70 let laži, prevar, manipulacij, podkupovanj, groženj in bombončkov za otroke!

70 let laži, prevar, manipulacij, podkupovanj, groženj in bombončkov za otroke! (foto: profimedia) profimedia
3. 6. 2016

Pred dnevi se je na svetovni dan brez tobaka, ki je šel mimo nas brez veliko pompa, v knjigarni Mladinske knjige na Trubarjevi zgodil edini dogodek v Sloveniji, ki je namensko obeležil ta dan.

Na tiskovni konferenci založbe Umco, ki je izdala zajetno monografijo Zlati holokavst zgodovinarja Roberta N. Proctorja, se je zbralo veliko stroke in nekaj aktivistov boja proti tobaku, a za tiskovno konferenco ob izidu tako pomembne knjige le malo novinarjev. Temu primerni so bili nato tudi odzivi v medijih. Da bi se z izidom te izjemne knjige, ki do podrobnosti razkriva, kako so proizvajalci cigaret ustvarili popoln stroj za zasvojenost in posledice kajenja napravili za 'lanski sneg', tudi v Sloveniji zgodilo isto, kot se je ob izidu prevoda knjige zgodilo v Franciji leta 2014, je bilo torej zgolj iluzorno pričakovati. Medtem ko so v Franciji še istega dne s televizije zazveneli zgroženi, odločni in gromki glasovi o škandalu nepredstavljivih razsežnosti, odnos do tobaka pa se je v deželi ljudi, ki so bili dotlej naklonjeni tobaku, dokončno spremenil, se je pri nas zgodilo manj kot nič.

Tobačna zarota!

Je novinarski ceh izid knjige, ki razkriva 70 let grozljivih manipulacij, popolno umanjkanje vsakršne etike in vesti ter celo naravnost zločinsko delovanje finančno izjemno močne tobačne industrije, ignoriral, ker je del velike tobačne zarote (ki dejansko obstaja) in je morda celo na plačilni listi (ki dejansko obstaja)?

Pod prispevkom podpisani avtor recenzije knjige v luči skorajšnjih sprememb protitobačne zakonodaje, ki jih bodo v našem parlamentu obravnavali v naslednjih dneh in med katerimi je najbolj razvpiti ukrep o grozljivih fotografijah posledic kajenja, ki jih po zgledu nekaterih drugih držav želijo predlagatelji umestiti na škatlice cigaret, o tem le težko zares sodi, lahko pa pove, zakaj ni veliko manjkalo, da se tudi sam ne bi udeležil te tiskovne konference. Enostavno zato, ker je kadilec. In v tem stresnem, vse bolj degradiranem novinarskem poklicu nas takšnih zares ni malo. To je bila tudi ena res redkih tiskovnih konferenc, ko ta kadilec tik pred zdajci ni zunaj prižgal še ene cigarete in ki je že takrat vedel, da bo po slišanem na dogodku izpustil svojo kavo (z obvezno cigareto), ob kateri bi sicer z veseljem prelistal knjigo, ko je ta še topla prišla izpod tiskarskih strojev. Pisec teh vrstic skratka ni eden tistih, ki bi bil na plačilni listi tobačne industrije, ampak je zgolj ... še en odvisnik. Odvisnik od nikotina. In v Sloveniji nas je takšnih, navkljub že sprejetim ukrepom zadnjih let, ki so cigaretni dim pregnali iz notranjih prostorov in večjega dela polzaprtih javnih površin, še vedno četrtina vse populacije, kar je neverjetno veliko glede na avstralske številke. Tam jih je (tudi po zaslugi neuklonljive stroke in za problematiko ozaveščene politike, ki sta na pot v prihodnost brez tobaka stopili z roko v roki) že danes za polovico manj.

Navkljub pričakovanjem, da se bo avtor teh vrstic v naslednji uri naposlušal že slišanih pridig o tem, kako škodljivo je kajenje, kako 'slab človek' je, ker kadi, in kako šibka je morda njegova volja, da svoje grde razvade še vedno ni opustil, pa so ga že kmalu po uvodnem pozdravu tam zbranih presenetile prve besede pisca spremne besede h knjigi Zlati holokavst in nekdanjega predstavnika Slovenije v Evropskih zvezi za preprečevanje kajenja in tobaka (ENSP) Luka Šolmajerja. Ta se je namreč takoj distanciral od pri nas precej razširjene slabe prakse napada na kadilce, ki ima za posledico takojšnjo polarizacijo družbe na 'kadilci vs. nekadilci'. Še več. Jasno je dal vedeti, da če naj se tudi v Sloveniji zgodi pomenljivejši premik k življenju brez tobaka, je lahko edini in pravi pristop lahko le boj proti produktu samemu, t.j. cigareti!

»Cigareta je defekten izdelek, katerega edini namen je, da zasvoji uporabnika,« je bil zato jasen Luka Šolmajer in nadaljeval: »Nihče od nas se ne rodi z željo po nikotinu. Ta želja se ustvari kasneje.«

Prekleti kadilci!

Fokus pripravljenosti na sprejemanje informacij se je pri piscu teh vrstic naenkrat spremenil. Knjiga Zlati holokavst se ni zdela več knjiga, ki jo bo prebralo nekaj angažirancev, kakšen zdravstveni delavec in z veliko nerganja v naslednjih nekaj letih tudi cel kup dijakov naših srednjih šol (saj je mag. Vesna Kerstin Petrič, vodja sektorja za krepitev zdravja na Ministrstvu za zdravje, obljubila odkup znatnega števila knjig za šolske knjižnice). S premikom fokusa s strank tobačne industrije, čemur se je pred leti uprla tudi Svetlana Makarovič s svojo razvpito uspešnico Prekleti kadilci, na resničnega krivca več desetletij trajajočega 'holokavsta', ki mu je do danes uspevalo brezsramno bogateti po zaslugi neverjetnih mahinacij ogromnega marketinškega stroja, laži, sprenevedanj, podkupovanj in celo groženj, so bili knjigo naenkrat pripravljeni prebrati tudi dotični možgani kadilca.

In tako je tudi prav. Knjiga Zlati holokavst, v kateri profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v ZDA, Robert N. Proctor, natančno opiše razvoj tobačne industrije in vse metode, kot so širjenje dvoma in ustvarjanje nevednosti v zvezi s kajenjem, prodajanje cigaret prek umetnosti in športa, prevare s filtri, ventilacijo, izmerjenimi vrednostmi nikotina in katrana, ustvarjanje navidezno manjše škodljivosti ter stalno povečevanje zasvojljivosti cigaret, je tu zato, da enako razjezi vse po vrsti – tako kadilce kot nekadilce. In tako kot ob nedavnem škandalu avtomobilskega proizvajalca skupine Volkswagen (za katerega se je izkazalo, da je prirejal izide izpustov pri dizelskih motorjih z vgrajeno programsko opremo) nikomur ni prišlo na pamet, da bi zaradi škode naravi krivil kupce njihovih avtomobilov, tako gre enkrat za vselej opustiti tudi brezplodno gonjo zoper kadilce, ki zmotno menijo, da je bila njihova odločitev za kajenje sprejeta po svobodni volji.

  • "Prenehati kaditi je enostavno. Sam sem to storil že večkrat." - Mark Twain

Tako kadilci kot nekadilci, stroka ali politika, do te knjige niso zares vedeli (in če knjige ne boste prebrali, tudi vi ne boste nikoli vedeli), kako umazane igre se je v resnici šla tobačna industrija. Slednja se, za razliko od Volkswagna, ki se je za poslovno goljufijo opravičil in izplačal tudi nekaj odškodnin, nikoli ni za nič opravičila ali kaj priznala. Njihova taktika je namreč drugačna ...

»Ena od skrivnosti njene taktike se je skrivala v stavku 'Dvom je naš izdelek', in sicer zaradi preračunljive strategije na ameriških sodiščih, ko so odvetniki tobačnim družbam svetovali dosledno zanikanje škodljivosti kajenja in vedenja o tem. Saj je pravzaprav logično, čeprav se upira razumu: zato, da bi dobivali tožbe in še naprej smeli prodajati cigaret v moderni, najsmrtonosnejši obliki, je ves svet dobil trdovratno zanikovalsko kampanjo, brez kakršnega koli predvidenega izhoda. Vsepovsod so jo posejali: v izdelke same, v oglaševanje in marketing, v retoriko, filme in tako naprej. In za vse to so bili do danes finančno nagrajevani, saj pravice ni, dokler se je ne izbori. Trajni kančki dvoma so posejani povsod, da na koncu dobimo tragični ocean nevednosti. Ta jim je omogočal stalno zaviranje ustreznih ukrepov, saj se proti njim na vse načine ves čas organizirano borijo. Ustrezno zdravilo proti nevednosti je ta knjiga, ki prva zadovoljivo pojasni celotno grozljivo in fascinantno zgodbo,« ob koncu knjige še piše Luka Šolmajer.

In knjiga, ko si jo človek navkljub prvim odporom in zanimivi, čeravno srhljivi naslovnici, ki jo je pred mnogo leti narisal sam Van Gogh, se resnično bere kot kakšna srhljivka. Ker za vsako v knjigi omenjeno dejstvo in dogodek prav zares obstajajo številni (večinoma interni) dokumenti, ki jih je industrija tekom tožb zadnjih nekaj let morala priložiti na sodiščih, s čemer so sčasoma postali dostopni tudi za raziskovalce, je sporočilo knjige še toliko bolj grozovito. Žrtve tobačne industrije pa nikakor niso zgolj kadilci, temveč tudi znanost, zdravniška stroka ter družba v obče. In če se tobačne industrije enkrat za vselej v svojem zločestem početju ne ustavi, lahko vsi skupaj pričakujemo, da se bodo istih taktik (in številne industrije se jih na našo žalost že) poslužili tudi drugi. Pomislite zgolj na nekaj zadnjih afer s hrano (npr. z mesom), ki so svet pretresle lansko leto, pa vam bo hitro jasno, koliko je za profita lačne tam zunaj vredno naše ali vaše življenje.

Hvala, ker kadite!

filmTisti, ki ste pred leti že gledali ameriški film 'Hvala, ker kadite', v katerem kot glavni predstavnik in zagovornik tobačne industrije Nick Naylor (ki ga igra odlični Aaron Eckhart) zagovarja pravice kadilcev in proizvajalcev cigaret v današnji neopuritanski družbi, vse našteto v knjigi ne bo povsem presenetilo. V tej satirični komediji, v kateri se mora Nick spopasti s fanatičnimi zagovorniki zdravja, ki želijo prepovedati kajenje, in oportunističnim senatorjem, ki hoče na škatlice cigaret nalepiti oznake za strup, je navkljub filmskemu žanru, v katerega je uvrščen, veliko resnice. Še več. Resnica je grozljivejša. Ne le, da se je v takšni ali podobni obliki praktično vse, razen izmišljenih junakov zgodbe, tudi dejansko zgodilo, temveč je agenda tobačne industrije, kakršno prikaže film, prav zares takšna. Zato si je kot takšna tudi zaslužila naslednje Procterjeve besede ob predstavitvi knjige na na 'Svetovni konferenci: tobak ali zdravje' leta 2012, kjer je ta nato požel stoječe ovacije:

  • »Za tiste, ki menijo, da se je tobačna industrija spremenila, bi rad poudaril, da ne poznam tobačnega podjetja, ki bi kadar koli priznalo, da milijoni ljudi umirajo zaradi cigaret. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da zasvojenost z nikotinom povzroča smrt. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da načrtno oglašuje otrokom. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da so zarotniško tajili nevarnosti kajenja. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da so manipulirali s kemijo nikotina, da bi povečali, ustvarili in ohranili zasvojenost. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da so filtri nedelujoči. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da so cigarete danes enako ali bolj smrtonosne kot kadar koli. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da cigarete povzročajo enako močno zasvojenost kot heroin in kokain. Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da so cigarete vodilni vzrok požarov in smrti v požarih. In na koncu, nobeno tobačno podjetje se ni nikoli opravičilo za katero koli od naštetih stvari.«

Ne le omenjeni film, ki vas bo za tematiko senzitiviziral in odprl, ampak tudi to izjemno knjigo, ki je sprožila pravi potres v nekaterih anglosaksonskih državah: predvsem Novi Zelandiji, Avstraliji, Veliki Britaniji, Irski in določenih delih ZDA, si ob priliki enostavno morate vzeti v roke.

Naj vas z naslednjih nekaj osupljivih dejstev in grozljivih navedb iz knjige dovolj razjezimo, da boste to v kratkem zagotovo storili.

Cilj so mladi in otroci!

Ker (zaradi odvisnosti) sicer 'lojalne' stranke tobačne industrije umirajo prehitro, je bilo za tobačno industrijo vedno zelo pomembno tudi novačenje novih potencialnih strank. Te je z obljubami videza odraslosti, svobode in privlačnosti najraje iskala kar med mladimi in celo otroci. Tudi zato so se domislili številnih oglaševalskih zvijač. Ena od manj očitnih oblik je bilo nagovarjanje otrok s cigaretnimi bomboni. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja so bile sladke oblike cigaretnih bombonov in žvečilnih gumijev (teh se iz svojega otroštva v osemdesetih še kako dobro spomni tudi avtor tukaj zapisanih besed) na voljo za vse vodilne blagovne znamke, kasneje so spričo kritik njihova imena zgolj malce popačili. Intenzivno oglaševanje najstnikom pa je razmeroma novejši pojav, pri čemer gre vedeti, da reklamiranje kajenja otrokom niti ni potrebno izvajati neposredno.

  • »Znano je, da je trženje otrokom zelo uspešno. Študija medicinskega kolidža iz Georgije iz leta 1991 je pokazala, da 90 odstotkov ameriških šestletnikov prepozna Joeja Camela, skoraj tretjina ga prepozna že pri treh letih. Cigaretni Joe je bil približno tako prepoznaven kot miška Miki. Joe Camel je bil obraz ene najuspešnejših oglaševalskih kampanj v zgodovini: od bliskovitega starta leta 1987 je Camelov tržni delež med mladimi kadilci v samo treh letih z 0,5 odstotka zrasel na neverjetnih 33 odstotkov.«

cigaretni oglasTudi danes so otroci in mladi izpostavljeni prikritim, a nič manj privlačnim podobam in sporočilom tobačnega lobija, ki mu je v vseh teh desetletjih uspel še en velik met. Med kadilce je uspel zvabiti tudi veliko žensk. Naša stroka celo ugotavlja, da v Sloveniji (morda tudi zaradi lepih ženstvenih škatlic in ponudbe tankih 'slim' cigaret) kadi izjemno velik delež mladih deklet. Sicer nepriljubljen predlog namestitve grozljivih fotografij na škatlice in umik logotipov z njih se v tej luči zato zdi razumljivejši.

Cigareta je danes še bolj smrtonosna!

Do srede petdesetih let 20. stoletja je bilo že povsem jasno, da so cigarete krive za eksplozivno rast pljučnega raka in da je krivec katran v cigaretnem dimu. Čeprav je tobačna industrija povezavo v javnosti še naprej zanikala, na njeni plačilni listi pa je bilo vse več znanstvenikov in zdravniške stroke, so se na trgu kmalu pojavile cigarete s filtrom, ki so jih kadilci pograbili misleč, da so bolj varne. Tobačna mafija jim je pri tem seveda pritrjevala in še pomagala širiti te dezinformacije. A resnica bi le težko bila drugačna.

  • »Da bi dejansko pokadili cigareto, mora nekaj vseeno priti skozi filter – nikoli pa ni bilo povsem jasno, kaj naj to bo. Prečiščen dim? Očiščen česa? V petdesetih letih 20. stoletja je postajalo jasno, da je ves dim strupen; kaj takega, kot je 'čist dim', sploh ne obstaja. Cigaretni dim pač sestavljajo katran, nikotin in plini, kot sta vodikov cianid in ogljikov monoksid. Če vse to odstranimo, ne ostane skoraj nič. Kadilci pa niso navdušeni nad inhaliranjem praznih hlapov, čeprav so nekaj desetletij pozneje tobačni inovatorji eksperimentirali tudi z 'nikotinizirano paro' – kar je nazadnje pripeljalo do tistega, kar danes poznamo kot elektronsko cigareto.«

Ali če sklenemo: cigaretni filtri so le blažev žegen. Ne le, da se toksini v njih kopičijo, temveč tudi potujejo naprej ob tem, ko kadilec vleče dim. Dogaja se skratka enako kot pri kajenju cigarete brez filtra. Filter je skratka navadna potegavščina. A čeprav so filtri le sleparija, kar tobačna industrija že dolgo dobro ve, je to ni oviralo pri tem, da si je izmišljevala nove in nove oblike filtrov.

Ne le, da današnje cigarete zaradi filtrov niso nič bolj varne kot tiste izpred desetletij, temveč so celo še bolj strupene. Ker so do danes uspeli pridobiti tobak z večjo vsebnostjo nikotina (ki je edina sestavina cigarete, ki si jo kadilec v resnici želi), a ima ta izjemno močna in opojna droga (ki v prevelikih količinah lahko povzroča resno slabost), premočan okus in neprijeten vonj po razpadajoči gumi, so cigaretom dodajali vse več različnih kemičnih arom, saj je bilo treba okus po nikotinu zakriti.

Prav nič bolj varne niso tudi tako imenovane 'lahke', 'super lahke' in nasploh ultra 'lahke' cigarete.

  • »Znotraj fizikalnih omejitev, ki veljajo za cigarete v klasični obliki, ni mogoče izdelati 'nizkokatranskih' cigaret. Če želimo zmanjšati katran, kakor ga izmeri stroj, lahko v cigareto vložimo manj tobaka, pospešimo gorenje ali dodamo super gost filter – toda nič od naštetega ne zniža količine nesnage, ki pride v kadilčeva pljuča. Takšne trike se da zlahka zaobiti: kadilci lahko kadijo 'cigareto z manj katrana', pa vseeno vnesejo nadpovprečno veliko katrana vase, če močneje vlečejo, globlje inhalirajo, zadržijo dim v sebi dalj časa ali preprosto pokadijo več cigarete (dolžinsko gledano) kot prej – ali pa pokadijo več cigaret. Proizvajalci bi lahko izdelali manj nevarne cigarete, če bi npr. dvignili pH nad 8, kar bi iz cigaret spet naredilo 'cigarice'. Toda zakaj bi to storili, če pa lahko že samo s tem, da na konec cigarete prilepijo filter, prepričajo kupce, da je njihovo kajenje varnejše?«

Več o tej veliki prevari tobačne industrije s filtri, pa tudi o tem, kako je tobačna industrija manipulirala s koncentracijo nikotina v cigaretih, kar jih je naredilo še bolj zasvojljive, kaj vse jim je dodajala v obliki arom in okusov, od katerih so bile nekaj časa pravi hit mentolke, ter celo, da tobačna industrija že od leta 1953 dobro ve, da je v cigaretnem dimu moč najti celo radioaktivne izotope, v cigareti pa boste našli celo pesticide in herbicide, si boste lahko prebrali v knjigi Zlati holokavst. Cigareta je prav zares tako defekten izdelek, da je pravi čudež, da jo je še vedno mogoče kupiti v prosti prodaji. A ker vsi vemo, da čudežev ni, za konec še ena Proctorjeva obtožba na račun tobačne industrije.

Tobačni lobi kot mafijska združba

Tobačna industrija je industrija smrti - to po doslej povedanem že lahko rečemo. Je pa tudi industrija, ki ima na svoji plačilni listi mnoštvo akademikov, znanstvenikov, zgodovinarjev, statistikov, zdravnikov, politikov in seveda odvetnikov.

  • »Tobačna industrija ne bi mogla delovati brez zunanje pomoči. V hudodelstvih nastopajo soudeleženci in stalno reinterpretiranje zgodovine je ključno za obstanek tobačne industrije. Vedno znova se dogaja, da proizvajalce cigaret privedejo pred sodišče, a se ti vedno izmažejo. Brez pomočnikov jim to ne bi uspevalo.«

Naj na tem mestu omenimo le še tole: ste vedeli, da je tobačna industrija tako močna, da je v preteklosti že tožila cele države, med drugim tudi Avstralijo, a se jim ta ni uklonila?

Ne glede na to, kako se bodo z novimi protikadilskimi zakoni razvile stvari v Sloveniji, pa je trend navkljub desetletjem uspehov tobačne industrije že jasen. Napredne države so odločene, da bo družba v njihovi prihodnosti družba brez tobaka: Nova Zelandija naj bi to postala z letom 2025, Irska 2025, Norveška 2035 in tako dalje.

Priporočamo v branje!

ZLATI HOLOKAVST: Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi

Zlati holokavstRobert N. Proctor je profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v ZDA. Je avtor številnih nagrajenih knjig, poleg tega pa je tudi sodelavec Ameriške akademije znanosti in umetnosti. S knjigo Zlati holokavst (v slovenščini izhaja avtorsko prirejena izdaja skoraj 800-stranske monografije z istim naslovom), je Proctor potem, ko je s svojo raziskovalno ekipo pregledal več milijonov dokumentov, napisal najbolj dosledno in celovito knjigo o notranjem delovanju tobačne industrije ter kot prvi iz te stroke na sodišču tudi pričal proti njej. Ta v zadnjih desetletjih ni izbirala sredstev in tehnologije za svoj ultimativni cilj: zasvojiti čim več uporabnikov in jih s tem spremeniti v svoje nenehne potrošnike ter orodje za lastni dobiček, pri tem pa kar se da spretno otopiti ost javno-zdravstvenih ugotovitev o škodljivosti kajenja.

Knjiga Zlati holokavst prinaša vpogled v več kot 70-letni boj finančno močne in zločinske tobačne industrije ter njenih zaveznikov, proti pogumnim in žal le redkim posameznikom, ki se niso pustili zavesti, podkupiti ali prestrašiti ter so si prizadevali razkriti vse tančice delovanja tobačnih proizvajalcev. Knjiga, ki je tako v anglosaškem kot francoskem kulturnem okolju, kjer je prevod izšel leta 2014, dokončno spremenila odnos do tobaka.

Za razliko od drugih knjig s področja prikaza posledic kajenja, ki obravnavajo vlogo tobačne industrije bolj od daleč in z nevtralne perspektive, Zlati holokavst – zaradi poznavanja internih dokumentov tobačne industrije – razgali njene »poslovne« strategije s ciljem ohranitve dobička za vsako ceno. Tobačna industrija je z vsemi sredstvi želela preprečiti izid knjige, saj so v sodnih postopkih – avtor je nastopal kot priča žrtev tobačne industrije na sodiščih – med drugim zahtevali tudi zaplembo rokopisa.

Zlati holokavst je poučna knjiga, ki ima v sodobni potrošniški družbi univerzalni pomen. Nekatere njene metode so povzele tudi druge industrije, denimo z ustvarjanjem dvoma pri podnebnih spremembah, povečanim zasvojljivosti svojih izdelkov in namernim zavajanjem potrošnikov.

O knjigi so povedali:

  • »Mogočna obsodba najsmrtonosnejše industrije na svetu.« – John R. Seffrin, predsednik ameriškega združenja za boj proti raku
  • »Zlati holokavst je najpomembnejša knjiga o kajenju v zadnjih petdesetih letih. Proctorjeva unikatna mešanica strokovnega pristopa, privlačnega branja, duhovitosti in širšega družbenega razumevanja prinaša zgodbo, ki se ne ustraši nobenih tabujev, njen rezultat pa so zaključki, ki jih ne more prezreti nobena vlada. Knjiga, ki bo vplivala na zgodovino javnega zdravja.« – Profesor Mike Daube, predsednik avstralskega sveta za zdravje in proti kajenju

Nataša Zupanc, foto: profimedia, UMco

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri