Razkrivamo: Vsak četrti Slovenec je slabo pismen

Besedilno razumevanje, matematične spretnosti ter sposobnost reševanje problemov pri delu z računalnikom so bila področja raziskave PIAAC, ki je bila izvedena znotraj 33 držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in v kateri je sodelovala tudi Slovenija.

Raziskava ni merila znanja, ampak spretnost uporabe znanja v različnih situacijah. Rezultati slovenske raziskave, ki je bila opravljena na vzorcu 5.300 sodelujočih v starosti od 16 do 65 let, so Slovenijo v vseh treh kategorijah uvrstili pod povprečje držav OECD.

Spretnosti enega od štirih Slovencev so na zelo nizki ravni

Odrasli Slovenci, ki so sodelovali v raziskavi PIAAC, so se najbolje izkazali pri matematičnih spretnostih, najslabše pri upravljanju z računalnikom in reševanju problemov v virtualnem okolju.

Stopnja pismenosti odraslih se je v primerjavi z raziskavo iz leta 1998 sicer dvignila, kljub temu pa je še vedno pod povprečjem OECD-ja. Pri besedilnih spretnostih je najvišjo, četrto in peto stopnjo doseglo 5,6 odstotka anketirancev, najvišjo stopnjo matematične spretnosti pa 8,6 odstotka Slovencev. Največ težav povzroča Slovencem delo z računalnikom in reševanje problemov v virtualnem okolju, saj jih je skoraj polovica (49,2 odstotka) dosegla le povprečno število točk ali manj – to pomeni, da znajo uporabljati le najosnovnejše računalniške aplikacije, kot so spletna pošta in spletni brskalnik. Najvišjo stopnjo reševanja problemov v računalniškem okolju je doseglo le 3,7 odstotka ljudi.

Dr. Petra Javrh, vodja projekta raziskave PIAAC v Andragoškem centru Slovenije, priznava, da so se že pred razgrnitvijo rezultatov bali, da bodo ti slabi.

»PIAAC ni prva, je pa obsežnejša od raziskave Pismenost odraslih iz leta 1998, ki je bila za takratni samozavestni šolski sistem precejšen šok. Slovenija se je takrat znašla na repu sodelujočih držav in v primerjavi s tistimi rezultati se je besedilna spretnost močno izboljšala. Seveda pa smo na drugih področjih, kot je na primer reševanje problemov v tehnološko bogatih okoljih, kjer le bralna spretnost ne zadostuje, ampak se zahteva kritična presoja in iskanje ustreznih rešitev, še vedno šibki in nizko na lestvici. Tudi v besedilnih spretnostih smo v resnici naredili napredek le glede na Slovenijo samo, glede na preostale evropske države pa capljamo še precej zadaj. Gotovo ni slučajno, da smo tudi pri besedilnih spretnostih v skupini dežel, ki se soočajo z gospodarskimi težavami.«

Podobno stopnjo besedilne spretnosti so dosegli na Cipru, v Španiji, Grčiji in Italiji.

Številni raziskovalci ugotavljajo, da prav bralne in matematične spretnosti ter spretnosti reševanja problemov v tehnološko bogatih okoljih predstavljajo temelj, ki pomembno določa, kako ljudje sprejemajo najrazličnejše naloge in izzive, na kakšen način jim morajo biti projekti predstavljeni, da jih lahko razumejo, kritično presojajo in v skladu s tem tudi delujejo. Gre torej za temelj, na katerem gradimo prihodnost. Zato smo nad rezultati lahko še toliko bolj zaskrbljeni.

Kar se Janezek nauči ...

Kje iskati razloge za slabo stanje? V koga uperiti prst in mu naprtiti krivdo? Je naše šolstvo zrelo za reformo? So delovna okolja povsem nestimulativna? Je kriva politika?

Petra Javrh umirja žogico: »Kot raziskovalka ves čas opozarjam, da so hitri zaključki in pavšalne ocene tukaj nevarni. Res je: rezultati so slabi. Res je tudi, da bi morali že včeraj vedeti, kje so vzroki za tako stanje, pa ne vemo. Prav zato, ker je situacija precej resna, potrebujemo resno in poglobljeno analizo, za katero pa potrebujemo določen čas. Politiki si seveda želijo hitrih odgovorov in receptov, vendar pa je to dvorezni meč. Da bi našli ustrezne rešitve, potrebujemo poglobljeno razumevanje stanja.«

Vpogled v razumevanje stanja dobimo tudi s primerjavo razpoložljivih raziskav. Če na primer primerjamo PIAAC z Raziskavo pismenosti IALS iz leta 1998, je zelo hitro jasno, da, generalno gledano in z izjemo bralne pismenosti, Slovenija ni napredovala. Takrat je Slovenija v primerjavi z mednarodnim okoljem zaostala na vseh merjenih področjih. Pokazale so se velike razlike med bolj in manj izobraženimi, med starejšimi in mlajšimi, med šolajočo mladino in osipniki, med prebivalci urbanih središč in prebivalci podeželja ... 19 let pozneje PIAAC pokaže zelo podobno sliko: velike razlike pri obvladovanju spretnosti med posameznimi skupinami so močno povezane s starostjo, izobrazbo in socialnim ozadjem.

K boljšemu razumevanju stanja si lahko pomagamo tudi z raziskavo PISA, programom mednarodne primerjave dosežkov učencev, v katero so zajeti dijaki 1. letnika srednješolskega izobraževanja. Slovenski 15-letniki na vseh merjenih področjih (naravoslovje, matematika, bralna pismenost) dosegajo rezultate, ki jih suvereno uvrščajo nad povprečje OECD. Kako je potem mogoče, da so rezultati celotne odrasle populacije tako slabi?

»Končnega odgovora še nimamo,« pravi Petra Javrh, »razmišljamo pa znotraj dveh možnosti. Prva je, da znanje, izmerjeno pri mladih, v resnici ni tako kakovostno in se zelo hitro pozablja. Ker pa vemo, da je zelo veliko naših mladih v različnih institucijah po svetu izjemno uspešnih, bomo to hipotezo težko utemeljili. Druga možnost, ki bi lahko pojasnila slabe spretnosti Slovencev, pa so razmere, ki vladajo na področju dela. Izvorno vprašanje, s katerim se PIAAC ukvarja, se namreč nanaša na vprašanje, ali delovno mesto prispeva k razvoju spretnosti ali jih usodno krni? In res je: prispeva. Zelo poenostavljeno to pomeni, da morajo obstajati neki minimalni pogoji, ki so potrebni, da se pri ljudeh spretnosti ohranjajo. Če imamo torej mlade, ki vstopajo na trg dela s primerljivimi spretnostmi kot njihovi evropski kolegi, potem pa se čez delovna leta ustvari tako velika diferenca, je logično, da je tukaj nekaj narobe. Sklepamo, da minimalni delovni pogoji pri nas niso tako ugodni kot v drugih evropskih državah.«

»Moj osebni pogled na to vprašanje je, da smo priča zelo razširjenemu in premalokrat artikuliranemu procesu razčlovečenega ravnanja z ljudmi. Preveč je še te filozofije 'ljudi do konca izrabiti' in jih nato zavreči. Pri tem gre za usodno odsotnost humanosti delovnih mest. Različni podatki, ki jih imamo, potrjujejo, da delovne razmere za velik del slovenske odrasle populacije niso ugodne v smislu, da bi spodbujale spretnosti zaposlenih na tak način, da bi bile te sodobne, odprte, konkurenčne.«

Manjka nam vseživljenjsko učenje

Kot izkušena raziskovalka, ki deluje predvsem na področju izobraževanja odraslih, si Petra Javrh upa trditi, da pot do boljših rezultatov vodi tudi prek vseživljenjskega učenja. »Če resno pogledamo rezultate, vidimo, da imamo v raziskavi opraviti s populacijo, ki predstavlja najbolj vitalen del družbe, ki producira, odloča, vodi. Ker so dosežki nizki na populacijskem nivoju, je jasno, da ne gre samo za vprašanje izobraževanja kot takega, ampak gre za vprašanje vseživljenjskega učenja. Želela bi si, da odločevalci posvetijo temu področju več resne pozornosti in sredstev, pa ne v smislu gašenja požarov, ampak kot del strategije razvoja države.«

Znanje naj postane vrednota

Kakorkoli obrnemo, vse se začne in konča pri znanju, ki pa je danes potisnjeno nekam na rob.

Spomnimo se samo na množice mladih izobražencev, ki delajo v vseh mogočih oblikah prekarnega, začasnega, negotovega delovnega razmerja, kar jim sicer omogoča osnovno preživetje, nikakor pa jih ne spodbuja k razvoju njihovih sposobnosti in nadgradnji znanj. Da sploh ne omenjamo slovenske anomalije, ko številni upajo, da bodo prek prostovoljnega dela prišli do redne zaposlitve. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. Poglejmo konkretne podatke: Slovenija se po podatkih OECD glede plačila za delo redno uvršča v skupino najbolj egalitarnih držav. To v praksi pomeni, da ima denimo serviser s srednješolsko izobrazbo v povprečju 200 evrov nižjo neto plačo kot denimo diplomant družboslovne smeri. Saj vemo, vodovodarju bomo mirno plačali popravilo počene cevi, tečaja retorike pa se bomo masovno udeležili le, če bo zastonj.

Znanje bi moralo biti vrednota. Petra Javrh prikimava: »Kako se delajo spremembe v glavah ljudi? Z resnimi in doslednimi sistemskimi ukrepi, ki dejansko odgovarjajo potrebam ljudi in realnosti. Pozabimo na politično všečne akcije, potrebujemo ukrepe, ki bodo delovali na terenu in zato moramo izjemno dobro poznati dejansko stanje. Potrebujemo pametne, konkretne, dolgoročne strategije. Hitri ukrepi imajo običajno kratkoročne učinke. Seveda vidimo, kako so na Finskem, ki nam pogosto služi za vzgled, dosegli izjemne spremembe z učinkovitimi ukrepi v izobraževalnem sistemu, vendar pa se tudi pri njih že kažejo padajoči trendi. Izobraževalni sistem sam družbe ne more rešiti. Kot andragoginja zagovarjam sistemske spremembe na področju izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja. Predvsem pa moramo kot družba poskrbeti, da vrednote ponovno pridobijo na veljavi. Rezultati PIAAC na neki način zelo jasno kažejo, kako razvrednotenje vrednot pogubno vpliva na našo realnost.«

Spoštljiv odnos odpira vrata

Da še ni vse povsem izgubljeno, se je pokazalo v času izvajanja terenskega dela raziskave PIAAC: »Zelo pozitivno smo bili presenečeni nad tem, kako dobro so se ljudje odzvali na raziskavo in bili pripravljeni sodelovati, čeprav je to pomenilo, da bo v njihov dom prišel popolni tujec – anketar in jih spraševal zelo intimne stvari, tudi o višini njihovih dohodkov. Malo smo se bali tega terenskega dela raziskave, saj se v medijih ustvarja vtis, da smo Slovenci izgubljeni, brezumni, skregani vsevprek, apatični. Naša izkušnja je, da če smo mi spoštljivi, so tudi ljudje odprti, kooperativni in pristni. To mi je seglo do srca. Ljudje so pripravljeni sodelovati in graditi nekaj pozitivnega v upanju na skupno boljšo prihodnost.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Shutterstock, Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord