Namesto zelo klišejskih »nazaj v šolo« in »vesel začetek novega šolskega leta« v tej kolumni razmišljam o penzijah. Slovar slovenskega knjižnega jezika nam ta izraz pogojno dovoljuje. Penzija ali pokojnina – kakorkoli že to imenujemo, je nekaj, kar bo sledilo in nas bo prej ali slej tudi doletelo.
Za nami je dolgo vroče poletje in v teh dneh večina o pokojninah ni kaj veliko razmišljala. To pač ni nekaj z danes na jutri, ni del vsakdanjega problema, kot je, kako se obleči, kaj bodo jedli otroci, ali bodo na poti v službo prometni zastoji in še marsikaj drugega. Penzija je tisti čas, ko bi morali le še kakovostno preživljati preostanek našega življenja.
In za dostojno starost poleg zdravja potrebujemo tudi dostojno pokojnino. Tukaj se pojavi težava, saj napovedi za Slovenijo niso svetle, pa vendarle se o prihodnosti naših penzij ne govori dovolj. Da nujno potrebujemo pokojninsko reformo, opozarjamo le nekateri. Penzije v Sloveniji ostajajo posredni problem, njihova občasna povišanja pa so največkrat le posledica uravnavanja političnih moči v vladi in vladajoči koaliciji ter služijo za pridobivanje političnih simpatij.
In tudi tako imenovani demografski sklad je iz te zgodbe. Zakon že krepko zamuja in namesto strokovne obravnave se vrtimo okrog tega, kdo naj sklad upravlja in iz kakšnih naložb naj bo sestavljen. Z drugimi besedami, kdo naj si razdeli nadzor nad tem kupčkom denarja in kdo poleg penzionistov naj ta sklad koristi.
Za nami je res dolgo vroče poletje, pred nami pa pestra jesen. Vsak izmed nas pa ima odgovornost, da od države in katerekoli vladajoče politične opcije zahteva odgovorno ravnanje za jesen svojega življenja. Da bodo penzije res penzije in da bomo lahko tudi v tretjem življenjskem obdobju živeli polno, kakovostno življenje.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
