Dan za punce je projekt Združenja delodajalcev Slovenije, ki mlada dekleta spodbuja in motivira pri nadaljnjem odločanju o poklicni karieri.

Zakaj bi izbirala stereotipno ženske poklice, če se pred njimi odpira ves svet? Dekleta so lahko odlične mizarke, inženirke, pilotke, jedrske fizičarke ali gradbenice. Če razvijajo svoje talente in pridobivajo znanje, lahko postanejo prav vse, kar si želijo, in se podajo med nebo in zemljo, kot je leta 1932 storila prva slovenska letalka Kristina Gorišek.

Kuharica, medicinska sestra, učiteljica – zakaj ne? To so pomembni poklici in poslanstva. In vendar, zakaj ne bi postala tudi inženirka robotike, mehatronike ali strojnica? Da so dekleta lahko uspešna v kateremkoli poklicu, ki si ga želijo, je sporočilo projekta Dan za punce, ki ga je Združenje delodajalcev Slovenije konec aprila organiziralo že peto leto zapored.

Ker se osnovnošolke še vedno odločajo za večinoma 'ženske poklice', čeprav bi se glede na svoje sposobnosti, želje in zahteve trga dela lahko odločile za naravoslovno-tehniške smeri ali področje informacijske tehnologije, so 170 na dogodku v Ljubljani zbranim dekletom in staršem spregovorile uspešne ženske, ki se kot deklice niso omejevale, temveč so sledile svojemu srcu, željam in sanjam.

Delavci žvižgajo, vozniki pa hupajo

Takšen vsakdan gradbenice na delovišču je opisala inženirka gradbeništva Teja Török: »Če imaš pozornost rad, ti to najbrž godi, drugače pa to jemljemo kot dejstvo, da te sodelavci v poklicu težaškega dela pač opazijo, in to je veliko.«

Teja Torok

Törökova je bila od malega usmerjena v tehniko, pogosto je posedala na okenski polici in opazovala bližnja gradbišča, ki jih je bilo v času njenega otroštva veliko. Kot hči strojnika in gradbenice pri izbiri poklica in podpori domačih ni imela težav. Danes je zaposlena v oddelku za razvoj podjetja Pom­grad, kjer svoje znanje usmerja v razvoj novih materialov in na področje armiranega betona.

»Študij gradbeništva sicer ni enostaven, a kjer je volja, je tudi pot. Potrebnega je veliko študija, ne učenja na pamet, ampak razumevanja. Na začetku študija nas je bilo študentk res malo, v višjih letnikih pa nas je bilo v odstotku vse več, saj smo ženske bolj pridne, natančne in vztrajne. Zato se ne bojte težkega študija.«

Pri delu v gradbeništvu, ki ne pomeni le dela na gradbišču, ampak tudi projektiranje, načrtovanje, prodajo ... za žensko ni večjih ovir, če je le spoštljiva do vseh sodelavcev, od delavca do šefa. Se mora pa sprva dokazovati, da je enako sposobna in imeti včasih trdo kožo, a čez čas je tudi ženska v gradbeništvu sprejeta.

Še več, pravi Törökova: »Včasih dobim na mizo čokolado, mislite, da jo moški sodelavci dobijo? Ne, to je prednost dejstva, da nas je žensk v tem poklicu malo. Zato nas spoštujejo in cenijo. Sama rada delam v moškem kolektivu, saj je sproščen in nikoli ne manjka dobre volje. V gradbeništvu je delo še vedno težaško in zahteva veliko moči, se pa ženske glede natančnosti, marljivosti in vztrajnosti navadno izkažemo bolje.«

Od umetniške gimnazije do robotike

Kristina Nikolovska se je po končani osnovni šoli z družino iz Makedonije preselila v Slovenijo. Vpisala se je na Waldorfsko gimnazijo in načrtovala študij na Veterinarski fakulteti, a profesor fizike in matematike jo je prepričal, da se je po maturi odločila drugače: »Profesor fizike, tudi naš razrednik, nas je dobro poznal in mi dejal, da me vidi na kakšnem drugem področju, kjer bom lahko svoj talent za fiziko in ljubezen do matematike še bolj razvijala. Upoštevala sem njegov nasvet in se vpisala na Fakulteto za elektrotehniko in tam tudi dip­lomirala, trenutno pa študiram robotiko.«

Kristina Nikolovska

Družina jo je pri izbiri študija podpirala, drugi pa so bili presenečeni, pripoveduje Kristina: »Prvi dan na faksu so bili v predavalnici sami sošolci, spraševala sem se, kaj delam tukaj, saj ne znam zamenjati niti žarnice. Pozneje sem ugotovila, da imam tudi nekaj sošolk, s katerimi smo se takoj povezale in ustanovile nekakšen dekliški klub, v katerem sem spoznala tudi svoje najboljše prijateljice, s katerimi še danes preživljam večino svojega prostega časa.«

Kristina je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani spoznala tudi Robija Bojanca, prav tako študenta elektrotehnike, ki je v prometni nesreči pri 12 letih postal paraplegik. Njune poti so se prekrižale v Team Avalanche – gre za ekipo študentov in mentorjev ljubljanske univerze, ki se s svojim znanjem in inovacijami trudijo izboljšati kakovost življenja gibalno oviranih oseb.

Kristina Nikolovska je zasnovala robotski voziček z vrhunsko tehnologijo gosenic, ki zmore premagovanje različnih ovir v urbanem okolju, in Robi Bojanec z ekipo je na mednarodnem tekmovanju Cybathlon v Švici dosegel odlično tretje mesto. »Kot tim smo bili enotni, zelo dobro smo sodelovali, in ko vidiš dejanski izdelek v praksi, je občutek enkraten! Ta voziček je bil nekako naš otrok,« je ponosna Kristina.

Robi Bojanec

V ženskih kolektivih ni tako lepo kot v moških

To ugotavlja direktorica Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja (CMEPIUS) dr. Alenka Flander, sicer tudi diplomantka Fakultete za elektrotehniko: »Če ste odkrite, poštene in se do vseh lepo obnašate, je vse v redu. V sedanji službi sem zaplavala v bolj ženski kolektiv. Verjemite, da se je z moškimi veliko lažje odkrito pogovarjati in reševati probleme. In na koncu greste še na pivo.«

Sama pri svojem delu združuje različna znanja, tako tehnična kot družboslovna: »Vedno sem vedela, da bom zaplavala v tehnično smer. Na začetku sem razmišljala, kaj bi študirala. Izbirala sem med študijem violine, fizike in elektrotehnike in se na koncu odločila za elektrotehniko. Med študijem sem zares uživala.«

Pozneje je Flandrova doktorirala tudi iz politoloških znanosti, zato dekletom svetuje: »Če ste multidisciplinarne in vas zanima več področij, se odločite za naravoslovje in tehniko, ker od tu imate v družboslovje vedno odprto pot.«

V obratni smeri pa je pot težja, zato so stereo­tipi nesmiselni, poleg tega imajo poklici v naravoslovju, tehniki in inženiringu po njenem mnenju zelo velik potencial. Dr. Flander je omenila tudi nekatere inovacije, ki se zdijo danes povsem samoumevne, so jih pa nekoč izumile ženske, od požarnih stopnic, brisalcev za avtomobile, pomivalnega stroja, rešilnega čolna do prilagodljivega pasjega povodca, smetnjaka na pedalo, monopolija in številnih drugih.

Bodoča ustvarjalka lesenega pohištva

Mizarstvo je gotovo panoga, v kateri si na prvo žogo ne predstavljamo ravno žensk, a v prihodnosti take predstave morda ne bodo tako pogoste, saj se za mizarke izobražujejo tudi dekleta. Spoznali smo vsaj eno, ki je hkrati tudi edina dijakinja te smeri na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje.

Dijakinjo drugega letnika mizarstva Erno Bašić je za ta poklic navdušil oče, ki je en dan risal načrt postavitve desk, naslednji dan pa je bil načrt že uresničen: »Njegovo delo se mi je zdelo kot čarovnija, ki sem jo hotela podoživeti.« Posebnih privilegijev v šoli nima in tudi s pomislekom, da mizarstvo ni za punce, se Erna v svoji družbi ne srečuje, prav nasprotno: »Navadno so vsi ponosni, ker je vsaj ena mizarka med njimi.« Po končani srednji šoli si želi postaviti lastno delavnico, v kateri bi lahko ustvarjala unikatne izdelke, predvsem pohištvo.

Poklici prihodnosti

Kateri poklici bodo v prihodnosti najbolj iskani na trgu dela, ni mogoče z gotovostjo napovedati, trenutno pa je povpraševanje delodajalcev največje v tehniških poklicih, kot so inženirji ter tehniki strojništva in elektrotehnike.

Primerno zaposlitev najlažje najdejo diplomanti naravoslovnih in tehničnih smeri, perspektivna panoga pa je tudi računalništvo, saj so iskani predvsem poklici programerja, analitika in snovalca informacijskih sistemov. Manjka pa delavcev za preprosta gradbena dela in gradbincev, kovinarjev, elektromonterjev, mizarjev, voznikov, kuharjev in natakarjev.

Delovna mesta se torej odpirajo v tradicionalno moških poklicih, ker pa so tudi dekleta pri opravljanju teh del odlična, jih v slovenskih podjetjih z veseljem sprejmejo v svoje vrste, zagotavljajo v Združenju delodajalcev Slovenije, ali kot pravi Maja Šoba Tovšak, koordinatorka projektov tega združenja: »Podjetja se danes srečujejo z nemalo težavami pri iskanju ustreznega kadra. Na trgu dela je namreč poplava družboslovnih kadrov, med njimi je veliko visoko izobraženih, ampak dela zanje ni. Manjka pa naravoslovno-tehničnih kadrov, po katerih povprašujejo podjetja z visoko dodano vrednostjo.«

Dan za punce

Dan za punce je enodnevni dogodek, ki ga od leta 2011 izvajamo tudi v Sloveniji. Na ta dan podjetja odprejo svoja vrata dekletom zadnje triade osnovne šole, organizirajo vodene oglede ter privlačno predstavljajo naravoslovno-tehniške poklice in posamezna delovna mesta. Začetki tega mednarodnega projekta segajo v leto 1991, ko so delodajalci v ZDA prvič odprli svoja vrata učenkam, da bi te spoznale različne možnosti, ki jih imajo pri izbiri poklica, in ne podlegle zakoreninjenim predstavam, kateri poklici naj bi bili primernejši za dekleta in kateri za fante. Danes dogodek poteka v 17 evropskih državah, Kirgistanu, Etiopiji in na Japonskem, saj so stereotipi čisto brezzvezni!

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: osebni arhiv in Helena Kermelj, Shutterstock

18. maj 2017 Zanimivosti foto: shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Story

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 27,63 €

REDNA CENA: 32,50 €

NAROČITE ZDAJ

Lady

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri