Renate in Samo Rugelj: »Vsak mesec izdamo dve knjigi.«

Renate in Samo Rugelj: »Vsak mesec izdamo dve knjigi.« (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
25. 11. 2016

Če si zaljubljen v knjige, prej ali slej srečaš Renate in Sama.

Ker sem sama zaljubljena v knjige, poleg tega pa so mi knjige rešile življenje, saj so moje prijateljice, družabnice in terapevtke, sem si želela od Renate in Sama slišati, kako je s knjigami, založništvom in pisanjem ter avtorstvom v Sloveniji. Imata založbo Umco ter izdajata mesečnik Bukla, brezplačno revijo o dobrih knjigah. Samo pa je pred kratkim pri založbi Litera izdal knjigo Na dolge proge, ki je tudi njegova zadnja iz tekaške trilogije.

RENATE RUGELJ

Renate, s knjigami delate že precej časa. Ali Slovenci radi beremo? Ali radi kupujemo knjige? Smo knjižni narod ali ne?

S knjigami se poklicno ukvarjam že 15 let in raziskave iz tega obdobja kažejo, da smo Slovenci zelo knjižni narod. Vsako leto izide kakšnih pet tisoč novih knjižnih naslovov, kar je za dva milijona prebivalcev res veliko, a ne? Tudi beremo veliko. Različne lestvice nam določajo dobro razvite bralne navade, lepe so tudi številke članov v knjižnicah, imamo zavidljivo visok nivo knjižnične izposoje ... Kakšne pa so naše nakupne knjiž-ne navade, pa je že druga reč ... Kupovanje knjig se na žalost zmanjšuje, kar posledično niža naklade knjig in založnike sili v resne premisleke o tem, kakšne knjige v slovenščini sploh izdajati in kako zastaviti vzdržne poslovne modele.

Ali mislite, da na branje/kupovanje vpliva cena knjig? Kako je z branjem pri Slovencih, kdo bere, kdo ne, kako je bilo včasih ... So kakšne razlike?

Med ljudmi splošno priljubljena fraza je, da ne berejo, ker so knjige predrage. To pa že dolgo ne drži več. Vsi, ki so zadnje čase zavili v kako knjigarno, se lahko prepričajo, da so nekatere knjige morda res nekoliko dražje, ker je njihova produkcija pač zahtevnejša, vendar pa obstajajo tudi cenejše knjige; moč jih je dobiti v protivrednosti od dveh kav z rogljičkom naprej. Na knjižnih sejmih in v različnih akcijah pa je veliko knjig možno kupiti po zelo sprejemljivih cenah. Vsak bralec in ali kupec mora pač premisliti, kdaj je nazadnje kupil knjigo in zakaj je že tako dolgo ni. Tudi to posledično vpliva na cene knjig. Včasih so družine sistematično gradile domačo knjižnico, redno se je kupovalo nekaj slikanic za otroke, nekaj priročnikov za šolo in izobraževanje, kakšen roman za mamo in dedka, poslovno knjigo ali biografijo za očeta, pa kako zgodovinsko knjigo za babico. Danes je tega vse manj, še vedno pa obstajajo družine in posamezniki, kjer so knjige in branje vrednota. Z možem Samom se trudiva, da bi to čim bolj veljalo tudi za našo družino.

Imate založbo. Kako se odločate, katere knjige boste prevedli in katerih ne, kakšna so tveganja?

V majhni družinski založbi morajo biti vse poslovne poteze dokaj premišljene, zato izdajamo knjige, za katere bi želela, da jih preberejo in se po njih ravnajo tudi najini otroci, ko odrastejo, seveda (smeh), zdaj jih bolj zanima najstniško branje. Tveganja pa so s knjigami zmeraj precej velika. Najprej so tu strahovi materialne narave, torej ali se bodo vložena sredstva v produkcijo knjige povrnila. Potem so tu še vsebinske dileme, saj nas vedno skrbi, ali bo knjiga našla pot do bralcev in ali jim bo všeč to, kar smo naredili. Oboje je precej stresno.

Predstavljam si, da ste ves dan obkroženi s knjigami, kako poteka vaš dan in kako se sproščate?

Večino službenega časa preživim za računalnikom in delam z različnimi besedili. Berem, pišem in popravljam. Povsod okoli mene pa so knjige, seveda. Čeprav smo majhna založba, poleg knjižne revije Bukla vsak mesec izdamo še dve knjigi. Hkrati imamo tako v izdelavi več knjig, ki so v različnih razvojnih stopnjah. Ena se prevaja, drugo oblikujemo, tretja prihaja iz tiskarne, četrta bi se morala bolje prodajati, pa ji ne kaže dobro, peto predstavljamo medijem in zainteresirani javnosti, za šesto pa se pogajamo še za pravice. Čez dan je, milo rečeno, hektično. Zato ob večerih in vikendih najpogosteje poiščem sprostitev v športu, tečem po gozdu ali hribolazim, hodim tudi na jogo, ki zelo pomaga moji »zasedeni« hrbtenici. Drugače smo zelo aktivna družina in veliko časa preživimo na prostem, v naravi, včasih pa, ne boste verjeli, me sproščajo tudi knjige, dobre knjige in dobri filmi.

Imate radi samoto?

V teh divjih časih seveda prija nekaj ur samote in mir se mi vsake toliko zdi pravo razkošje, a si kmalu zaželim tudi družbe, rada sem z družino, z možem in prijatelji.

SAMO RUGELJ

Na dolge proge ni knjiga o teku, je bolj knjiga o vašem življenju ali pač o življenju nekega junaka ... Bi lahko rekli, da je avtobiografija?

Na dolge proge je biografska literarizacija življenja nekega junaka, v določenih potezah je junak precej podoben meni, ki pa mu je pomembne življenjske odločitve in križišča zaznamoval tek v različnih pojavnih oblikah, od otroškega teka na športnem stadionu, nedaleč od doma, prek gorskega tekanja z ženo na drugem koncu sveta, do utrujenega stopicanja v Krnici.

Bi bila ta knjiga taka, če v vašem življenju ne bi bilo teka? Kaj bi lahko nadomestilo tek?

Pri tej knjigi je tek rdeča nit same zgodbe, njeno gonilo, vendar pa se vanjo hitro prikradejo tudi drugi elementi, od odraščanja glavnega junaka, prek prvih ljubezni, dela, poroke, otrok, ločitve, pa vse do poznih srednjih let in še naprej ... Za rdečo nit bi lahko uporabil tudi kaj drugega, manj fizičnega, vendar sem želel napisati nekakšen sklepni del tekaške trilogije, ki jo Na dolge proge tvorijo s prejšnjima knjigama Delaj, teci, živi in soavtorskim Ultrabluesom.

Sama tek razumem zelo pozitivno, pa vendar: ali vam tek kdaj pomeni tudi beg pred soočenjem s samim seboj?

Mislim, da s tekom nikoli nisem bežal sam pred seboj, sem se pa z njim kdaj umikal pred zunanjimi težavami ter v njem poiskal fizično uteho, ki me je okrepila za poznejše soočenje z njimi. Po sproščujočem teku si vedno močnejši (mogoče tudi pametnejši) kot pred njim!

Zadnji del knjige Na dolge proge je namenjen nekakšnemu razmisleku o sebi, kar se nam pri 20 letih težko zgodi ... Do kakšnih spoznanj ste prišli v tem času?

Pomembno je, kaj delaš, ker te to napolnjuje in tvojemu življenju daje smisel, vendar je »na koncu dneva«, torej, ko se popoldne ali zvečer vračaš domov, najbolj pomembno predvsem to, koliko vlagaš v odnose s svojimi najbližjimi.

Kaj bi današnji Samo rekel mlajšemu Samu, denimo pred 30 leti? Bi se še enkrat odločili za knjige? Bi šli raje po kakšni drugi, poslovno perspektivnejši poti?

Pred 30 leti bi najbrž tistemu 20-letniku rekel, naj čim prej zapusti študij farmacije in se takoj usmeri h knjigam! Po drugi strani pa sem z naravoslovnim študijem pridobil znanja, ki družboslovcem zelo manjkajo ... tako da bi mlajšega Sama morda pustil, da gre še enkrat po podobni poti.

Se v Sloveniji da živeti od pisanja knjig?

Nekateri zmorejo živeti zgolj od pisanja, vendar ne samo knjig. Redke so uspešnice, ki se prodajo v več kot nekaj tisoč izvodih, le težko napišeš več kot eno dobro knjigo vsakih nekaj let in zato je treba ob pisanju knjig običajno početi še marsikaj drugega.

Razlika med pisanjem in izdajanjem knjig v tujini in pri nas? Koliko slovenskim avtorjem je 'uspelo' v tujini?

Tudi v tujini so le redki tisti, ki lahko živijo zgolj od pisanja knjig, številni pisci knjig so obenem uredniki, prevajalci, profesorji ali kaj podobnega. Je pa založništvo predvsem na velikih trgih bolj urejeno in profesionalno kot pri nas, saj je precej več tako velikih ali pa še večjih založb, kot je pri nas Mladinska knjiga. Kar nekaj slovenskih avtorjev, od Jančarja, Flisarja, Vojnovića in Mazzinija naprej, ima v več tujih jezikov prevedenih kar nekaj knjig. Vendar pa so honorarji za to običajno bolj simbolične narave.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri