Samo Rugelj s hvalnico hoji in življenju v knjigi Triglavske poti!

Publicist in založnik Samo Rugelj se kot avtor in soavtor mnogih knjig tokrat predstavlja z novostjo Triglavske poti, ki je pri založbi UMco izšla ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav

• »V Sloveniji obstajajo posamezniki in skupine, ki se od doma proti Triglavu odpravijo peš ali s kolesom. Prodajalec pijače na vrhu Triglava mi je svoj čas razlagal, da je ena skupina tisto sezono na vrh prišla s Primorskega. Drugi so s Koroške pot nanj zastavili prek grebena Karavank, spet tretji se je nanj povzpel mimogrede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji. Ko sediš na vrhu in se razgleduješ naokoli, se ti Triglav začne izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrstni romarski epicenter Slovencev in drugih planincev, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo lastne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja nasploh.«

Ena izmed takšnih pustolovščin je postala tudi osrednja zgodbe knjige Triglavske poti.

Iz Ljubljane na Triglav!

Ura je bila dvajset čez štiri zjutraj, ko je Samo Rugelj že čakal Mojco, prijateljico iz otroštva in veliko ljubiteljico gora, na zborni točki v bližini njunih domov v Ljubljani.

»Ej, Mojca, točna si!« sem rekel.

»Seveda.« je odgovorila. »Kaj si pa mislil, da bo?!«

»Točno to,« sem rekel, »da boš točna. Si kaj pogledala na Google, koliko imaš do tu, da si prišla do minute točno?«

»Seveda ne,« se je zasmejala.

»A povsem ... po občutku?« sem bil nejeveren. Sam sem v takih primerih vedno z računalnikom natančno premeril razdaljo, preračunal čas – in potem prišel deset minut prezgodaj.

»Povsem po občutku. Saj me poznaš!« je rekla.

Za trenutek sva obmolčala. Okoli naju je bučala tišina spečega mesta. Nikjer ni bilo nikogar. Niti avto ni peljal mimo.

»Greva?« sem vprašal.

»Greva!« je odločno rekla.

Oprtal sem si nahrbtnik in si ga udobno namestil.

»Sem greva,« sem sredi Ljubljane z roko pokazal v smer, kamor je vodila najina pot, »tukaj se gre na Triglav.«

Zasmejala se je in stopila na pot.

Potovanje, ki temelji na resničnih dogodkih, v knjigi postane izhodišče za razmislek o najrazličnejših življenjskih temah: od blagodejnosti hoje kot najbolj naravnega človekovega gibanja in priložnost za osvežitev spominov na dotedanje vzpone na najvišji slovenski vrh do povsem temeljnih človeških samo-izpraševanj o življenju, delu, drugih ljudeh in pomembnejših odnosih.

In če se knjiga Triglavske poti sprva zdi predvsem oda naravi in slovenskim goram, bo bralec kmalu ugotovil, da avtor v ospredje neprestano postavlja človeka. Ali še bolj natančno: skupaj z osrednjo materijo knjige, ki je posvečena Triglavu, mimogrede in nadvse iskreno predstavi tudi sebe, z vsemi svojimi hrepenenji, željami, notranjimi boji in strahovi.

Pol stoletja hribolazenja

Ker so mu ljubezen do pohodništva že kot otroku privzgojili v primarni družini, kasneje pa je hribolazil še z ženo in otroki, se je za njim nabralo zares lepo število vzponov na Triglav.

Nekaj izmed njih je s svojimi zapisi v knjigo odtegnil gotovi pozabi. Tudi tistega prvega ...

• »Bilo je poleti 1979, star sem bil trinajst let in nekaj tednov prej sem se vrnil z julijskega taborjenja. Oče je v tistem poletju dopolnil petdeset let in nekega dne, potem ko sva že opravila nekaj tur, sklenil, da je zdaj pravi čas, da se podava na Triglav. Sem bil vznemirjen? Malo že, vsekakor, vendar pa sem imel že toliko hribov v nogah. Triglav pa sem tudi že videl od blizu, da mi vzpon nanj ni več pomenil nepredstavljivega izziva.«

Samo Rugelj, ki je po hribih začel hoditi ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih, je na svoj prvi vzpon na Triglav tako relativno dolgo čakal.

• »Poleg ljubljanskih, polhograjskih, škofjeloških, zasavskih, pohorskih, pa tudi kakih primorskih hribov sem moral prehoditi kar nekaj Karavank in Kamniško-Savinjskih ter Julijskih Alp, preden me je oče pripustil k Triglavu.«

In na 1. avgusta tistega leta je šlo končno zares.

• »Že navsezgodaj zjutraj sva se z avtobusom zapeljala do Mojstrane, od tam pa se v prekrasnem sončnem vremenu in čistem zraku, kakršen je le v avgustu povzpela na Staničevo kočo ter potem do Kredarice. Proti večeru sva se odpravila do stene, da sem preizkusil kline in ocenil njeno strmino, potem pa sva hitro zaspala. Oče je za vzpon namerno izbral sredino tedna, ko v koči ni bilo gneče.«

Drugega avgusta zjutraj sta se lotila vzpona in v dobri uri osvojila vrh.

• »Oče je bil tako prijazen, da ni javno razglasil, da sem prvič gor, tako da nisem bil deležen standardnega krsta. Vrha sem se veselil v tišini in miru.«

Samo Rugelj je nekaj let kasneje nadaljeval tradicijo vzpona otrok na Triglav še s svojimi otroki. To življenjsko radost je imel priložnost doživeto kar trikrat.

Najprej je bil leta 2011 na vrsti njegov najstarejši sin Jan, dve leti kasneje si je podviga že pri osmih letih zaželela hčerka Zoja, da bi se leta 2014 nanj povzpel še sin Žiga.

Takšna in drugačna osvajanja

Knjiga Triglavske poti pa ne govori le o avtorjevih številnih osvajanjih najvišjega slovenskega vrha in ljudeh, ki so ga na teh poteh spremljali, temveč tudi o mnogoterih raziskovanjih globin lastnega bistva.

Zdi se, kot da gredo takšne stvari pri hribolazcih kar eno z drugim.

• »Veliko ljudi svoje notranje razsvetljenje išče v tujini, v eksotiki trekingov na obronkih Himalaje, v hindujskih templjih, v pustinjah aboriginov ali v džungli Indijancev, v trušču megapolisov ali pa v samoti narave. Je vse to res potrebno za potovanje k samemu sebi? Ali ni to le ukrivljeno zrcalo, v katerem ti popotovalci ne uvidijo, da svojih ambicij in problemov ne morejo rešiti z bivanjem na eksotičnih lokacijah, temveč zgolj s ponotranjenostjo, ki jo lahko dobijo tudi v prvem gozdu za domačo hišo, na prvem griču zunaj mesta? Meni, sem razmišljal, je dovolj pot, ki se vije neposredno od vrat mojega doma.«

Knjiga Triglavske poti ima poleg osebno – izpovedne note z veliko ljubezni do pohajanja na najvišji vrh Slovenije še eno pomembno sporočilo za svoje bralce. Vse skupaj nas namreč še enkrat spomni, kako zdrava je hoja, in ne pozabi dodati, da smo prav zaradi hoje po dveh nogah ljudje konec koncev postali to, kar smo.

Da je v teh časih, ko smo na hojo že skoraj pozabili, takšna spodbuda še kako pomembna, pa priča naslednjih nekaj vrstic, ki si jih izposojamo iz knjige. V razmislek.

• »Znanec mi je povedal, da sem ter tja vidi družine z majhnimi otroki, ki se popoldan odpravijo na sprehod od doma po bližnji okolici. Starši običajno hodijo, v resnici bolj capljajo naokoli, otrokom pa že rečejo, naj vzamejo kolo, tricikel ali skiro in se na sprehod raje odpravijo s tem pomagalom. Že majhnim vcepljajo v glavo, da hoja ni zanje, da hoja nima smisla, da se peš skoraj nikamor ne da priti, da je pešačenje zastarelo, staromodno in nesmiselno, in da naj se ga raje čim prej odvadijo ter se prestavijo v hitrejši način premikanja s katerim koli pomagalom.«

Priporočamo!

Samo Rugelj: Triglavske poti

• »Po naslovu in začetnih taktih branja najnovejšega Rugljevega dela se zdi, da je v ospredju mogočni in opevani Triglav. Vendar pa se v nadaljevanju vse bolj izkazuje, da je to avtor sam, s svojim hrepenenjem in željami, notranjimi boji in strahovi ter z razmerjem do svojih bližnjih, s katerimi poskuša deliti tisto, kar je nekoč dobil od staršev - ljubezen in občudovanje gora. Prijetno in osvežujoče branje, ki bo obogatilo slovenski knjižni trg, nedvomno pa tudi planinsko literaturo.« – Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika

SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in hribolazec že od malega. Včasih se je po hribih in dolinah preganjal z očetom, mamo in sestro, sedaj se večinoma z ženo in svojimi otroci, včasih pa kam skoči tudi sam ali s svojimi prijatelji. Ne glede na to, da je še mlad, ima za seboj skoraj pol stoletja planinarjenja, v tem času pa se je nabralo tudi lepo število vzponov na Triglav v najrazličnejših časovnih obdobjih in različnih družabnih kombinacijah. Knjiga Triglavske poti o njih spregovori na malce drugačen način – med unikatnim pohodom na najvišji slovenski vrh.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol