Radenci - ker se življenje po odhodu v dom ne ustavi!

Povsod nasmejani obrazi in prijazni pozdravi v različnih narečjih. Ne samo mesto v malem. Prišla sem v Slovenijo v malem, kjer je povprečna starost 76 let. Trgovinica, kavarna in restavracija so le nekatere storitve, ki stanovalcem pričarajo domačnost ter približek okolja, v katerem so živeli pred selitvijo.

Življenje gre naprej

In prav zaradi tega, ker so starostniki velikokrat stigmatizirani in prevladuje veliko stereotipov, se zaposleni, svojci ter prostovoljci trudijo, da razbijejo vse dvome o tem, da se z odhodom v dom življenje ustavi in da v starosti nimamo več kaj pričakovati, le še konec življenjske poti.

Ko pogledam napovednik dogodkov in program, ki je že minil, mi kmalu postane jasno, da je tukaj nekaj drugače. Karaoke? Tilen Artač? Adi Smolar? Rebeka Dremelj? Lucija Čirović? Filmski večer s filmom, ki pa vseeno nekako sovpada s prostorom, kjer sem: Srečen za umret.

»Naši stanovalci so nad dogodki navdušeni! Še bolj, kot smo si kdaj upali pričakovati,« mi razložita sogovornici. »Zelo radi tudi sodelujejo. Karaoke so letos pravi hit.« Ob vsakem družabnem dogodku, več kot 500 jih je na leto, ki so odprti tudi za zunanje obiskovalce, se zbere veliko ljudi in ti vidno uživajo.

Po krajšem pogovoru z gospo Jasmino ter gospo Barbaro se odpravimo v kavarno, kjer me čakajo moji sogovorniki. Tako kot sama so tudi oni imeli tremo. Vame so se zazrli štirje pari oči, polni pričakovanj in vprašanj pa tudi iskric. »Kdaj bomo v časopisu?« me je vprašal eden izmed njih.

Maksimiljan

Dame so prepustile prednost edinemu moškemu, gospodu Maksimiljanu, ki ima 82 let, tukaj pa živi tri leta. Upokojeni mizar je ob hudih zdravstvenih težavah svoj dom zamenjal za tega v Radencih.

»Zunaj imamo ribnik, za katerega skrbim,« mi pove s posebnim žarom v očeh. »V kleti pa imam novo delavnico, kjer izdelujem vetrnice iz lesa – podarimo jih našim gostom.« V domu tudi vsak dan pobere pošto, da je ta pravočasno pri naslovnikih. V Radence je prišel nepokreten, danes pa se dnevno odpravi na dolge sprehode. Take s pohodnimi palicami, ki jih je priskrbel tudi za druge sostanovalce, vendar pravi, da ni velikega zanimanja. Ob pogovoru sem začutila, da je zadovoljen, pred vsem pa srečen. »Lepo mi je tukaj,« sklene najin pogovor. Z gospodom Maksimiljanom si z nasmeškom seževa v roke. Ne posloviva se še. Samo drug drugemu sva dala vedeti, da sva hvaležna.

Petra

K meni prisede dama. Gospa Petra ima 73 let.

»Ko so meni in moji hčerki zdravniki povedali, da nekaj časa ne bom sposobna samostojnega življenja, je bila zame edina rešitev dom starejših. Točno ta, v katerem sem zdaj.« Sprva je prišla le na rehabilitacijo. Bila je nepokretna, vendar si je kmalu opomogla. Strokovnost, srčnost in prijaznost so bili dejavniki, na podlagi katerih se je odločila, da bo ostala.

»Hodim na pogovorno skupino Kapljice,« mi pove. Veliko tudi bere. Še vedno prek časopisov spremlja dogajanje v okolju, kjer je prej živela. »Doma sem imela veliko knjig. Ko sem se preselila sem, sem vse podarila tukajšnji knjižnici.« Vprašam jo, ali je res, da je tukaj vse tako popolno.

»Včasih pride tudi do kakšnega manjšega konflikta. Ampak, kje pa ne? V vsaki družini. Se pa vedno lepo pogovorimo in rešimo težavo.« Pove mi, da obišče večino tukajšnjih prireditev. Kaj pa karaoke? »O ne, ne, to pa ne. Nimam posluha. Z veseljem pa poslušam sostanovalce.«

Pravi, da ji ni nikoli dolgčas. Ko si zaželi miru in samote, pa se umakne v sobo. Sprva malce zadržana, a po nekaj besedah tudi pri gospe Petri začutim, da je toliko tega, kar bi rada še povedala. Vendar čas naju preganja, name pa čaka na prvi pogled zelo umirjena gospa.

Vida

Po skrbi za hudo bolnega moža je gospa Vida, ki ima danes 79 let, tudi sama hudo zbolela in je morala v bolnišnico.

»Iz bolnišnice so me pripeljali sem, čeprav tega nisem želela. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila,« mi pove gospa, upokojena učiteljica, ki v pritličju vodi telovadbo.

»Veste, neradi telovadijo, jih moram kar priganjati,« se namuzne. Zdaj, ko dneve preživlja zelo aktivno, saj poje v pevskem zboru, veliko bere, rešuje križanke, se druži s sostanovalci, skrbi za rože na svojem balkonu, pravi, da je bila takratna odločitev njene družine edina pravilna. Opazim, da ima gospa Vida zelo lepe dolge nohte. »Zdaj imam tako dolge nohte. Prej jih nisem imela nikoli, ker so se mi zmeraj obrabili od dela,« mi sramežljivo pove.

»Nalakirati pa jih nočem. Ne želim izstopati.« Tudi ona pravi, da ji je lepo. Kljub temu da svojci prenavljajo domačo hišo, sama ne želi več tja, saj je šele zdaj spoznala, kako kakovostno in lepo je življenje v domu. »Tukaj imam vse.« »Predvsem pa nove prijatelje,« odločno zaključiva najin pogovor. Tam za mizo sem videla še drobno žensko, ki nestrpno čaka, da jo povabim k sebi. Povedali so mi, da sprva ni nikoli preveč zgovorna, zato me malo skrbi. Kmalu sem ugotovila, da so bile skrbi popolnoma odveč.

Brigita

Že sedem let je tukaj. Na svojo željo, ko je sama spoznala, da ji zdravje peša, da ne zmore več. Gospa Brigita je stara 92 let.

»Še preveč sem aktivna. 24 ur je zame premalo.« »Dnevi so prekratki,« mi pove nasmejana 92-letnica. Nima težav sesti na avtobus in se odpeljati v Ljubljano ali Maribor na obisk k svojcem. Sin ji je priskrbel računalnik. Veliko je pisala, kar tako. Pesmi, zgodbe, tudi po različnih časopisih.

»Potem pa mi prijateljica pove, da je dobila internet. Odvrnila sem ji, da lahko pride na kavo, da ji bom še 'štrudl' spekla, ampak z internetom naj me pusti pri miru, saj nimam časa.«

Pa se je vseeno vdala. Zdaj s svojci komunicira prek e-pošte ali Skypa. Družabna omrežja je ne zanimajo, saj pravi, da tam ni njenih prijateljev. Vidno zadovoljna mi pove tudi, da že od samega prihoda sodeluje z zaposlenimi ter sostanovalci. Ob pomoči logopedinje pomaga tistim, ki imajo težave z govorom ali se ga morajo naučiti znova. Občudujem njeno energijo in voljo. Gospa Brigita je bila prva, ki je sodelovala pri projektu LinkedAge, kar je novost pri nas. Tako kot se izmenjujejo študenti, se zdaj razvija izmenjava starostnikov. Iz dveh različnih domov se tako dva stanovalca za nekaj dni zamenjata. Nepozabna izkušnja. V osnovi pa je ta platforma namenjena seniorskemu turizmu.

Namesto zaključka

Ne samo moji štirje sogovorniki, tudi drugi obrazi, ki sem jih srečala, so potrdili, da je starost lahko lepa in kakovostna. Sodobna družba pa mora odvreči stereotipe in nam vsem dati priložnost, saj bomo nekoč, če bomo imeli srečo, stari vsi. Velikokrat podcenjujemo zmožnosti starejših in jim delamo veliko krivico. Kot da se nam to ne bo zgodilo. Starost, mislim. Morda delamo krivico tudi nekaterim domovom za ostarele, saj se nekateri posamezniki v njih zelo trudijo. Spletejo se številna nova prijateljstva, ne samo med sostanovalci, temveč tudi s prostovoljci in zaposlenimi v domovih. Občasno se zgodijo tudi velike ljubezni. Mnogokrat se predvsem pri svojcih pojavljajo dvomi, ali je selitev v dom starejših pravilna odločitev. Občutek krivde je vedno velik, bojijo se odziva okolice. Večina domov za starejše v Sloveniji se resnično v veliki meri trudi podreti premnoge stereotipe. Starostnike vključujejo v aktivnosti, ki so nekoč veljale za domeno mladih. Stanovalci se zelo radi udeležujejo ponujenih aktivnosti, tako športnih kot tudi kulturnih, saj jim to daje občutek pripadnosti, njihovemu življenju pa veliko dodano vrednost.

V današnjih časih ni več potrebe, da bi se bali staranja. Imamo ustanove in imamo ljudi, ki bodo lepo poskrbeli za nas, še prej pa za naše prednike. Kljub temu pa je še vedno veliko odvisno predvsem od nas samih, kako bomo vstopili in živeli v tretjem življenjskem obdobju.

Besedilo: Eva Tisel // Fotografije: Bine Šedivy

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ