Ste kdaj razmišljali o tem, kaj ljudi žene v tako skrajne organizacije, kot je zloglasna Islamska država? So to res zgolj osebnostno močno moteni ljudje in psihopati? Ali pa se med njimi lahko znajde tudi slehernik? Tudi vaš sin ali hči, sestra ali brat, celo vi sami?
Poročila kažejo, da je v mnoštvu ljudi, ki so za seboj pustili vse in se pridružili skrajnežem, mogoče najti ljudi praktično vseh starosti, spola in osebnostnega profila. In neredko je med njimi moč najti mlade ljudi, katerih skupni imenovalec je brezperspektivnost v družbi, ki jih marginalizira zaradi njihove drugačnosti – naj si bo to zaradi njihove vere, rase ali česa drugega, zaradi česar se počutijo izločene iz družbe. Te jezne mlade ljudi tako v resnici ne premamijo nekakšne obljube o raju in množice devic, ampak jih k odhodu med ekstremiste motivira predvsem nakopičena jeza zaradi položaja, v katerem so se - ne povsem po lastni krivdi – znašli.
Storilci najbolj grozljivih dejanj skrajnežev, ki jih zadnja leta lahko občasno spremljamo celo v medijih, posnetke pa je mogoče najti tudi po spletu in med katere sodijo tako streljanja ugrabljenih, zažiganja živih talcev in celo rezanje glav, tako niso nujno psihopati. Ti sicer rado načeljujejo tovrstnim skrajnim skupinam, vendar pa so njihovi sledilci pogosto zgolj zelo sugestibilni in notranje negotovi posamezniki, ki so svoj jaz izgubili z istovetenjem s kolektivno identiteto skupine, za katero bi posledično storili skoraj vse.
In potem so tu še spreobrnjenci v islam, katerih primarni impulz za priključitev ekstremističnim skupinam je neredko travma in z njo nezaceljena rana iz otroštva, zaradi katerega ti kasneje postanejo še posebno ranljivi za psihološko dobro premišljeno in manipulativno propagando skrajnežev.
Ena takšnih zgodb je tudi resnična zgodba Sophie Kasiki.
Notranja praznina!
Danes 35-letna Francozija Sophie Kasiki (ime je izmišljeno) se je rodila v premožni katoliški družini v Kongu, ko ji je pri devetih letih umrla mama. Ta travmatičen dogodek jo je kot deklico, ki je bil pred tem že prikrajšana za očeta, ki je umrl, ko je bila stara dve leti, globoko zaznamoval in najverjetneje botroval njenim številnim depresivnim epizodam tekom življenja. Osirotela Sophie, ki so jo sorodniki nato poslali živeti k starejši sestri v Pariz, se v svoji knjigi 'V pekel in nazaj' takole spominja svojega takratnega doživljanja:
- »Svet nima več barv. Izgubila sem Afriko in mamino ljubezen. Nič mi ni ostalo. Zdi se mi, da nimam več nobene vrednosti. Samo nadloga sem, ki neupravičeno obremenjuje sestro in njenega moža, 'strička Sergea'. Šele začela sta ustvarjati družino, pa sta se že spotaknila ob oviro. Prenašati morata dodatno breme. Pariško stanovanje je premajhno. Nimata denarja, da bi poiskala večje v mestu, zato se kmalu preselimo v predmestje Yvelines. Sobo si delim z nečakom. Zelo redko jo zapuščam. V šolo hodim brez nerganja, toda takoj ko se pouk konča, se vrnem domov in zvita v klopčič ležem v posteljo. Nihče me nima rad. Nihče me nima zares rad. To si govorim, kljub Alicinem trudi in potrpežljivosti. Ne morem razumeti, da tudi ona žaluje. Počutim se samo. In predvsem ne služim več ničemur in nikomur.«
Sophie se je navkljub takrat nediagnosticirani depresiji do konca izšolala, zaposlila kot socialna delavka, se poročila in dobila sina Huga. Vendar pa ni bila srečna. Vseskozi je v sebi čutila globoko praznino, njeni neprestani notranji boji pa načenjajo tudi njen odnos z možem Julienom. Z njim vse bolj odtujujeta, 'brez sovraštva in vpitja, brez jeze, skoraj nezavedno'. V svojem brezupnem iskanju smisla najde ... islam.
- »Nobenega zagrizenega imama ali razsvetljenega pridigarja nisem srečala. Noben demagog mi ni prekrižal poti. Naletela nisem na nikogar, ki bi si pretirano prizadeval, da bi mi pokazal 'pravo' pot ali mi opral možgane. Te vere mi ni nihče predal niti mi je ni vsilil. Izbrala sem si jo sama. Kar se je zgodilo meni, je čisto v nasprotju s prepričanjem, da imami za spreobračanje vneto novačijo nedolžne francoske ljudi. Prvega imama sem spoznala šele po odločitvi, da postanem muslimanka. In nisem edina.«
Po svoji spreobrnitvi v islam je spoznala tudi tri deset let mlajše muslimane, ki so odrasli v revni mestni četrti. Nekega dne septembra 2014 je Sophie od njihovih družin izvedela pretresljivo novico: fantje so - brez vsakega slovesa in pojasnil – odšli v Sirijo. Novica je pretresla ne le njihove domače, ampak tudi celotno skupnost.
- »V resnici pri njih nisem zaznala nobenih znakov 'radikalizacije', ki jih omenjajo v časopisih. Nisem opazila sprememb v njihovem obnašanju. Vsi trije 'ta mali' so se o svoji veri začeli spraševati že med odraščanjem. Molili so. In res je, da so bili raje v družbi drug drugega kakor deklet. Raje so mi segli v roko kot me objeli – a niso bili edini. Redno so obiskovali domačo mošejo, in nič več kot to. Nobenih napadalnih govorov niso imeli. Nobenih propagandnih sporočil. Nobenega političnega zanosa. Nosili niso ne brad ne dolgih oblačil dželab. Oblečeni so bili v enake obrabljene teniske, kavbojke in jopiče kot njihovi prijatelji. Pogosto smo se skupaj pogovarjali o veri, vsaj emd mojo spreobrnitvijo, in prepričana sem bila, da niso fanatični.«
Rekrutacija!
Življenje je teklo dalje in nekaj tednov kasneje so se fantje oglasili Sophii prek Skypa. Z njimi je vzdrževala stike, ker je bila prepričana, da bi jih morda uspela prepričati, da se vrnejo, a se je zgodilo ravno nasprotno. Fantje so sčasoma prepričali njo. Prepričali so jo, da razumejo (in z njo delijo) občutek praznine in zmede ter občutka, da tam zunaj vendarle obstaja smisel, ki se mu gre posvetiti. Prepričali so jo, da je v Siriji naravnost čudovito, da v Raki ni bombardiranja in da jo – tako kot številne druge tujke – potrebujejo, da bi priskočila na pomoč v bližnji porodnišnici, ki ji kronično primanjkuje osebja.
Tako se je zgodil usodni februar leta 2015, ko je Sophie možu natvezila, da skupaj s takrat štiriletnim sinom kot prostovoljka odhaja pomagat v istanbulsko sirotišnico, v resnici pa je s pomočjo fantov odšla v Rako, kjer je že kmalu po prihodu ugotovila, da je življenje tam povsem drugačno od tistega, kakršnega so ji obljubljali fantje.
Sophie so vtaknili v stanovanje, ki ga sama poslej ni smela več zapustiti, v porodnišnici, kjer naj bi pomagala, so bile razmere naravnost nevzdržne, v javnosti pa je morala biti poslej zakrita od glave do peta.
Da je naredila veliko napako, ji je postalo jasno že po desetih dneh bivanja v Raki. Takrat se je tudi odločila, da bo izkoristila vse, kar je v njeni moči, da se vrne domov.
Vendar pa pobeg iz Islamske države nikakor ni bil enostaven.
- »Niti sekunde ne oklevam. Odprem vrata, zgrabim Huga in na strani, obrnjeni proti cesti skočim iz avta. Sina dvignem v naročje in se poženem med avtomobile. Uspe mi prečkati cesto in skrijem se v prvo ulico. Hugo se obeša name. Z rokami me stiska za vrat, noge ovije okrog mojih bokov, jaz pa tečem, da mi zmanjkuje sape. Na sebi čutim poglede moških. Zaradi Hugovega objema se mi obleka ovije tesno okoli telesa in poudari moje obline. Vendar se ne ustavim. Tečem.«
Z Julienovo pomočjo, ki iz Francije organizira pomoč za svojo ženo in sina tako, da obvesti vse pristojne službe in zbere denar za tihotapce ljudi ter podkupnine, s pomočjo katerih sta Sophie in Hugo lahko zapustila in prebegnila iz močno zastraženega območja Islamske države, se Sophie vendarle uspe vrniti domov, kjer mora zaradi obtožb ugrabitve otroka še za dva meseca v zapor.
O svoji izkušnji je v svarilo vsem drugim napisala knjigo, ki je pred dnevi v slovenskem prevodu izšla pri Mladinski knjigi.
Knjigo 'V pekel in nazaj' vam toplo priporočamo v branje!
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
