Radovan Radetić (sociolog in terapevt): Kako razumeti in se odzvati na vedenje otroka

Radovan Radetić (sociolog in terapevt): Kako razumeti in se odzvati na vedenje otroka (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
1. 5. 2019

Veliko otrok in mladostnikov kaže simptome različnih vedenjskih motenj. 

Te motnje so lahko povezane s povečanim številom samomorov, kriminala, šolske neuspešnosti in socialne disfunkcionalnosti. O tem, kako razumeti vedenje otroka in kako se nanj ustrezno odzvati, smo se pogovarjali z Radovanom Radetićem, univ. dipl. sociologom. Njegova percepcija vzgoje je selektivna. Ni obremenjen s stereotipi o tem, da je otrok dober, da je otrok slab, da ga bo neko vedenje v šoli pripeljalo v različne položaje, ki se jih moramo prestrašiti. Staršem ponuja drugačne poglede na vzgojo, otroke in njihovo vedenje. Namesto vprašanja zakaj (to vprašanje po njegovem mnenju vedno implicirala kritiko, krivdo, ta pa je v našem okolju osnovni determinator življenja, vedno je nekdo kriv, ali bo kriv, v naši družbi živimo v sistemu krivde), raje uporablja vprašanja kako! Ko odgovori na vprašanje, kako to, da nekdo ničesar ne zmore, se osredotoči na iskanje rešitev!

Zakaj ima vse več otrok čustvene težave!

Pred 30 leti, ko še ni bilo inkluzije*, so v osnovno šolo šli otroci, ki so tja sodili po vseh merilih. Vse druge so že pri selekciji v vrtcu oziroma prvem razredu označili, da ne ustrezajo osnovni šoli, in so jih napotili v zavode ali druge ustrezne ustanove. Danes ni več tako, danes imamo različne otroke, ki se rojevajo v različnih okoljih in imajo različna vedenja, ki so si v manifestni obliki podobna, a tisto, kar jih utemeljuje, je v resnici popolnoma različno. Veliko otrok ima čustvene težave, kaže simptome različnih vedenjskih motenj, veliko jih ima tudi ADHD, takšni otroci iz naslova inkluzije spadajo v šolo, vendar sistem ni poskrbel, da bi bili učitelji ali vzgojitelji opremljeni z zadostnimi orodji, ki bi jim zagotovila učinkovito delo s takšnimi otroki.

»V takšnem sistemu otroci s čustvenimi težavami ne morejo delovati. Ker se učitelji ne znajo ustrezno odzvati, otroci dobijo podpise v beležke ali v šolo pokličejo starše. Pritisk iz šole se seli domov. Starši to prenesejo na dom, pogojujejo s kaznimi, če ne boš to, potem ne bo tega, sledi odvzem igric, risank, računalnikov. Sistem se v negativni konotaciji sklene. Otrok v takšnem sistemu ne more funkcionirati. V vrednostnem sistemu ve, da ne sme klepetati, kaj mu to pomaga, če prvi impulz, ki ga dobi, pri njem sproži ravno to, da začne klepetati. Ve, da je naredil narobe. Pride domov mama, ga vpraša, kako je bilo v šoli. Kaj naj reče? Spet jo je razočaral,« poglobljeno razloži sogovornik. Krog negativnih čustev je sklenjen, ta se lahko vrti v nedogled in s tem ruši otrokovo samopodobo.

Kaj se zgodi, ko se otroku naruši samopodoba?

”Samopodoba ni enako kot samozavest. Samozavest išče potrditev drugih, samopodoba pa je sprejemanje samega sebe. Sebe sprejemamo skozi dejanja. Definiraš sebe, nekaj mi gre, nekaj drugega pa pač ne. Osebe, ki to zmorejo, imajo močno samopodobo. V našem sistemu je lahko otrok intelektualno zelo močen, ampak mu to nič ne pomaga, ker čustveno tega ne zmore. Ko se pri otrocih, ki so izrazito pametni, samopodoba začne majati, je njihov prvi odgovor agresija.

Prvi impulz je vedno agresija, ki je obrnjena navzven, ko pa se ta s časom prepreči, otroku se prepove takšno vedenje z utemeljitvijo, da je takšno vedenje nedopustno, začne otrok agresijo usmerjati v notranjost. Ko se agresija začne kopičiti v otroku, to vodi v anksioznost oziroma depresijo. Anksioznost se razvije že v četrtem razredu, otroka boli trebušček, slabo mu je. V petem razredu si otrok govori, da bi bilo brez njega bolje. V višjih razredih pa takšne otroke ujame depresija,« razloži sociolog in doda: »Strup za porušeno samopodobo so graja, kritika, prepovedi, kazni in primerjave z drugimi!«

Kaj je potem naloga staršev?

Naša naloga je prepoznati značaj otroka, krepiti lastnosti, v katerih je otrok dober. Otrok je recimo odličen v risanju, matematika pa mu ne gre. Naš prvi vzgib je, da se začnemo intenzivno ukvarjati z matematiko, risanje pa damo za nekaj časa na stran, saj mu gre dobro. »Napaka!« poudari sogovornik. Ključno je, da prepoznamo otrokove prednosti in jih krepimo! S tem, ko krepimo to, v čemer je dober, dvigujemo njegovo samopodobo. Ko se področje, v katerem je močan, še bolj oblikuje in krepi, se bodo tudi področja, v katerih ni tako dober, dvignila, kolikor bo šlo.

Starši moramo prilagoditi svojo percepcijo. Kako to storimo, strokovnjak opiše z naslednjim primerom: »V vsakem odnosu so vedno v ospredju tri stvari. Misel, čustvo in vedenje. Če je tvoja misel, da tvoj otrok nagaja, je tvoje čustvo negativno. Kakšno je tvoje vedenje? Obraz je zaskrbljen, vedenje ne obeta nič dobrega. Če pa pomisliš, moj otrok ima težave, se ne znajde, je tvoje čustvo sočustvovanje in vedenje pozitivno, želiš mu pomagati. Čustvovanje je vzajemno pozitivno. Kaj se je spremenilo med drugim in prvim primerom? Otrok je v obeh primerih nagajal. Starševska percepcija!« 

Kdo je Radovan Radetić

Radovan Radetić je univ. dipl. sociolog, končal je tudi izobraževanje za družinskega terapevta, mednarodno šolo za družinske mediatorje. V zadnjih dveh desetletjih so pod njegovim vodstvom nastajali odmevni projekti, v katere je bilo vključeno veliko število ljudi, ki jih je usposabljal za delo z mladimi. Večina centrov za socialno delo po Sloveniji ima razvite učno-vzgojne centre, ki so nastali po izkušnjah CSD Moste, kjer je učno-vzgojni center prvič razvil leta 1991. Programi dela z mladimi (tabori preživetja, peš pohodi Ljubljana–Reka, Ljubljana–Dunaj, jadranje, tabori v Kranjski Gori) so le nekateri projekti, za katere je usposabljal in potem tudi superviziral številne izvajalce.

Na podlagi enodnevnih piknikov za mlade iz ogroženih družin je TV Slovenija posnela film, ki se na Fakulteti za socialno delo uporablja kot učno gradivo za izobraževanje študentov socialnega dela. Leta 2006 je začel sodelovati z Zavodom Aleksandra, razvil model SASV, ki je eno od orodij, s katerim je možno opredeliti socialno vedenje posameznika v odnosu do sebe in drugih. Med drugim zagotavlja lažji pristop k otroku in njegovi družini ter prepoznavanje in odpravljanje tistih ovir, ki to rast zavirajo.

Vabilo na predavanje

Kot svoj prispevek k razumevanju vedenja otrok in staršev ter nudenja pomoči družinam pri urejanju družinskih/partnerskih razmer ter preprečevanju nasilja, je predavatelj na podlagi znanj, ki jih je pridobil v času izobraževanja iz izkustvene družinske terapije, ter z uporabo modela strukturne analize socialnega vedenja razvil posebne oblike dela s starši, otroki in družinami, ki mu pomagajo opisati in spreminjati neustrezne vedenjske vzorce, ki se lahko pojavijo v življenju starša ali otroka kot posledica številnih življenjskih izkušenj, pridobljenih v različnih življenjskih okoljih. 13. maja ob 18. uri bo v okviru pozitivne psihologije v Cankarjevem domu Radovan Radetić imel predavanje KAKO RAZUMETI VEDENJE OTROKA IN SE NANJ USTREZNO ODZVATI. Predavanje, ki bi se ga moral udeležiti vsak starš!

Besedilo: Mira Čirović // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri