Pisatelj Andrew Solomon je v eni od svojih knjig zapisal zanimivo, a še kako resnično in poučno anekdoto o zdravljenju depresije in travme pri ruandskem ljudstvu.
Ruanda, ki je po genocidnem pokolu Tsutsijev in zmernih Hutujcev leta 1994, katerega žrtve so štele od 800.000 do več kot milijona ljudi, je kmalu po krvavih dogodkih postala glavna destinacija posebne vrste dušebrižnikov. Na področja, s katerih so poročali o najbolj travmatiziranih posameznikih, je pripotoval kontingent zahodnjaških psihiatrov in psihoterapevtov, ki naj bi ljudem pomagali premagati posledice travm, anksioznosti in depresije.
Zgodilo pa se je nasprotno.
Ruandsko ljudstvo je njihovo pomoč zavrnilo z naslednjimi besedami:
- »Veliko težav smo imeli z zahodnjaškimi strokovnjaki za duševno zdravje, ki so k nam prišli kmalu po genocidu, a smo jih prosili, naj nas pustijo pri miru. Njihov način zdravljenja travme ni vključeval zadrževanje na soncu in v naravi, da bi se počutili bolje; nobene glasbe ni bilo niti zvokov bobna, da bi nam kri ponovno zaplapolala po venah; nihče se ni spomnil, da bi si vsi skupaj vzeli dela prosti dan in se kot skupnost družili ter si pomagali ponovno priklicati veselje v naša življenja; v zraku ni bilo spoznanja, da je depresija tujek, ki ga je potrebno izgnati iz naših življenj. Namesto vsega tega so ljudi brez potrebnega spoštovanja in dostojanstva zaprli za eno uro v majhne sobice, kjer so morali eno uro govoriti o slabih stvareh, ki so se jim zgodile. Niso nam dali druge izbire. Morali smo jih prositi, da odidejo!«
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
