Vas je že kdaj tako močno stisnilo, da ste pomislili, da bi vse skupaj končali? Da ne bi več živeli, ker življenje v bolečini in trpljenju nima smisla?

Slovenci smo se po stopnji samomorilnosti dolga leta uvrščali v sam vrh razvitih držav. A trend se počasi obrača na boljše, pravi doc. dr. Vita Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora. Pogovarjali sva se pred nedeljskim svetovnim dnevom preprečevanja samomora, ki letos poteka pod sloganom Vzemi si trenutek, reši življenje.

Doc. dr. Vita Poštuvan, spodbudno je, da število samomorov upada. Kje so razlogi za ta pozitivni trend?

Z vrha lestvice se prebijamo na rep najbolj kritičnih držav, in to je dobro. Slika je podobna v vseh razvitih držav, povsod stopnja samomorilnosti upada, medtem ko raste v državah v razvoju. Države, ki so bile v samem vrhu – denimo skandinavske države – se prav tako pomikajo po lestvici navzdol. Za manj samomorilnega vedenja obstaja več razlogov. Pomembni so preventivni programi, ki danes obstajajo in delujejo. Ljudje so bolj ozaveščeni, hitreje poiščejo pomoč, vzpostavlja se nova kakovost življenja, danes imamo skupine za samopomoč, veliko je pripomogel svetovni splet.

Zanimivo je, da je samomorilnosti vse manj, čeprav narašča depresija, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja za samomorilno vedenje ...

Drži. Depresija bo leta 2020 tista bolezen, zaradi katere bo največ ljudi na bolniškem dopustu. A porast depresije nam je dal tudi znanje, kako pomagati. Ljudje so bolj seznanjeni z duševnimi boleznimi in oblikami pomoči zanje.

Kateri so poleg depresije še dejavniki tveganja za samomorilno vedenje?

Če je nekdo v preteklosti že poskušal narediti samomor, je to največji dejavnik tveganja. Potem so tu duševne bolezni. Zatem pa različno: osamljenost, razpad partnerske zveze, izguba službe oziroma finančne težave. Pa tudi družinska zgodovina. Ni dokazov, da je samomorilnost dedna, je pa dejstvo, da bo nekdo, ki ima v družini nekoga, ki je storil samomor, v stiski prej pomislil nanj. Tak človek ima manj distance do samomora.

Kolikokrat povprečen človek pomisli na samomor?

Študije med mladostniki so pokazale, da je polovica deklet že vsaj enkrat pomislila na samomor. Če so do 15. leta starosti že pomislile na to, bodo najbrž še kdaj. Morda ne čisto vsak, ampak velika večina med nami je najbrž že kdaj pomislila na samomor. Morate pa vedeti, da je od samomorilnih misli do dejanskega samomora dolga pot.

Ali je samomor vedno načrtovano dejanje?

V večini primerov je načrtovan. Pri ljudeh, ki so že po naravi bolj impulzivni, ali če so prisotne droge in alkohol, se lahko zgodi v afektu. To je vprašanje o življenju in smrti. Že pri dražjem nakupu si vzamemo čas za razmislek, ali to stvar res potrebujemo, smo zanjo res pripravljeni toliko plačati. Tudi o samomoru ljudje razmišljajo. Kako, kje, kdaj.

Kako in kje pa Slovenci najpogosteje storijo samomor?

Še vedno velja, da je pri nas največ obešanja. Še posebej pri moških. V ZDA denimo je velik delež ljudi, ki samomor storijo s strelnim orožjem, ker je orožje tam dostopno. V Singapurju, kjer so visoke stavbe, je več skokov s stavb. Na Japonskem skočijo pod vlak. Slovenija je morda malce specifična, ker ljudje pogosto samomor storijo v domačem, intimnem okolju. V svoji dnevni sobi, spalnici, v najbolj varnem okolju, kamor pozneje vstopajo njihovi svojci. To je za svojce veliko breme.

Zakaj je več samomorov pri moških kot pri ženskah?

Ženske imajo več poskusov samomorov, moški pa več realiziranih samomorov. Ženske poskušajo z manj nevarnimi metodami, denimo tabletami, kar pogosto pomeni klic na pomoč. Ne vedo več, kaj naj naredijo, da bo okolica opazila njihovo stisko. Pri moških pa je to izhod iz brezupne situacije, zato izberejo bolj smrtonosne metode, kot je obešanje.

Se starostna meja znižuje? Veliko beremo o samomorilnem vedenju mladostnikov in otrok. Vi delate z njimi, kaj opažate?

Primerov samomorov med otroki in mladostniki je k sreči malo. Je pa stisk veliko več. To se vidi v poškodovalnem vedenju, kot je rezanje ali pa motnje hranjenja. Vse to so poskusi otroka opozoriti na svoje težave. Mi na šolah že leta izvajamo projekt 'A (se) štekaš?' za preprečevanje samomora. Ko spregovorimo o tej temi, mladi sami pokažejo ureznine in povedo, da si želijo pomoči.

Zakaj pa se režejo, zakaj so nesrečni?

Največkrat zaradi težav doma. Depresivna mama, ki ne prepozna, da ima depresivnega otroka. Pa zloraba alkohola pri starših. Pojavlja se tudi ustrahovanje med sošolci in bojazen, ali in kako bodo sprejeti med vrstniki. Želijo si biti sprejeti in priljubljeni, če niso, je to lahko huda travma.

Kako pomagate ljudem, ki so že poskušali narediti samomor ali pa o njem razmišljajo?

V terapiji obstaja postopek, protokol, po katerem zdravimo in pomagamo. Treba je poiskati vzrok za samomorilne misli in potem oblikovati načrt, kako se odzvati, ko pridejo te misli. Da si denimo ob misli na samomor najprej vzamemo nekaj trenutkov za razmislek in dihanje, da preusmerimo misli in se zamotimo. Dobro je, da ima tak človek osebo, ki jo lahko v teh kritičnih trenutkih pokliče in ji pove, kaj se dogaja. Ni dobro, da je človek sam. Pokliče lahko tudi zaupni telefon za pomoč, kjer dobi pomoč strokovnjakov.

Je terapija uspešna?

Terapija je uspešna, vendar zaradi pomanjkanja terapevtov bolniki niso deležni primerne in kakovostne obravnave. V javnem zdravstvu imajo psihiatri in psihologi za bolnika 9 minut, dve minuti več od splošnega zdravnika. V devetih minutah o človeku izveš bore malo.

Za konec, kako dobro skrbimo za duševno zdravje?

Mislim, da na splošno za zdravje skrbimo vse boljše. Ne spomnim se, da bi v času, ko sem bila sama otrok, toliko ljudi teklo ali pa pri nas v okolici Maribora hodilo na Pohorje. Imamo več znanja in smo bolj ozaveščeni. Nedvomno še vedno obstajajo razlike med mestom in podeželjem, kjer so duševne bolezni močno stigmatizirane. Prav tako so razlike po regijah. Ko govorimo o samomorilnosti, je najbolj ogrožena celjska regija, zato tudi projekte načrtno pogosteje izvajamo na Štajerskem. Letos ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora poudarjamo predvsem, da imamo vsi možnost pomagati ljudem v stiski. Veseli me, da je vse več ljudi pripravljenih pomagati, da so sočutni. To me navdaja z upanjem in ponosom.<

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Shutterstock, Goran Antley

18. september 2017 Zanimivosti foto: Shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Liza

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 66,30 €

REDNA CENA: 88,40 €

NAROČITE ZDAJ

Moje lepo stanovanje

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 28,70 €

REDNA CENA: 35,88 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri