo, da se ne čutijo kompetentni za takšno delo. Naslavljanje te tematike je lahko za učitelje težko, pa vendar, odprt pogovor o samomoru v razredu lahko ponudi tudi pomembna izhodišča za pogovor o morebitnih lastnih stiskah. Pomembno je namreč imeti v mislih, da tema samomora srednješolcem ni znana le iz knjig. Nekateri so tako izgubili znance, prijatelje, družinske člane – in ker je samomorov pri nas še vedno razmeroma veliko, so verjetno redki tisti dijaki, ki ne poznajo nikogar, ki bi na ta način umrl. Poleg tega naše študije kažejo, da je približno ena tretjina fantov in skoraj polovica deklet v srednji šoli v hudi stiski že pomislila, da bi sebi kaj naredila. Veliko pa je tudi situacij, ko jim vrstniki zaupajo takšne misli. Vprašanje je, ali je pisanje omenjenega eseja, kjer se implicira samomor kot izhod iz kolesja, primeren način 'pogovora'. S temo smo ne nazadnje celotni generaciji (in tudi kakšni za njimi, ki bo gledala pretekle naslove esejev in knjig) dali sporočilo, da je samomor izhod, in tudi če niso ogroženi v tem trenutku (za te je takšen naslov seveda najbolj problematičen), lahko ta ideja vznikne pozneje v življenju, ko se pojavijo večje osebne stiske.«

Svojega razmisleka pa ne zaključujejo v negativni luči, temveč menijo, da je situacijo smiselno izkoristiti za izpostavljanje načinov preventivnega delovanja. Dijake pozivajo, naj o samomoru govorijo s starši, učitelji in vzgojitelji, vendar odgovorno in tako, da bodo znali to široko odprto debato tudi zapirati.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol