Vsak otrok si zasluži starše, ki so do njega in drug do drugega, spoštljivi in ljubeči. Šele ob takih starših lahko otrok dobi občutek notranje varnosti in z njo gotovosti, da lahko izraža svoje potrebe in želje, saj ve, da bo slišan in upoštevan.
Otroci iz sistema/družine v katerem odraščajo srkajo vse; vedenje, vzdušje, način komunikacije, ton glasu, čustveno dinamiko ...
Vse to vzdušje, ki ga vpijajo vase, se zapisuje v njihov organski spomin.
Srkajo pa zelo neselektivno, saj otrok sam še ne zmore prave presoje. In starši imajo zato tu pomembno vlogo, saj lahko marsikatero občutje ali manj prijetno vzdušje, presekajo.
Čeprav je včasih težko, saj so tudi starši utrujeni, pod stresom, imajo slab dan in niso vedno nasmejani in srečni, je njihova odgovornost, da se potrudijo prepoznati svoje občutke, jih nasloviti v odraslem odnosu ter se tako pomiriti in nato biti v odnosu z otrokom. Zdrav partnerski odnos in sposobnost regulacije svojih čutenj omogoča staršem prepoznavanje čutenj otroka in njegovih potreb. To je tudi predpogoj za dobre starše in zdrav otrokov razvoj.
Otrok ob svojih starših dobiva model partnerskega odnosa.
Na to vpliva, kako se oče vede do mame, kako se mama vede do očeta in kakšen odnos imata oba do otroka. V otrokovem svetu je njegova družina vse, kar pozna, zato postane njegova primarna družina tudi merilo, kakšna naj bi družina bila. Če jo doživlja kot hladno, odsotno, otopelo, če sta starša nespoštljiva med seboj ali je celo prežeta z alkoholom, fizičnim, čustvenim ali psihičnim nasiljem, pomeni, da otrok prehitro doživi zanj pretežke občutke krivde, sramu, gnusa, žalosti, nemoči in je na tak način oropan otroštva.
Nefunkcionalna klima v družini, ki je nenaslovljena, v otroku pušča globoke sledi in ogromno nemira, ki ga otrok sam ne zmore pomiriti. Ti otroci so pogosto depresivni, tesnobni, nesamozavestni, prestrašeni ali pa svojo stisko izražajo v obliki problematičnega, samopoškodbenega vedenja, mnogokrat se zatečejo tudi v svet omame ali virtualni svet, kjer odcepijo svoja težka čutenja.
Primer: Družina z odsotnim očetom, ki se trudi in dela cele dneve, da bo družina lažje in boljše zaživela, da bo hiša čimprej zgrajena in urejena. Mama prav tako zaposlena, morda ima celo večizmensko službo ali službo izven kraja bivanja, tako rekoč tudi veliko odsotna iz družine. Ko konča s svojo službo, pride utrujena domov, odleti v kuhinjo pripravljati obrok za družino, medtem pospravi po hiši in se še nekajkrat nezadovoljno odzove na otroka, da »naj se že spravi narediti domačo nalogo, naj že pospravi sobo ipd.«. Če si samo predstavljamo, kako se otrok počuti (osamljeno, neslišano, žalostno ...), kakšna prepričanja si ustvari (starša nimata časa zame, nisem jima pomemben ...), kakšno stisko doživlja, lahko začutimo, da je to zanj preveč (in prehudo). Sam takšne stiske ne zmore funkcionalno predelati, saj njegovi možgani niso še v polnosti razviti, hkrati pa tudi ne premore modela, kako je mogoče predelati takšno stisko. Da preživi, potlači svojo stisko, se odklopi v virtualnem svetu (računalniške igrice) ali najde drug odklop od čustvenega sveta in sebe. Sprva se zdi otrokov način odmika staršem olajševalna okoliščina, kasneje v obdobju mladostništva pa ta stiska postane velik problem, ki se kaže skozi naslednjo simptomatiko: slabša koncentracija, nezanimanje za socialne stike, odmaknjenost, težave v šoli, nemirnost ali hiperaktivnost, nezmožnost pomiritve psihosomatska obolenja. Otrok si svet in odnose predstavlja kot nevarne in grobe. Ves strah, ki ga je posrkal, je slaba popotnica za njegove kasnejše odnose in družino.
Otrok si ustvari prepričanja: če je to družina, je nočem imeti, moški so nevarni, ženske so posesivne. To so seveda nezavedne dinamike, ki pa kasneje v odraslosti otroku prebujajo vprašanja. »Zakaj mi v odnosu ne uspe?«, »Rad bi šel od doma, pa ne morem?«, »Kaj je narobe z menoj?«
Starši potrudite se, da boste v prvi vrsti zadovoljni sami s seboj, da boste zadovoljni s svojim partnerskim odnosom, kajti zadovoljen starš, je dober starš in dober zgled za otroka. Vašemu otroku namreč predstavljate zgled na več nivojih: ste model za to, kakšen naj bi bil partnerski odnos, kako je biti mama/oče, kako je biti ženska/moški in kako lahko poskrbim zase.
Napisala psihoterapevtka Romana Čolić, ki jo lahko spremljate tudi prek Facebook strani Psihoterapija pot in istoimenski Instagram strani.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
