»Ni visokega drevesa z majhnimi koreninami, saj plitve korenine ne morejo prehraniti velikega drevesa. Tudi človek bi moral, ko raste, prodirati čedalje globlje in globlje vase, v svojo notranjost. Delati bi moral na sebi, da ne raste samo v telo, temveč tudi v duši in da se nikoli ne nasiti vsakdanjih trenutkov, ki so vselej več kot to.«
Ime hrvaške avtorice Ingrid Divković med slovenskimi bralci in bralki že dolgo ni več neznanka. Tako kot na Hrvaškem sta obe njeni knjigi poželi veliko zanimanja. Samo v Sloveniji je bil priročnik Vas j**e ego prodan v več kot 5000 izvodih, nedavno izšla Knjiga za divjo žensko pa se že lahko pohvali z več kot 2000 prodanimi izvodi.
S svojo zadnjo knjigo, romanom Zdaj živim, pa si je Ingrid Divković uresničila še eno veliko željo, namreč željo, da bi napisala roman. In tako kot njene predhodnice, je tudi ta knjiga v hipu postala uspešnica.
Zgodba o treh ženskah!
Roman Zdaj živim poteka na dveh ravneh. V njem se hkrati prepletajo usode treh žensk, simbolična rdeča nit romana pa ostaja metafora metulja, ki bralstvo uči, da je nujno preiti skozi faze notranje preobrazbe, da na koncu lahko razviješ krila in poletiš.
Zgodbe svojega življenja v prvi osebi pripovedujejo Elena, Ana in Naida ter se sprašujejo: Zakaj živim? Kako živim? Ali živim zase ali za druge, ali živim polno?
Elena je 40-letnica, ki ne more imeti otrok. Živi z možem Ivanom, poslovnežem, ki je zelo malo doma, in imata veliko denarja. Šele proti koncu knjige izvemo tudi, da je za Eleno tudi travmatična zgodba, ki jo je močno zaznamovala.
- »Prvič sem pomislila, da bi vse pustila, ko sva se z Ivanom močno sprla. Bilo je prav tistega dne, ko sem izvedela, da najverjetneje nikoli ne bom postala mama, in sem sama pri sebi ponižno sklenila, da se ne bom več ubadala z otroki, ne s svojimi ne s tujimi. Takrat me je Ivan pomiril, da se take težave ne rešijo čez noč; prigovarjal mi je, naj ne obupam, predvsem pa naj se najprej pomirim. Potrpela sem, kakor sem znala, in marsikdaj prikrila dvome, ki so se mi prebudili vsakokrat, ko so me poklicali s socialne službe. Brez Ivana bi gotovo že zdavnaj odnehala, tako pa sem prenesla vse in še več.«
Elena se odloči, da bo posvojila otroka. In tako v njuno hišo pride 16-letna Ana.
Ana je občutljiva najstnica, ki je pri šestih letih izgubila mamo, očeta pa ni nikoli poznala. Večino življenja je preživela v rejništvu in v domu/sirotišnici. Zelo rada ima metulje, ki jih fotografira.
- »V trenutku, ko je Elena prvič videla Ano, ji je na desno ramo priletel velik bel metulj. To ne bi bilo nič nenavadnega, če Ana ne bi občudovala metuljev in če se ji mlado življenje ne bi vrtelo okoli teh prekrasnih pisanih žuželk, ki se lahko preobrazijo in s tem spremenijo do neprepoznavnosti.«
Žal pa odnos med Ano in Eleno sprva nikakor ne steče gladko in očitno je, da se težko privajata druga na drugo.
- »Opazoval sem ju. Bolelo me je, da sta se že ob prvem srečanju obdali z visokim zidom pričakovanj. Ana se je jezila in tega ni mogla skriti. Elena se je bala in tega prav tako ni mogla skriti. Mislila je, da se bo Ani smilila, ker ne more zanositi. Dan pred njenim prihodom se ji je sanjalo, da je zanosila in otroka izgubila. Sanje so bile tako žive, da se je prebudila prepotena in se spraševala, ali se je to res zgodilo ali jo je mučila mora.«
Kasneje skozi zgodbo se Ana Eleni vse bolj izogiba, celo pobegne od doma, gre na morje in tam spozna Maura, ki oddaja stanovanja ob morju. Eno noč preživi tam, potem gre naprej.
Tretja osrednja ženska figura v romanu pa je Naida.
Naida je skrbnica Ane v sirotišnici. Zelo sta si blizu, Ani je kot mama. Tudi drugi otroci imajo Naido radi. A tudi njo bremeni travmatična zgodba iz preteklosti, ko je obupala nad življenjem …
- »Tistega dne, ko sem ugotovila, da nosim njegovega otroka, sem tudi izvedela, da se bo poročil s hčerjo svojega šefa. Mislila sem, da je to zgolj vaška čenča, vendar ni bila. Le nekaj noči pred tem – spominjam se, kot bi bilo včeraj -, ko je visoko na nebu sijala svetla polna luna, sem ga vprašala, ali jo bova lahko kdaj skupaj gledala s praga najine hiše in se je poskušala dotakniti z roko v roki. Zatrdil mi je, da bova.«
V romanu Zdaj živim je veliko govora o smislu življenju, s katerim vse tri ženske niso zadovoljne, o bolečini, ki jih tare, in o tem, kako jo lahko premagamo. Veliko govora je tudi o tem, kaj pomeni biti ženska, o materinstvu in odsotnosti materinstva.
Priporočamo v branje!
Ingrid Divkovič: Zdaj živim
- Nova knjiga avtorice uspešnic Vas j**e ego in Knjiga za Divjo žensko
Ingrid Divković je po dveh izjemno uspešnih neleposlovnih delih napisala roman Zdaj živim, ki je prav tako v hipu postal uspešnica.
V njem se prepletajo zgodbe treh žensk: Elene, Ane in Naide, ki jih poleg želje, da bi bile ljubljene, druži tudi to, da si ne upajo (za)živeti. V prvi osebi pripovedujejo o svojem življenju in razgaljajo dušo, prežeto z bolečino. Nobena od njih ni zadovoljna, vse tri razjedajo jeza, samoobtoževanje in zavist, dokler ne spoznajo Življenja in ne odprejo srca za ljubezen.
Založnik o knjigi:
- »Pisava Ingrid Divković je mehka, tekoča, berljiva in topla, zato deluje osvobajajoče in pozitivno. Sporočilo, ki ga daje je, da je življenje, ne glede na svoje senčne plati in negativne dogodke, vredno upanja in se odpira v prihodnost. Vezi z ljudmi nas bogatijo, izkušnje krepijo, z njihovo pomočjo dozorevamo in se osebnostno razvijamo ─ rastemo iz gosenice v metulja.«
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
