Razkrinkavamo 5 mitov o pozitivnem mišljenju in slavimo moč negativnega mišljenja

Razkrinkavamo 5 mitov o pozitivnem mišljenju in slavimo moč negativnega mišljenja (foto: profimedia) profimedia
9. 1. 2019

Včasih se zdi, da je "industrija zapovedane sreče" - knjige za samopomoč, motivacijski govorci, poplava raznih poslovnih svetovalcev - v resnici samo to: industrija. Oliver Burkeman, avtor knjige The Antidote: Happiness for People Who Can't Stand Positive Thinking, je več let preučeval, kaj je tisto, kar osrečuje ljudi in prišel do zanimivih dognanj.

Gre za domišljen poslovni model - za obljubo ljudem, da bodo s pomočjo pozitivnega razmišljanja dosegli srečo. Ko se to ne zgodi, se odgovornost preloži na ljudi - preprosto niso razmišljali dovolj pozitivno in se morajo pri tem še bolj potruditi. Med številnimi miti, povezanimi s srečo, jih Burkeman našteje pet - skupaj s predlogi, kaj lahko naredite namesto tega.

1. Ohranjanje pozitivnega mišljenja je bistvenega pomena

Lahko bi rekli: vso srečo pri tem. Čeprav je to osnovni princip gibanja pozitivnega razmišljanja, se vam lahko trud za osredotočenost na ohranjanje pozitivnih misli in čustev maščuje z ustvarjanjem stresa. Gre za t. i. "ironični učinek" - če se na vso moč trudite, da ne bi razmišljali o negativnih stvareh, jih to samo še okrepi. Raziskovalci pri tem izpostavljajo sledeče: ljudje, ki skušajo utišati žalostne misli (na primer zaradi smrti bližnjega, razhoda s partnerjem ...), potrebujejo več časa za okrevanje.

Veliko bolj učinkovit je budistični način razmišljanja o "nenavezanosti": naučimo se dovoliti negativnim čustvom, da nas preplavijo in minejo, ne da bi se pri tem navezali na njih. V številnih primerih je veliko bolj produktivno, da se osredotočimo na vedenje, ne na notranje stanje. Naslednjič, ko ne boste imeli motivacije za začetek nečesa novega (na primer novega projekta, učenja za izpit ...), si dovolite začutiti nemotiviranost, potem pa začnite znova. Novi začetki so dovolj zahtevni tudi brez obremenjujočih zahtev, da bi morali čutiti, da se želite spustiti v to.

2. Neutrudno zasledovanje ambicioznih ciljev je ključ do uspeha

Še ena dogma o samopomoči, ki sčasoma izgublja na svoji moči. Raziskave kažejo, da lahko ima prevelika osredotočenost na zasledovanje svojih ciljev več negativnih posledic: med drugim lahko vpliva na prirejanje etike posameznika. Še več: lahko povzroči nezaželene posledice - vnese nered v delovno okolje, v življenje posameznika, ki se trudi za svoj cilj, a pri tem se ne ozira na posledice, ki jih to ima na njegovo okolje in na druge ljudi. Predstavljajte si nekoga, ki si je zadal, da bo do 35 leta postal direktor večjega podjetja. Ker je zelo predan svojemu cilju (24 ur dnevno), pri tem seveda pozabi na druge ljudi. Cena tega je visoka: sčasoma se lahko odtuji od družine, prijateljev, zanemari svoje zdravje ...

Lahko bi rekli, da je človeška obsedenost s cilji povezana z negotovostjo - večina bi rada vedela, kako se bo odvijala njihova prihodnost. Psiholog Erich Fromm je zapisal: "Iskanje zagotovil blokira iskanje pomena." Vsekakor je treba podvomiti v filozofijo sreče, ki se povsem usmerja na prihodnost, za katero ni samoumevno, da bo kdaj prišla.

3. Najboljši menedžerji so tisti, za katere je delo zabava

Tveganje vsiljenega pozitivnega razmišljanja je veliko, ko nekdo skuša druge ljudi (in ne samo sebe) prepričati, da ves čas morajo izražati srečo in veselje. Obveznost vzdrževanja "vesele fasade" pravzaprav predstavlja breme za zaposlene v takem podjetju, kar pa seveda vpliva a produktivnost posameznika.

Nepristno "zabavno in veselo" delovno okolje lahko ima nasprotni učinek na zaposlene, saj se pravzaprav ustvari okolje, polno odtujenih posameznikov. Kakovost, ki je pri menedžerjih resnično cenjena, ni ta, da delo spremenijo v zabavo - kot je pokazala študija, je na prvem mestu njihova poštenost.

4. Večja samozavest prinaša večjo srečo

Bolje je imeti večjo kot manjšo samozavest (seveda znotraj zdravih meja - zgodovina kaže, da so veliki diktatorji imeli zelo dobro mnenje o sebi). Nekateri psihologi so že dolgo časa dvomili, da obstaja velika težava s pojmovanjem samozavesti: temelji na ideji, da ljudje ocenimo sami sebi, po tem pa se celo življenje trudimo, da se ta samoocena ne bi znižala. Naenkrat pa dobijo vsakodnevne napake (gre za malenkosti, ki se zgodijo vsakomur) daljnosežne posledice: namesto da bi jih zgolj obžalovali, postanejo grožnja naši samooceni (in posledično samozavesti).

Psihoterapevt Albert Ellis je samozavest označil za največjo čustveno motnjo. Svoja dejanja lahko ocenjujete kot dobra ali slaba, a skušajte narediti več dobrih. V vsakem primeru pa se ne identificirajte z njimi, pravi Ellis.

5. Za vsako ceno se izogibajte pesimizmu

"Toksični ljudje", "čustveni vampirji" ... Ne glede na označbo "pozitivistov", gre za uveljavljeno prepričanje, da se je ljudem, ki so pesimistični (zaradi slabih dogodkov v njihovem življenju ali preprosto zaradi smole), najbolje izogibati. A določena vrsta pesimizma je dejansko lahko v pomoč - psihologinja Julie Norem jo je poimenovala "obrambni pesimizem". Ta miselnost izvira iz stare Grčije in stoicizma - ko ugotovite, kako se odzvati, ko vam vse gre narobe, vam dosežena umirjenost zagotavlja boljšo "opremljenost" za uspeh.

Podobna filozofija obstaja tudi v poslovnem svetu, imenuje pa se efektuacija. Namesto da bi se spraševali, koliko možnosti obstaja za uspeh določenega podjetja (ali posla), se vprašajmo, do kakšnih posledic bo prišlo v nasprotnem primeru in če jih bomo lahko prenesli. Tako se bo poslovnež (ali direktor podjetja) sicer odločil za tvegane korake, a se bo skušal izogniti nepotrebnim (oziroma neumnim) korakom.

Povzeto po fastcompany.com

Morda vas zanima še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri