Brezčasno lepa pokrajina Afganistana, kjer so si na hrbtih lokalnega prebivalstva brusile kremplje vse velesile v zgodovini.
100.000 let je to področje že naseljeno, tukaj se je razvila ideja poljedelstva, tukaj so zrasla najstarejša mesta. Čez Afganistan je tekla Svilna cesta z dragocenimi dobrinami, vsa velika verstva so tukaj širila svoja prepričanja: vedske himne, izvor svetih indijskih spisov, so se rodile v teh krajih, tod se je sprehajal budizem, prišel je hinduizem in danes dominantni islam. Afganistanska zemlja je pila kri vojakov Aleksandra Velikega, Džingiskana, Timurlenka. V 19. stoletju sta tukaj razkazovali mišice Rusija in Britanija, to so v preteklem stoletju nadomestile ZDA. Bratomorne vojne.
Sredi tega večnega prepiha in nemirov se je rodila bogata kultura: izjemno ljudsko pripovedništvo, bogata literarna tradicija, kaligrafija, čudovita arhitektura, preproge, glasba. V Afganistanu se je rodil staroperzijski prerok Zaratustra in eden najbolj prevajanih pesnikov na svetu, sufi in mistik Rumi.
Zgodbe iz Afganistana
Nekaj je v tej deželi, polni bolečih nasprotij, ki se v medijih najpogosteje pojavlja ob boku besednih zvez 'samomorilski napadalec', 'avtomobil bomba', da za vedno uroči obiskovalca. »Ne bi želel romantizirati in idealizirati, ampak v Afganistanu so še vedno žive vrednote, ki so pri nas na zahodu že davno pokopane. Tam ima dana beseda še vedno velik pomen. Tam čast nekaj velja. Ljudje so topli in odprti. Vem, da se to sliši kontradiktorno, saj vsi vemo za talibane in grozodejstva, ki se še vedno dogajajo. Bombni napadi so na primer nekaj, na kar je treba ves čas računati (ravno v času nastanka tega prispevka je v Kabulu odjeknila močna eksplozija, ki je zahtevala številne žrtve, op. a.). Ampak žal je na to treba računati tudi v Evropi. Cel svet drvi v neko čudno blaznost,« pravi mag. Ralf Čeplak Mencin, kustos in avtor razstave Afganistan, slovenski pogledi, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju. Z njo je želel obarvati črno-belo, stereotipno in predsodkov polno gledanje na Afganistan in deželo približati Slovencem, tudi skozi zgodbe sonarodnjakov, ki so jo obiskali. Prvi naj bi bil Aleksander Ličan, avstro-ogrski vojak, ki je bežal iz ruskega ujetništva. Sledili so mu alpinisti, študenti, hipiji, popotniki, vojaki znotraj sil OZN ISAF.
Tudi Čeplak Mencina je, tako kot večino njegovih sogovornikov, dežela očarala. »Prvič sem bil tam leta 1974, ko sva s sestro potovala po kopnem do Indije. Šla sva po takrat ustaljeni poti hipijev najprej do Istanbula in Teherana, za katerega je takrat veljalo, da je Paris vzhoda, in nato v Afganistan. Iran je bil takrat zelo urejena država, imeli so lepe ceste, dobre avtomobile, vojska in policija sta imeli urejene uniforme. Šok na meji je bil zato toliko večji. Afganistansko mejo smo morali prehoditi peš, tam pa je bil pravi kaos. Cariniki so bili v razcapanih oblekah in samo po značkah se je dalo razbrati, da so uradne osebe. Pa prav oni so nam prvi ponujali hašiš. Zvečer, ko smo prispeli do Herata, so nas sprejeli pravljično mehka, migetajoča svetloba petrolejk, zvončkljajoče konjske vprege, bradati moški s turbani, čajnice, bazarji, otožna glasba rubaba (lutnji podobno glasbilo), vonj hašiša v hotelih. Kot bi stopil v drug čas in v resnici je bil v potnem listu žig z letnico 1300. V Afganistanu štejejo namreč leta po muslimanski hedžri. Afganistan je bil takrat miroljubna država z odprtimi in gostoljubnimi ljudmi,« se spominja Čeplak Mencin.
Danes je povsem drugače. Desetletja bojev, sovjetska okupacija, ameriško vmešavanje, milijoni beguncev, teror talibanov, vse to je pustilo svoj davek. »Leta 2011 sem se vrnil v Afganistan. Ljudje so še vedno prijazni in odprti, od vsega pa si najbolj želijo normalno živeti. V marsikateri provinci imajo talibani še vedno večjo moč kot uradna vojska in policija. V državi je ogromno kriminala, korupcije, droge.«
To niso kraji za gojenje sentimentalnosti
Tako pravi eden od zapisov, zbranih v knjigi, ki spremlja razstavo. Po domače, življenje tu je trdo. Še posebno za ženske. Te so delovna sila, lastnina z ekonomsko vrednostjo. Predmet, ki pomiri krvno maščevanje med dvema družinama. Poroke so dogovorjene, dekleta prodana. V ograjeno moževo hišo z visokim obzidjem, kjer vlada tašča. Skoraj nemogoče je ugotoviti, kaj se v resnici dogaja za tistimi zidovi, a primeri, ko se mlade žene polijejo z bencinom in zažgejo, niso redki. Če jim samomor ne uspe, je še huje.
Talibani so jim življenje še bolj zagrenili. Na ulico so lahko stopile le v spremstvu brata ali moža, zaradi nalakiranih nohtov so odsekali palec. Pa ovite so morale biti v burke, da je bila ženska koža, ki bi lahko vznemirila moški pogled, povsem skrita. Zanimivo, a burke so bile prvotno oblačilo meščank, z njimi so kazale, da jim ni treba garati na polju. Podeželanke so jo oblekle, ko so šle v mesto, da jih je ščitila pred nadlegovanjem. Ker ženska, ki je posiljena, je kriva in pristane v zaporu.
V spominu so jim ostali lepši časi. Obdobje miru do 70. let, ko je bilo običajno, da so dekleta obiskovala univerze in razkazovala dolge lase, ko so nosile kavbojke in mini krila, ko so bile zaposlene v šolah, bolnišnicah, uradih. Počasi se spet vključujejo v javno življenje. V družbi, kjer je spolna segregacije tradicionalno izjemno močna, je še vedno ločeno tudi šolanje, a šolanje vse do univerze je dostopno tudi deklicam. Ženske ustanavljajo svoja podjetja, zaposlujejo se v javni upravi, združujejo v kooperativah, kot je tista v Kabulu, kjer pridelujejo najbolj kakovosten žafran na svet. Le na cesto še vedno stopijo zakrite. Negotovost je še vedno v zraku.
Tek za zmaji
Ob petkih, njihovih nedeljah, nebo Afganistana prekrijejo pisani papirnati zmaji. Kot v knjigi Khaleda Hosseina. Jadrajo na zračnih tokovih, se spretno izogibajo tekmecem in njihovim britvicam, privezanih na vrvico, da jih ne sklatijo z neba. Običajni prizori v življenju običajnih ljudi. To je vse, kar si želijo.
Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
